19. februar 2018

Adam Bohorič je s svojega kamnitega piedestala ob vhodu v Galerijo Kresija tiho opazoval dogajanje na Stritarjevi ulici. Dekleta, o katerih gotovo ne bi pomislil, da so doktorice znanosti, so na pločnik z barvnimi kredami narisala še organsko molekulo, magnetne silnice, stilizirani atom in DNK-vijačnico, v galeriji pa se je zbirala množica ljudi, ki jih je pritegnil plakat »Znanost na cesti: Ustvarjanje zvezd na Zemlji«. Pred vhodom je RTV-jev snemalec lovil najboljši zorni kot na novinarko z mikrofonom v roki: »Je to protest?« Hm … Če je za opaženost znanosti treba uporabiti to besedo, potem lahko temu rečemo tudi »neke vrste protest«.

Zgodovina pomni zelo različne oblike protestov, od pohodov množic s transparenti, piščalkami in megafoni do gladovnih stavk, zažiganja zastave, protestnika samega ali delovnih strojev. Rudarji so se zabarikadirali v rudnik, delavci izklopili stroje, policaji poostrili nadzor nad prometom, učitelji zaprli šolo, zdravniki odpovedali nenujne posege, cariniki pikolovsko opravljajo preglede. Ne glede na samo obliko pa se protesti razlikujejo tudi glede na namen: za denar − plačo, višjo ali zaostalo, ali pa za ‘višje cilje’, skupno dobro ipd. Besede pa so izmuzljiva reč in kaj rade dobijo drugačen, čustveno obarvan pomen. In v vsak protest so nedvomno vpletena močna čustva. SSKJ o protestu pravi: protést je javno izraženo nasprotovanje čemu, nezadovoljstvo s čim.

Znanstveniki smo nezadovoljni. Po shodu za znanost, ki se je zgodil v Ljubljani 19. aprila, tri dni pred globalnim pohodom za znanost (March for Science), je pisati o tem nedvomno aktualna, nikakor pa ne nova tema. Ko so se l. 2013 v znanstveni sferi pojavili prvi pozivi k uličnim protestom zaradi drastičnega zmanjševanja sredstev za znanost, je bila v Slovenskem akademskem tehniško-naravoslovnem društvu SATENA sprejeta pobuda za neobičajno obliko protesta, akcijo, ki smo jo večpomensko poimenovali Znanost na cesti. Pod okriljem Satene skupina raziskovalcev zdaj že peto leto organizira večerna javna poljudna predavanja o dosežkih znanosti in znanstvenikov v Sloveniji. Od prvega predavanja v mestni galeriji blizu Tromostovja se je zvrstilo že skoraj šestdeset dogodkov, na katerih so raziskovalci z različnih področij znanosti predstavili svoje raziskave in za družbo ter posameznika pomembne dosežke. Pobuda za javna predavanja je nastala zaradi zavedanja, da smo znanstveniki plačani iz javnih sredstev, iz davkov, ki jih plačujemo vsi državljani. In če želimo več denarja za raziskave (ne zase!), moramo pokazati, za kaj denar porabljamo. Med drugim tudi za vrhunske rezultate, ki so na žalost vse prepogosto spregledani.

Akcija Znanost na cesti, nedavni shod slovenskih znanstvenikov in globalni pohod v podporo znanosti v preteklem tednu nedvomno spadajo med ideološke proteste. Ali smo naredili dovolj, da smo bili kot taki tudi opaženi? Kaj bi še morali narediti, da bi družba in politika te akcije znanstvenikov uvideli kot protest za skupno dobro?

Če sklepam po sebi, raziskovalca v delovnem okolju najbolj razveselijo štiri stvari: potrditev drzne hipoteze, uspešno rešen tehnični problem, odobreno financiranje projekta in sprejet članek ali patent. Ne nujno po tem vrstnem redu in ne nujno samo te štiri. Znanost je eno izmed področij, kjer že sama dejavnost večinoma nudi zadovoljstvo izvajalcu, in prav to je verjetno tudi eden izmed razlogov, da raziskovalci tipično ne hodimo na ceste protestirati za dvig plač, čeprav nas je v preteklem obdobju udarilo kar nekaj varčevalnih ukrepov. Mnogo raziskovalcev bi se z znanostjo ukvarjalo tudi, če se s tem ne bi ukvarjali poklicno. Znanost namreč postane način življenja, saj se brez predanosti uspehov na tem področju ne da doseči. Zato znanstveniki že pregovorno ne protestirajo za svoje plače, temveč za zagotovitev osnovnih orodij in pogojev za kvalitetno delo.

Od nekdaj me zanima, kako si povprečen davkoplačevalec predstavlja delo znanstvenika. Ampak gotovo je vsem jasno, da za doseganje znanstvenih rezultatov ne zadoščajo epruvete, pinceta in računalnik. Potrebni so tudi (precej drag) dostop do dobro založene (elektronske) knjižnice, ki omogoča vpogled v pretekle raziskave, dobra, brezhibno delujoča raziskovalna oprema in ustrezni delovni pogoji. Krčenje sredstev za znanost seveda nima takojšnjega in neposredno vidnega učinka. Stara in iztrošena oprema je mogoče še vedno najboljša na Balkanu in boljša kot nobena te vrste v kakšni nerazviti državi, vendar terja vedno več popravil in morda že zelo kmalu ne bo več uporabna. Tako kot človek ne umre takoj, ko ne dobi življenjsko pomembne hrane, tudi znanost ne odmre takoj. V obeh primerih pa zelo kmalu začne nastajati nepopravljiva škoda. Stara in iztrošena oprema nas bo v tekmovanju z drugimi skupinami v mednarodnem okolju prej ali slej diskvalificirala. Še športna metafora: tudi Petru Prevcu ne natikamo smuči Francija Petka, čeprav je z njimi prepričljivo zmagoval.

Znanost usmerja in definira naša življenja. Ne moremo se ji izogniti, družba se zaradi njenih dosežkov (današnjih in tistih izpred desetletij) nenehoma spreminja. Čeprav ima znanost v družbi ugled, se v duhu demokratičnih »osebnih« mnenj pojavljajo skeptiki, ki svoj dvom o najosnovnejših znanstvenih spoznanjih razumejo kot eno izmed interpretacij sveta okrog sebe. Vendar znanost ne temlji na mnenjih, temveč na dokazih. Znanstveno razmišljanje je enopomensko. Ko vas enkrat okuži, ostane v vas, tako kot virus noric. Ne morete se ga znebiti in za vedno bo spremenil vaš način razmišljanja: hipoteza, dokaz, rezultat, dejstva. Kar rezultira v zelo preprosti enačbi: več denarja, več napredka. In pri tem ni razlik med uprabnimi in temeljnimi raziskavami. Einstein ob svojem odkritju ni pomislil na lasersko miško, operacijo oči ali prostate. A je bil njegov teoretski doprinos raziskav svetlobe nujen za izum laserja. Znanost niso izumi in garaža ne more nadomestiti laboratorija.

Vprašanje, koliko in kakšno znanost potrebujemo, v trenutnih okoliščinah ni posebno smiselno. In če že, je smiseln razmislek, kakšno vidimo svojo prihodnost. Shod za znanost in Globalni pohod za znanost (March for Science) sta, upajmo, odprla nekaj oken, skozi katera so morda prišla jasna sporočila, da so spremembe nujne in neizogibne.

In ne, Znanost na cesti ni protest. Je vabilo k spoznavanju znanstvenih dosežkov slovenskih raziskovalcev, poljuden prikaz domačega znanja, ki se preliva v gospodarstvo, zdravje, prihodnost.

– Blog je bil prvotno objavljen  na spletnem portalu Delo.si