1. mesto – Šemrov Maša
Okrogla miza
Okrogla miza se še ni začela in Meta je mežikala v poltemo, kjer se je nabirala publika. Ugibala je o številu obiskovalcev. Dvorana je bila že precej polna. Glede na to, da je bil dogodek sklepni del znanstvenega simpozija z vznesenim naslovom Znanost včeraj, danes, jutri, je to ni presenetilo.
Tam se je znašla po naključju. Prejšnji dan jo je poklicala prijateljica Maja, članica programskega odbora simpozija.
»Prosim odreši me,« je zvenela obupano. »Gostujoči profesor je zbolel in odbor vztraja, da naj njegovo mesto zapolni ženska.«
»Aja?« je nejeverno vprašala Meta. V svoji petnajstletni karieri se je navadila na to, da je odrinjena v ozadje in da se soju luči nastavljajo njeni moški kolegi. »Kaj to je zdaj neka nova modna muha?« je vprašala.
»Kaj misliš s tem?« je zaslišala Majin hladni glas.
»Ah, nič. Pozabi.«
»Boš potem sodelovala ali ne?« je Maja bila neumorna. »Veliko uslugo bi mi naredila.«
Meta je oklevala, v zadnjem poskusu odpora povedala, da se ji takšni poskusi uravnovešanja po spolu zdijo jalovi in na koncu pristala.
Tako je zdaj, skupaj z moderatorko in ostalimi sodelujočimi, sedela na odru kinodvorane. Dogodek se je resda oglaševal kot okrogla miza, vendar se ji je poimenovanje zdelo neposrečeno. Na odru ni bilo nobene mize, stoli pa so bili razporejeni v ravni liniji, da so gledali proti publiki.
Ko je moderatorka nagovorila obiskovalce in začela predstavljati goste, so se glasovi v dvorani polegli. Poleg Mete, raziskovalke vremenskih pojavov, so sodelovali še štirje drugi strokovnjaki. Doktor Sušnik je bil pomemben raziskovalec s področja fizike, poleg njega je sedel doktor Filipič, ki je veljal za starosto v raziskovanju genoma. Za eno najnovejših odkritij na področju umetne inteligence je bil zaslužen doktor Kalan, zadnji v vrsti pa je sedel še mlad docent Blažič, ki je za svojo doktorsko disertacijo s področja matematike prejel rektorjevo nagrado.
»Doktor Kalan,« je prvega nagovorila moderatorka, »kaj menite, kakšen vpliv bi lahko imelo vaše zadnje odkritje na področju umetne inteligence na vsakdanje življenje?«
Meta je zavzdihnila. Vprašanje se ji je zdelo oguljeno kot študentska klop v predavalnici. Prežvečen je bil tudi odgovor, v katerem je doktor Kalan orisal načrte za prihodnost pri razbremenitvi strokovnih delavcev, ki delajo z ljudmi.
Moderatorka je nato ogovorila doktorja Sušnika. Zanimala jo je uporabna vrednost analiz fizikalnih pojavov v družboslovju. Meti se je njegov odgovor zdel poln ugibanj in posploševanj. Upokojenega doktorja Filipiča je moderatorka nato pozvala, da deli svoje izkušnje v razvoju tehnologije pri raziskovanju genoma. Priložnost je izkoristil za to, da je na dolgo in široko razpredal o dandanašnji samoumevnosti obstoja napredne tehnologije in mlajšim kolegom vzvišeno očital razvajenost. Potem je prišel na vrsto mlad docent, ki se je predvsem branil očitkov predhodnika in se otepal njegovega pokroviteljskega nagovora.
»Doktor Meta Mali, vi ste edina ženska strokovnjakinja na tej okrogli mizi,« je začela moderatorka. »Kaj je po vašem mnenju razlog, da se v znanost poda manj žensk v primerjavi z moškimi?«
Kot avtomobili, ki se podijo po cesti brez upoštevanja omejitve hitrosti, so Meti po spominu švigali primeri, ko je morala zagovarjati porabo sredstev svojih raziskav, ki so se direktorju zdele obskurne, čeprav so bile v primerjavi z raziskavami sodelavcev cenejše. Spomnila se je tudi zavrnitve objave strokovnega članka v mednarodni reviji, ker pri avtorstvu ni sodeloval njen starejši kolega in pomislila še na ostale oblike šikaniranja, ki jih je doživela.
Globoko je vdihnila in pogledala v tla – na stanje se je že navadila in ni se mogla pripraviti do tega, da bi pred vsemi povedala, kaj resnično misli.
»Verjetno je to pogojeno predvsem s socialnim razvojem in spodbudami iz okolja,« je tako raje uporabila zlajnane fraze.
Iz občinstva je zavelo strinjanje, moderatorka je prikimala in vrhnjo kartico z vprašanjem prestavila na konec kupa, ki ga je držala v rokah. Ponovno se je obrnila k doktorju Sušniku. Medtem je Meta že obžalovala, da se je pojavila na odru. Z lahkoto je naštela pet bolj zanimivih in koristnih stvari, ki bi jih raje počela v tistem trenutku.
V publiki je nemirno zabrbotalo. Pogledala je moderatorko in opazila, da nepremično zre v doktorja Sušnika. Ko ga je tudi Meta pogledala, je bil njegov obraz skrivenčen, kot bi ga mučili.
»Kako prosim?« je vzkliknil in strmel v moderatorko.
»Zanima me, na kakšne težave ste kot raziskovalec naleteli potem, ko ste postali oče?« je moderatorka ponovno prebrala vprašanje. »Biti oče pobere precej časa in energije, poleg tega se pri skrbi za majhne otroke ne da izogniti tudi pogostim bolniškim odsotnostim. Kako ste se znašli?«
Raznoliki vzkliki presenečenja in negodovanja obiskovalcev so se odbijali od sten dvorane in se združili v sozvočno godrnjanje.
Meta je zmedeno gledala okoli sebe. »Kaj se je zgodilo?« se je spraševala – takšnih vprašanj je bila vajena v intervjujih, kjer so se novinarji po kratki predstavitvi strokovnega dela raziskovalk hitro obregnili ob dejstvo, da so ženske. Ni si znala pojasniti spremembe. Moderatorka je bila resna in ni bilo videti, da bi pomešala vprašanja.
»Zanje pretežno skrbi žena,« je končno poparjeno dejal Sušnik in zamenjal prekrižani nogi.
»Kot vemo,« je moderatorka naslovila naslednjega, »imajo ženske genetsko predispozicijo, da so pametnejše od moških. Doktor Filipič, se vam je v vaši, skoraj petdeset let trajajoči karieri kdaj zgodilo, da bi vam glavni urednik zavrnil objavo v strokovni reviji, ker med avtorji ni bilo ženske?«
Filipič jo je gledal s široko razprtimi očmi, ogorčeno zamahnil z roko in pogledal v strop.
»Na takšna vprašanja ne bom odgovarjal,« je prhnil. Pri tem mu je izstopila žila na čelu in navpično sekala njegove gube.
»Kaj pa vi,« je moderatorka preusmerila pozornost h Kalanu, »se je vam zgodilo kaj podobnega? In ali ste kdaj v svoji karieri doživeli, da si ena izmed vaših kolegic lasti zasluge za vaše raziskovalno delo?«
Osuplost občinstva je kot veter zavela na oder.
»Ne, nikoli,« je bil Kalan kratek v svojem odgovoru.
Povsem nepričakovan zasuk je Meto začel zabavati in v zadnjem trenutku se je zadržala, da ni poskočila na stolu. Doktorji so se začeli spogledovati med seboj. Sušnik je skomignil z rameni, Filipič pa se je potrkal po čelu in s svojo kretnjo izrazil dvom v prištevnost moderatorke. Mlad docent se je v pričakovanju naslednjega vprašanja nemirno presedal na stolu.
»Doktor Blažič,« ga je ogovorila moderatorka, »so vas ljudje kdaj spraševali, če ste dobri v matematiki samo zaradi tega, ker ste moški?«
Meta je prasnila v smeh. Filipič jo je ošvrknil s pogledom, nato pa protestno odkorakal z odra. Užaljeno so mu sledili preostali trije doktorji.
Moderatorka je pogledala Meto in mežikala vanjo, kot bi se trudila obdržati odprte oči, čeprav je v njih nepričakovano pljusknila voda. Zastavila ji je vprašanje glede vpliva onesnaženosti ozračja na spremembe v vremenskih pojavih. Meta se je vzravnala. Ko je razlagala izsledke svojih raziskav, se je val vznesenosti pognal po njenem telesu in se skozi besede izlival v dvorano. Medtem ko je govorila, je opazila, da se je negodovanje obiskovalcev poleglo. Moderatorka se ji je nasmehnila in na njenem obrazu je Meta prebrala zadovoljstvo.
Nato ji je še pokimala – kot bi Meti potrjevala, da je glavna zvezda predstave – in se obrnila k obiskovalcem.
»In to, spoštovana publika,« je moderatorka rekla brez oklevanja, »je stanje žensk v znanosti včeraj, danes in verjetno tudi jutri.« Pogledala je Meto in ji pomežiknila.
Obiskovalci so obnemeli, kot bi pristali sredi napačnega filma. Nato se je najprej zaslišal plah poskus ploskanja iz zadnjega dela dvorane, ki se je s prižiganjem luči postopno okrepilo. Meta se je že popolnoma prepustila bizarnosti položaja, ko ji je moderatorka pomignila, naj vstane. Spontano, kot bi pravkar odigrala eno izmed svojih najpomembnejših vlog v svoji igralski karieri, se je globoko priklonila.
2. mesto – Bojana Dragoš
Do zvezd in naprej
Matejka, letnik 2003
»Napisala je mikroskop, ne moreš verjeti,« je Matejkin oče ves zgrožen komentiral pismo Božičku. »Pa kaj ji bo mikroskop? Saj nič ne rečem, saj je pametna, odlična je, res bistra za punco, ampak – mikroskop?«
»Mogoče so se pa v šoli kaj pogovarjali,« je namignila mama.
»Pa daj, no, saj je šele v tretjem razredu. A ti otroci sploh vejo, kaj je mikroskop?«
»Pa že. Ona očitno ve,« je vodo na svoj mlin peljala mama.
»Moje mnenje je, da raje še malo počakajva. Saj se nikamor ne mudi. Kdaj imajo biologijo pa kemijo, v katerem razredu začnejo s temi predmeti?«
»Se mi zdi, da tam v šestem, sedmem.«
»No, vidiš, dajva ji rajši kupit kakšno barbiko, osem let bo stara.«
»Pa saj se sploh ne igra s punčkami! Že tri barbike ji ležijo v košari, še povoha jih ne,« je bila vztrajna mama.
»Okej, koliko pa stane en tak mikroskop?« je nekoliko popustil oče.
»Ja, če bi hotela kupiti nekaj res dobrega, tam nekje okrog 150 evrov je najcenejši.«
»150 evrov?! Odpade. Še Janu ne bi kupil takega mikroskopa, če bi si ga želel.«
»Ja, no, potem pa poskusiva najti kaj cenejšega, saj je ponudbe ogromno. Ampak jaz ji ne bi kupovala plastike, kovinski so vseeno boljši.«
»Pa dražji verjetno tudi.«
»Mogoče malo dražji, ampak ga bo imela za dolgo časa. Mogoče ga bo uporabljal še Jan – če ga bomo imeli doma, bosta skupaj pripravljala kakšne preparate. Pa če bo imela težave, ji bo lahko pomagal.«
»Saj veš, da Jana zanima samo žoga. Po očiju,« ji je pomežiknil.
»Joj, Tomo, ne hvali se toliko. Janu ne bi škodilo, če bi se malo več učil, ne pa, da vse popoldneve brca. Če bi bilo po moje, bi več časa preživel ob knjigi, preveč mu dovoliš.«
»Ma, naj uživa fant.«
»A sva potem zmenjena? Bom pogledala na internet, mogoče bom našla kaj primernega.«
»V redu, Janu pa novo žogo, ne?«
***
»Mami, poglej, koliko delov ima mikroskop,« je Matejka veselo pozdravila mamo, ko je prišla iz službe.
Na preprogi sredi dnevne sobe je sedela Matejka in občudovala svoje delo. Pozorno si je ogledovala dele mikroskopa, ki so razprostrti ležali okrog nje. Mama je na vratih obstala kot vkopana. Torbica ji je visela preko ramena, v roki je držala vrečko iz trgovine in nekaj časa je z odprtimi usti negibno opazovala svojo hčer. Zbirala je misli, ki so ji švigale skozi možgane. Nešteto kombinacij in kalkulacij se je zgodilo v tistih sekundah, ko ni vedela, kako naj reagira. Nato se je spomnila moža in končno izdavila:
»Matejka, kaj bo pa oči rekel? Zelo bo jezen, saj veš, da ne moreš kar tako uničiti Božičkovega darila.«
»Mami, saj ga nisem uničila, samo razstavila sem ga! Ampak, poglej, čisto do zadnjega delčka.«
»Joj, groza, oči bo zelo hud. Pa kje si našla to škatlo z izvijači?«
»Ja, v garaži, v očijevi omari, mi jo je enkrat pokazal.«
»Kako ga bomo pa zdaj nazaj sestavili? Saj je čisto neuporaben!« je nemočno izdahnila mama.
»Mami, ne, no! Enkrat sem ga že razstavila, potem pa sem ga sestavila nazaj, saj je čisto enostavno.«
Mama ni mogla verjeti, da se vse to dogaja. Kar je videla, je bilo že čisto preveč zanjo, kar je slišala iz Matejkinih ust, pa je bilo nepredstavljivo. Zabodeno je še naprej stala na vratih dnevne sobe, nato je le odložila torbico in vrečko in se vrgla na sedežno. Z zanimanjem in hkrati nejevero je rekla Matejki:
»V redu, pokaži mi, kako to narediš.«
Gimnazijka Teja, januar 2022
»Teja, končno si se tudi ti najavila na razgovor,« jo je s širokim nasmehom pozdravil šolski psiholog. »Kaj si pa tako dolgo odlašala?«
»Ja, saj veste, kako je, vse te karantene, pa kovidi, pa pouk na daljavo, človek res ne najde primernega časa,« se je opravičevala Teja.
»Veš, da je vpis na fakultete do 18. marca, zdaj smo pa že konec januarja,« jo je majčkeno oštel.
»Ja, saj vem, ampak se mi ta pogovor nekako ni zdel bistven,« je pogumno nadaljevala.
»A da ne?« jo je pogledal postrani. »A to pomeni, da si se že dokončno odločila? Pravzaprav niti ne vem, kaj te veseli, nikoli se nisi oglasila pri meni. Saj veš, k meni hodijo dijaki, ki imajo težave in ko se ne znajdejo več. Glede na tvoj uspeh predvidevam, da ti šola ni delala težav.«
»Ne, prav nobenih težav nisem imela.«
»Kaj te pa zanima v življenju?«
»Gospod, a ste slišali za tisto Belgijko, Zaro Rutherford? Tri rekorde hkrati je potolkla.«
»Ja, seveda sem slišal, ta si pa upa, a ne? Tako mlada, pa še ženska!«
»Kako to mislite – pa še ženska?«
»Ja, glej, tvojih let je. A bi si ti upala sama poleteti okrog sveta?«
»Zakaj pa ne? Najbolje, da vam kar takoj povem – strojništvo bom vpisala.«
»Strojništvo?!«
»Jap!«
Psiholog je debelo pogledal.
»Ampak, Teja, s tvojimi ocenami lahko vpišeš katerokoli drugo fakulteto, ki je bolj primerna za punce – medicino, pravo, naravoslovje, karkoli. Kaj boš pa delala tam med samimi fanti? Pa vprašanje je tudi, kako te bodo gledali profesorji. Saj veš, da žensk na moških fakultetah ne marajo preveč?«
»No, gospod Jeraj, saj zato pa nisem prej prišla k vam.«
»Ne razumem – zakaj?«
»Nisem imela časa. Že dve leti hodim v letalsko šolo, vse teoretične predmete sem z lahkoto opravila, saj ste sami rekli, da nimam težav. Vem, da mi boste težko verjeli, ampak lani sem pridobila licenco PPL(A), pilotka sem. Če hočete, greste lahko enkrat z mano na Bled, s Cessno 206 letim.«
Postala je za nekaj sekund in prisluhnila zvokom, ki so prihajali z ulice, saj je v pisarni zavladala popolna tišina.
»Za vas bo zastonj, nič vam ne bom zaračunala,« se je zarežala Teja, ko jo je psiholog gledal ravno tako kot takrat mama, ko je prišla domov in jo našla z razstavljenim mikroskopom sredi dnevne sobe. Široko razprte oči so jo gledale, kot da vidijo prikazen, spodnja čeljust pa se mu je tako povesila, da je Teja videla celotno spodnjo vrsto zob. Ko ga je videla tako osuplega, je enostavno vedela, da je na pravi poti.
3. mesto – Katja Rade
Nagrada
»Končno ga bom srečal v živo,« je navdušeno rekel starejši možakar, ki je v roki držal kozarec šampanjca. Mehurčki v žlahtni tekočini jantarne barve so se naključno tvorili in svojo pot zaključevali na površju, kjer so se živahno spojili z okoliškim zrakom.
»Mislim, da deliva občudovanje,« je uglajeno rekel njegov nekoliko mlajši sogovornik. »Pravzaprav,« je malo pomolčal in pogledal konice svojih zloščenih čevljev, »je bil on razlog, da sem se sploh odločil za študij astrofizike.«
Nezamenljiv zvok je naznanil, da se podelitev, na katero je celotna znanstvena srenja čakala vse leto, začenja. Gostje, večinoma v temnih oblekah in kravatah, redki v spremstvu svojih žena, so se počasi odpravili proti vhodu.
Dvorana je bila nabito polna.
Šepetajoči pogovori so počasi potihnili, luči so ugasnile in podelitev Zoisovih in Puhovih nagrad se je začela.
Mnogi znani obrazi so se zvrstili na odru, zrecitirali pričakovane, dolgočasne in tisočkrat prežvečene govore. O svojih začetkih, o svojih vzornikih. Nekateri so podelitev spremljali s polovičnim navdušenjem, drugi so skoraj odkrito zehali.
Sledil je vrhunec večera. Napovedovalka v elegantni škrlatni obleki in s perfektno naneseno maskaro je po glasbeni točki ponovno stopila pod odrske luči.
»Spoštovani gospodje in njihove dame,« je začela. »Na vrsti je trenutek, ki ste ga nekateri čakali verjetno vso svojo znanstveno kariero.«
Skoraj neopazen nasmešek je še polepšal njen izraz. Diskretno je zamenjala kartico v svojih rokah, s katere sicer ni brala. Po kratkem premoru je nadaljevala.
»Strokovnjak, ki ga poznamo samo po znanstvenih dosežkih, saj svojega življenja ne želi izpostaviti. Ampak danes imamo posebno čast, saj je potrdil svojo prisotnost in s tem tudi razkritje znanstveni srenji, ki ga občuduje že desetletja.«
Pomolčala je.
Zrak je bil naelektren od pričakovanja.
»Drage dame in gospodje,« je nadaljevala z glasom, ki ni mogel prikriti razburjenja. »Dobitnik letošnje Puhove nagrade za življenjsko delo na področju astronomije in astrofizike je človek, ki meje mogočega že desetletja premika v Ameriki. Naj povabim na oder doktorja Vasjo Filipiča!«
Zaslišal se je gromki aplavz.
Iz prve vrste je stopila drobna postava in se začela vzpenjati na oder. Odražala jo je živahna hoja in življenjska energija, ki so jo lahko čutili tudi gledalci v zadnjih vrstah.
Prišla je na oder in se ozrla po občinstvu.
Napovedovalka je bila vidno zmedena.
»Aha. Nismo dobili informacije, da se gospod ne bo mogel udeležiti podelitve. Boste vi v njegovem imenu prevzeli letošnjo nagrado?« je vprašala.
Ženska na odru se je odkašljala.
»Mogoče moja slovenščina po toliko letih v tujini ni več perfektna,« je rekla. »Jaz sem Vasja,« je dodala z odločnim glasom.
Tišina v dvorani je bila tako otipljiva, da bi se slišalo, če bi nekdo malo glasneje zaškrtal z zobmi. Napovedovalka je spreminjala barve. Najprej pobledela se je zdaj spremenila v barvo svoje obleke.
Droben »oh«, ki se je izvil iz pljuč starejšega možaka, bi ostal neopažen, če mu ne bi pritegnilo presenečenje polovice dvorane.
Napovedovalka ni vedela, kako nadaljevati. Ženska jo je spravila iz zadrege, ko je začela ponovno govoriti.
»Vasja osebno. Vidite, prav zato se nikoli nisem želela izpostavljati in situacija današnjega večera je to še dodatno potrdila. Vsi pričakujete, da se bo za zvenečimi dosežki nahajal uglajen osivel profesor s kravato.« Nekoliko je pomolčala, nato pa, kot bi strast do znanosti prelila v svoj govor, nadaljevala.
»Želim si, da bi končno že prešli iz te kamene dobe v obdobje, ko biti sposobna ženska ne bi bilo nenavadno in nepričakovano. Želim si, da bi bil današnji dogodek prelomnica in vzpodbuda vsem mladim znanstvenicam, ki se počutijo, kot da so v senci svojih moških kolegov. Da stopijo v ospredje in pokažejo svoj obraz prej, kot sem ga danes pokazala jaz. Ker je dejstvo, da po sposobnostih ne zaostajamo prav nič. Samo dojemati nas morate začeti kot enakopravne. Znanost je dosti bolj hvaležna in ne diskriminira tako, kot zna samooklicana znanstvena srenja.«
Maloštevilne ženske, ki so bile v dvorani, so druga za drugo vstale in začele glasno ploskati. Nekoliko obotavljivo so se jim nekaj sekund kasneje pridružili tudi moški.
4. mesto – Sanja Pregl
RESNO, FANTJE?
Osem parov oči je zazrtih v načrt na mizi. Zatopljeni so v prikaze prve plovbe novega prototipa motornega čolna. Poskusi dajejo zelo drugačne rezultate od pričakovanih. Čoln je počasnejši in porabi več goriva, kot so načrtovali. Ugotavljajo, kako odpraviti pomanjkljivost.
Jaka: »Kaj če povečamo moč motorja?«
Razglabljajo o tej možnosti, a se jim ne zdi dobra.
Andrej: »Zmanjšajmo težo!«
Ugotovijo, da se tega ne da.
Mojca: »Ugrez čolna na zadnji strani povečajmo za tri centimetre.«
Andrej: »Kaj pa, če vseeno poskusimo z drugačnim motorjem?«
Gašper: »Menjava motorja ni opcija.«
Vsi se strinjajo.
Mojca: »Kaj če zadaj povečamo ugrez?«
Jaka: »Morda pa še enkrat premažemo dno?«
Potrdijo si, da nov premaz ne bo prinesel boljših rezultatov.
Mojca: »Zadaj povečajmo ugrez!«
Andrej: »Kaj pa, če dodamo težo?«
Spogledajo se in se zasmejijo.
Gašper: »Kaj če zadaj povečamo ugrez?«
Jaka: »Ja! Kako se nismo tega prej spomnili?«
Mojca: »Resno, fantje?«
Vsi trije jo pogledajo v začudenju.
Jaka: »A se ti ne zdi to dobra ideja? Ti jo pojasnim?«
Mojca: »Odlična ideja je. Zato sem jo že trikrat predlagala.« Jaka: »Gašper jo je predlagal, ne ti. Pa, a ni vseeno čigava je ideja?«
NE SPODOBI SE
V laboratoriju so vsi na trnih. Na obisku je novinarka, ki dela reportažo za vodilno mednarodno revijo z njihovega področja. Sedijo za mizo v sejni sobi. Vodja laboratorija predstavlja člane novinarki.
Vodja:»To je doktor Kovač, pa doktor Lenarčič, doktorica Andreja, doktor Kobal. Jaz pa sem vodja laboratorija, doktor Kalin.«
Novinarka: »Me veseli, da sem vas vse spoznala. Spremljam delo laboratorija in predstavljam si, da je velik doprinos za vas vse in za laboratorij, odkar se vam je pridružila doktorica Habjanič.«
Vodja: »Ja, odkar je z nami doktorica Andreja, smo se postavili na svetovno prizorišče. A so tudi vsi ostali člani naše ekipe odlični.«
Novinarka: »Ne dvomim v to. A najprej bom nekaj vprašanj zastavila njej, potem pa še vsem ostalim. Velja?«
Vodja: »Seveda, seveda. A najprej vsem ponudimo kavo, kaj pravite.«
Novinarka: »O, z veseljem!«
Vodja: »Andreja, nam skuhaš kavo?«
Andreja odide iz sobe. Novinarka začudeno gleda za njo. Vodja opazi njen pogled.
Vodja: »Veste, nimamo denarja za svojo tajnico, Andreja pa je edina ženska v naši ekipi. Ne spodobi se, da moški kuha kavo, če je v ekipi ženska, kaj ne?«
OČKA JUNAK
V razredu vse vrvi. Prostor je poln do zadnjega kotička. Obeta se prvi nastop razreda v tem letu. Otroci in starši komaj čakajo začetek. Učiteljici sta nervozni. Starši sedijo na majhnih stolih, kjer med poukom sedijo njihovi otroci. Preveliki so za stole in počutijo se neudobno. V rokah držijo telefone in kamere, da bodo ovekovečili svoje nadobudneže in njihove neprecenljive dosežke. Učenci sedijo na začetku učilnice pod tablo. Vsak učenec ima zvezek v roki. Težko so pri miru.
Nastop se začne. Učiteljica pove nekaj uvodnih besed in mesto pred tablo prepusti otrokom. Drug za drugim berejo svoj spis. Ko je učenec na vrsti, vstane in stopi pred publiko.
Na vrsti je Urban. Stopi pred razred. Odpre zvezek in začne brati:
»Očka, junak
Očka naju je z mamico poslal v trgovino. Naročil nama je, da kupiva žarnice. Tri različne vrste žarnic. Na listek nama je napisal, katere naj kupiva. V trgovini sva z mamico poiskala prodajalca in ga prosila, da nama pomaga najti prave žarnice. Vse sva prinesla domov. Očka naju je pohvalil. Ko je mamica skuhala kosilo in smo pojedli, sta si mamica in očka zavihala rokave. Mami je pospravila kuhinjo, očka pa je zamenjal vse žarnice. Mamica ga je pohvalila. Rekla mu je, da je pravi junak, ker nam je v temo ponovno pripeljal luč.«
Urban se prikloni. Starši zaploskajo. Ko ploskanje potihne, se oglasi Karla, čeprav ni na vrsti za nastop. Njen glas zaplava po razredu, da ga vsi slišijo: »Mami, pri nas doma si pa ti očka.«
5. mesto – Recer Karmen
Moj stari … napajalnik
Že kot majhni deklici so mi bile LEGO kocke zanimivejše od ‘punčkastih’ igrač, v osnovni šoli sem začela z raziskovanjem Linux sistemov in računalniških komponent ter kasneje tudi v svojo bioznanstveno poklicno pot vnesla programiranje. Pogosto se srečujem z moškimi nejeverneži, sploh jadralke s celega sveta poznamo obsežen repertoar komentarjev, od katerih bi izobražen človek nekatere umestil … morda v 16. stoletje. Kolegicam vedno svetujem, naj jih ne jemljejo čustveno ter naj nanje odgovarjajo s humorjem in veliko mero inteligentnega sarkazma. Moški ugotavljajo, da se z žensko, ki zna bočno parkirati brez kamere, ni pametno prepirati.
Z vami bi delila krajšo prigodo izpred let, ki me je krepko nasmejala in pokriva dovolj splošno razumljeno področje, da ga lahko opišem širšemu krogu bralcev. Takrat, med študijem, sem si morala v svojem računalniku hkrati z nadgradnjo grafične kartice z zmogljivejšim zamenjati tudi napajalnik, zato sem starega dala naprodaj, da še komu pride prav.
Kontaktiral me je anonimni uporabnik brez podpisa in tudi sama nisem zapisala imena, le ‘lp’ z začetnico. Spraševal je, kaj v opisu pomeni ‘6-pinski’ ter če mi lahko pošlje svojo sliko (starega napajalnika, seveda), da presodim, ali ustreza. Brez potrebe po fotografiji sem mu razložila v oglasu opisane priključke in da je 6-pinski še dodatno priloženi adapter, torej žička, ki jo lahko vidi na sliki. Določila sva uro prevzema in da me pokliče, ko bo v bližini.
Ob dogovorjeni uri mi zazvoni telefon, sprejmem klic in živahno pozdravim. Sledi sekunda tišine, dve. Tri. Ko se že začnem spraševati, če je morda težava s signalom, zelo neodločen starejši moški glas počasi reče: »… eeee, z gospodom sem zmenjen nekaj za računalnik.« Njegova reakcija je bila tako pristen odziv na presenečenje, da res ne bi mogla biti užaljena. Samo hitro sem rekla, da vem, kaj je, in da bom prinesla, pri tem pa komaj zadrževala smeh ob misli, kakšno sliko ‘gospoda’ predstavljam kot mlada študentka in plesalka. Med kratkim srečanjem ob prevzemu se je do mene vedel prijazno‑pokroviteljsko, kot bi si oddahnil, da sem uspela prinesti pravo stvar, in kot gentleman ni nikoli izvedel, s kom je v resnici komuniciral. Iskreno nisem želela, da bi mu bilo ob tem nerodno. Punce nismo tako privoščljivo hudobne, čarovnice so družbeni konstrukt iz drugih razlogov in dobrodošli v 21. stoletje.