Kaja Stradovnik, Biotehniška fakulteta, UL

Nekateri so navdušeni nad vsemi priložnostmi, ki se ponujajo za začasen pobeg v tujino, drugi so ob ideji zapustiti varno okolje in se podati v neznano prestrašeni. Mene najdete nekje vmes. Od nekdaj sem bila željna izzivov, tujina me je privlačila in zanimalo me je, kakšne priložnosti ponuja. Od nekdaj sem se prijavljala na različne kratkotrajne izmenjave, prostovoljna dela, poletne šole, tečaje in pripravništva. Pred daljšo študijsko izmenjavo Erasmus+ pa me je dolgo zaviral strah zaradi zapustitve svoje družine, prijateljev in vsega znanega. Moje šolanje se je skoraj končalo, preden sem se odločila prijaviti se na izmenjavo. Zdaj, v 1. letniku magisterija biotehnologije, pa sem le zbrala pogum in se prijavila.

Kam?

Izbrala sem Wageningen na Nizozemskem. Prebrala sem, da je tam skoraj polovica prebivalcev študentov. Na obrobju mesta stoji študentski kampus svetovno znane Univerze v Wageningu (WUR), ki se na lestvici “the World University Rankings 2019” uvršča na 23. mesto na svetu na področju znanosti o življenju. Pomemben razlog za izbiro je bila tudi moja prijateljica Laura, ki je bila tam pred dvema letoma. Vsa navdušena mi je pripovedovala o svojih izkušnjah. Ker me dobro pozna, ve, da ne pričakujem le neprestanih zabav, temveč si želim na fakulteto, ki mi ponuja izziv, od mene zahteva veliko, a mi v zameno omogoča kopico znanja in izkušenj.

Glede na Laurino pripovedovanje so prostori na WUR moderni, vaje samostojne, nič brezglavega ponavljanja za asistenti. V začetku vaj asistenti predstavijo izziv, nato pa moraš najti način, kako ga rešiš in prideš do željenih in dovolj kakovostnih rezultatov. Vsa predavanja so posneta in jih lahko po potrebi spremljaš iz udobja svojega kavča. Nekaj povsem drugačnega od našega sistema je tudi to, da imajo leto razdeljeno v kar šest blokov. V enem bloku lahko hkrati poslušaš največ dva predmeta, enega zjutraj in drugega popoldne. Po šestih ali osmih tednih predavanj sledi tedenska pavza, ki je namenjena pripravi na izpit, nato pa sledi izpitni teden.

Bitka s prijavnimi postopki

Kot prvi korak sem morala izpolniti prijavo, napisati motivacijsko pismo in priložiti svoje dotedanje ocene. Nato mi ni preostalo drugega, kot da sem čakala in upala, da me sprejmejo na tisto edino razpoložljivo razpisano mesto. Mnogokrat sem se morala zadržati, da nisem neprestano pregledovala e-poštnega nabiralnika v pričakovanju sporočila. Kar nekaj časa je minilo, preden sem izvedela, da sem sprejeta. Prijavo sem oddala v decembru, pritrdilen odgovor od Univerze v Ljubljani pa prejela 20. februarja. Nato je sledil še mesec čakanja, preden so tudi iz Univerze v Wageningu potrdili prejem nominacije s strani ljubljanske univerze. 1. aprila so sledili prvi napotki o registraciji v elektronski portal in oddaji dokumentov, povezanih s prijavo. A je bilo postopek elektronske registracije zaradi posodobitve sistema možno izvesti šele dva tedna pozneje. To se morda sliši malo, a čas se mi je po vsem čakanju res vlekel. Rok za oddajo vloge se je vztrajno približeval, moji sovrstniki, ki so se prav tako prijavljali na izmenjavo, pa so bili že vsi v polnem teku s prijavami.  

Ker sem rada pripravljena, sem še pred uradnimi navodili za vpis začela raziskovati, kaj potrebujem za prijavo. Pri tem sem si največ pomagala s spletno stran Univerze v Wageningu, kjer imajo napisane vse informacije, ki jih bodoči študenti potrebujejo. Pričela sem z izbiranjem predmetov in preverjanjem, kako se vsebina in kreditne točke skladajo s predmeti na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Že takoj sem doživela prvi šok. Zaradi prej opisanega drugačnega sistema šestih blokov in dejstva, da na Nizozemskem skoraj vse magistrske predmete opravijo v prvem letniku, je moja ideja o tem, da bi predmete opravila v prvih petih mesecih, splavala po vodi. Predmete, ki jih imamo pri nas v prvem polletju drugega letnika, imajo Nizozemci v drugem polletju prvega letnika. V drugem letniku imajo samo en predmet, čemur sledi čas za pisanje magistrske naloge in opravljanje pripravništva. Še sreča, da sem bila prijavljena tudi na pisanje magistrske naloge v tujini, drugače res ne vem, kako bi v prvem polletju našla vsebinsko skladne predmete. Moj urnik se je torej malo obrnil. Leto bom začela s pisanjem magistrske naloge, zadnjih pet mesecev pa se bom udeležila predavanj in opravila potrebne izpite.

Končno so prišla tudi navodila za prijavo. Prijavila sem v spletno aplikacijo in snela vse potrebne uradne obrazce. Izpolnila sem prijavo in jo odnesla naši Erasmus+ koordinatorki asist. dr. Maji Paš v podpis. Izpolnjeno primerjalno tabelo predmetov sem odnesla Maji kar dva tedna pred rokom. Moje prekomerno iskanje vseh podrobnosti se je obrestovalo in v istem dnevu je bil moj predmetnik potrjen. Izpolnila sem še “learning agreement”, ki sva ga podpisali in katerega sem še isti dan odnesla v referat na ožigosanje. Pri hitrosti procesa je seveda pomagala tudi skladnost predmetov medicinske biotehnologije na WUR s predmeti, ki jih opravljamo v drugem letniku biotehnologije na Biotehniški fakulteti. Hvaležna pa sem tudi osebju za izmenjavo, ki je hitro speljalo postopek. Ves čas so tudi nemudoma odgovarjali na moje e-maile in se mi kljub drugim obveznostim posvetili, da sem res v kratkem času uredila vse potrebno. Vseeno pa napotek za vse, ki izpolnjujete ali boste izpolnjevali primerjalno tabelo s predmeti: prijava in izbira predmetov ne poteka vedno tako, kot si zamisliš. Včasih je potrebno kakšen predmet tudi zamenjati, zato ne čakajte do zadnjega dne.

Sledila je prijava v spletni portal WUR, kjer sem oddala podpisan in ožigosan študijski sporazum. Poleg vseh svojih podatkov, sem morala priložiti še seznam ocen vseh opravljenih predmetov in predmetov, ki jih bom opravila do začetka šolskega leta, certifikat angleščine in sliko svojega osebnega dokumenta. Mnogo fakultet zahteva certifikat iz angleščine vsaj B2. Na svojo srečo se je nekaj let nazaj spremenil zakon in smo vsi, ki smo uspešno opravili maturo iz angleščine od leta 2014 dalje, prejeli certifikat iz angleščine B2. Tudi ta šteje, čeprav na WUR strani ni zapisan kot uradno potrdilo.

Izziv: iskanje stanovanja

Iskanje stanovanja na Nizozemskem ni enostavno. Zaradi pomankanja sob so cene visoke, sistem pa je na Nizozemskem tudi nekoliko drugačen kot v Sloveniji. Ne moreš se prijaviti v študentski dom in nato samo počakati, da ti sporočijo, katera soba ti pripada. Potrebno se je registrirati v spletni portal za študentske sobe, nato pa se posebej prijavljaš na razpise za posamezno sobo. Prijaviš se lahko le na pet razpisov hkrati in nihče ti ne jamči, da boš sobo tudi dobil. Večina prijav se odpre šele 15. julija, saj za več kot mesec vnaprej študentski domovi še ne vedo, katere sobe se bodo sprostile. Glede na to, da je spoznavni teden Univerze že tretji teden avgusta, je to zelo pozno, saj si večina študentov do takrat želi imeti rešeno stanovanjsko stisko.

Tako sem kar nekaj tednov, če ne mesecev, pregledovala oglase, pošiljala motivacijska pisma in se prijavljala na različne razpise. Skupaj sem poslala okoli 70 prijav.  Na srečo sem naletela tudi na Socius, študentsko družbo, ki prav tako oddaja sobe v študentskih domovih, in je ločena od Idealisa in Duwo-ta, ki sta največja ponudnika študentskih sob na Nizozemskem. Ker takrat še ni bilo objavljenega nobenega razpisa za prosto sobo, sem jim kar poslala povpraševanje na e-poštni naslov z zadevo: “Urgent room needed”. Glede na obilico prejetih e-mailov je dobro malo pretiravati in poslati kakšno “follow up” sporočilo. V petih dneh sem dobila odgovor, da imajo prosto sobo, ki bi me lahko zanimala. Ker je pisarna podjetja v drugem mestu, mi sobe niso mogli pokazati. Tako do prihoda na Nizozemsko nisem vedela, kakšna bo moja soba.

Magistrsko delo

Med iskanjem sobe sem se dogovorila za opravljanje magistrskega dela. Za glavnega mentorja sem izbrala prof. dr. Marka Krefta, rednega profesor na Biotehniški fakulteti in strokovnjaka na področju fiziologije živali in nevrobiologije. Moj somentor na gostiteljski univerzi pa bo dr. Sander Grefte, raziskovalec na oddelku za človeško in živalsko fiziologijo, ki deluje na področju celične in molekularne biologije. Najti somentorja na Nizozemskem je bilo v primerjavi z iskanjem stanovanja mala malica. Vsi, s katerimi sem stopila v kontakt, so bili zelo prijazni. Poizvedovalni e-mail z življenjepisom in motivacijskim pismom sem poslala kar vodji odseka, ki mi je hitro odgovoril in me preusmeril dalje. V zelo kratkem času sem dobila datoteko z vsemi opisanimi aktualnimi raziskavami na odseku. Nato sem morala posredovati naslove treh raziskav, ki so me najbolj navdušile, in v enem tednu sem imela sestanek preko Skypa. Tu sem dobila vse informacije o njihovem delu, kako približno potekala proces pisanja magistrske naloge in navodila o svojih obveznostih. V svoji magistrski nalogi se bom osredotočila na fuzijo (spajanje) in fisijo (razdvajanje) mitohondrijev znotraj mišjih miotubov (večjedrnih mišičnih cevk) pri kaheksiji, to je bolezni kroničnega vnetja, ki med drugim povzroči mišično atrofijo.

Potrebni sta bili le še nepozabna poslovilna zabava in letalska karta. Zadnje dni pred odhodom je pričakovanje naraščalo. In potem je prišla sobota, 3. avgust, dan odhoda.

Tudi ti razmišljaš o Erazmus+ izmenjavi? Te zanima kako se moja Erazmus+ dogodivščina nadaljuje? Tudi mene! 🙂 Kmalu se bom spet oglasila in poročala v tem blogu.

Fotografije: Kaja Stradovnik