5. julij 2016
Majda Pavlin

Moja zgodba se začne na Fakulteti za Kemijo in kemijsko tehnologijo (FKKT), natančneje na Katedri za fizikalno kemijo, kjer sem opravila raziskovalno delo za diplomo. Fizikalna kemija mi je bila vedno blizu in po zaključenih izpitih sem se odločila, da bo najbolje, da opravim še zadnji del, zaključim študij kemije in si poiščem službo. Študijske obveznosti sem vedno opravljala brez večjih težav, čeprav sem ves čas delala preko študentskega servisa in opravljala najrazličnejša dela. Verjetno je bil to glavni razlog, da o nadaljevanju študija niti nisem preveč razmišljala, saj se je vedno nekaj našlo. Nekako sem se nagibala k temu, da bi se mogoče zaposlila v Leku, Krki ali podobnem podjetju.

Nekoč me je delovni mentor na Katedri za fizikalno kemijo vprašal, če sem že kdaj razmišljala o doktoratu. Predlagal mi je, naj pošljem prošnjo za delo preko študentskega servisa na Institut Jožef Stefan (IJS), na Odsek za znanosti o okolju, kjer je doktorski študij opravljala njegova partnerka. Pa sem si mislila, če ne drugega je to dobra izkušnja za naprej in poslala kratko e-mail sporočilo z življenjepisom prof. dr. Mileni Horvat, vodji tega odseka. Nadaljevanje študija mi še vedno ni bilo najbolj pogodu, glavni razlog je bila angleščina, ki mi je ves čas delala težave in pa misel, da nisem dovolj sposobna, saj sem vedno imela neko strahospoštovanje do znanstvenikov. Po drugi strani pa me je delo v laboratoriju veselilo že od osnovne šole naprej, kjer sem imela super učiteljico kemije in sem se udeleževala tudi najrazličnejših tekmovanj iz tega področja. Niti sanjalo se mi ni, da bom kadarkoli delala na IJS.

Istočasno, kot sem poslala prošnjo na IJS, sem dobila ponudbo s Kemijskega instituta in iz Leka. Kakšno naključje! Ne vem zakaj, ampak odločila sem se za IJS. Preko študentskega servisa sem delala slabo leto. Spomnim se, da sta me nekega aprilskega dne poklicali sodelavki, naj se malo zmigam, če želim biti mlada raziskovalka, saj že hodijo na razgovore k vodji odseka, ki je dobila to leto mentorsko mesto. Še vedno nisem bila najbolj prepričana, če bi sploh šla v to, ampak hkrati me je ravno ta negotovost silila v nek popolnoma drug svet. Prišla je jesen in morala sem diplomirati, če sem želela nadaljevati študij. Tu pa se je pojavil prvi problem in sicer, kateri podiplomski program vpisati? Seveda sem vpisala Kemijske znanosti na FKKT in niti pomislila nisem, da je na voljo še kaka druga opcija. Mednarodne podiplomske šole Jožefa Stefana (MPŠ) nisem poznala, niti še nikoli do takrat nisem slišala za to šolo. Sodelavka me je opozorila, da na IJS večina študentov vpiše MPŠ in jaz sem jo z začudenjem gledala. Na kratko je opisala, kako je biti študent MPŠ in rekla, da bi bilo fajn, če se vpišem tja že zaradi ostalih študentov in profesorjev, ki delujejo pod okriljem IJS in MPŠ.

Prvo leto je bilo zelo naporno, saj sem imela poleg pisanja seminarjev obilico dela tudi v laboratoriju. Velikokrat sem delala pozno v noč in včasih sem že pomislila, da pa se vendarle nisem pravilno odločila. Do junija sem morala opraviti vse obveznosti za prvi letnik, saj sem nato v sklopu bilateralnega sodelovanja za en mesec odšla na Kitajsko. Poleg vsega sem na predlog mentorice bila tudi članica Študentskega sveta (ŠS), ki vsako leto organizira študentsko konferenco MPŠ in ostale dejavnosti za študente. Da je bil koš do vrha napolnjen, je bil datum konference konec maja, ravno v največji ˝gužvi˝, ampak se je na srečo vse izšlo po načrtih.

Članica ŠS MPŠ sem že od samega začetka, zadnje leto pa tudi predsednica. V teh nekaj letih sem spoznala prednosti in slabosti podiplomske šole in samega študija. Po pripovedovanju kolegov, ki so vpisani na študijske programe na univerzi in drugje, mislim, da je velika prednost MPŠ v tem, da lahko s profesorjem delaš individualno glede na potrebe raziskovalnega dela, poleg tega lahko predmetnik poljubno izbiraš, seveda po posvetu z mentorjem, ki najbolje ve, kaj je za posameznega študenta koristno. Super se mi zdi tudi to, da je veliko poudarka na angleščini, čeprav se večina študentov vključno z mano sprva tega ustraši, ampak zaradi tujih študentov je to nujno potrebno. Tudi za tiste, ki jih zanima študij v tujini oziroma izmenjave na drugih institutih in univerzah, je to zagotovo odlična opcija. Na žalost smo ljudje naravnani k temu, da se ves čas nekaj pritožujemo, namesto, da bi poskusili popraviti slabe stvari in izboljšati dobre, ter bi na ta način prispevali za skupno dobro. Verjamem, da večina, ki doktorira na MPŠ ali kje drugje in dobi službo, kmalu pozabi na vse skupaj in jih prav malo briga, kaj se dogaja po njihovem odhodu iz neke institucije, razen tistih, ki ostanejo v raziskovalni sferi. Kolega, ki je pred časom doktoriral na Fakulteti za strojništvo in danes dela v uspešnem podjetju na Norveškem, mi vedno pravi, da v tujini doktorat ne šteje, šteje pa znanje in izkušnje, ki jih v času doktorskega usposabljanja pridobimo in tega nam ne more nihče vzeti.

Obdobje podiplomskega študija je neprecenljiva izkušnja. Včasih je zelo naporno, ampak če nekaj delaš rad, lahko prebrodiš vse ovire na poti do cilja. Veliko znancev mi pravi, da bom po končanem doktoriratu težje zaposljiv kader, kot prej. S tem se deloma strinjam, ampak mislim tudi, da, če imaš voljo in željo po nečem, boš slej ko prej dobil službo, ki si jo želiš in jo boš lahko z veseljem opravljal. Sama bi trenutno najraje ostala v raziskovalni sferi, ampak se zavedam, da bo slej treba narediti korak še v kakšno drugo smer.

Škoda je, da država malo investira v mlade doktorje znanosti, ki so ambiciozni in željni dela. Za razliko od Slovenije v tujini več investirajo v znanje in kot pravi kolega, se je tudi on prodal, ker mu Slovenija enostavno ni ponudila tega, kar bi si želel in zaslužil. Ženske smo mogoče v tem pogledu malo zapostavljene, saj nas je kar nekaj že mamic in smo postavljene pred izbiro družina ali kariera. Ni enostavno kar iti v tujino, še posebej, če ima partner tu redno službo oziroma mu to ni v interesu. Zagotovo pa je to dobra izkušnja, ki hkrati odpira vrata za naprej, ampak to je že druga zgodba…

Skratka, ni mi žal, da sem se odločila za podiplomski študij, saj sem se v teh nekaj letih naučila ogromno stvari, ki mi bodo zagotovo koristile tudi v prihodnje. Obiskala sem tudi že nekaj držav, ki jih sicer ne bi, poleg tega pa sem pridobila znanja, za katera med dodiplomskim študijem ni bilo časa. Mislim, da je to odlična priložnost za tiste, ki jih raziskovanje veseli in so pripravljeni v delo vložiti tudi več časa in energije. Mesto mladega raziskovalca namreč ni običajna služba z 8-urnim delavnikom. Zahteva več, več pa tudi daje.