22. januar 2018

Na konferenci o materialih za fuzijski reaktor smo se čisto dobro razumeli. Angleščina s prevladujočimi strokovnimi izrazi je tu univerzalni jezik, ki je domač vsem. Če v prvem hipu ne veš, kaj so elmi, dpaji, in hhftji, vprašaš levega ali desnega soseda, pogoltneš slab občutek, ker izgleda, da vsi razen tebe to vedo, in poskušaš v naslednjem pogovoru izpasti bolje poučen. Kako hitro se stvari obrnejo, sem okusila že nekaj dni kasneje. Iz varnega zavetja svojega ožjega strokovnega kroga sem vstopila v družbo znanstvenih komunikatorjev, torej ljudi, ki se poklicno ukvarjajo s posredovanjem znanosti širši javnosti.

Udeležba Svetovnega vrha centrov znanosti, ki je obetal kopico koristnih informacij na mojem drugem področju delovanja – komuniciranju znanosti, je bila zaradi sosledja obeh dogodkov dokaj logična odločitev. Kot je bilo pričakovati, se tega srečanja udeležijo predvsem vodje centrov znanosti in njihovi zaposleni. Zato ni čudno, da sem bila kot ena redkih raziskovalk že prvi dan postavljena pred nalogo, da »nefuzijcem« in neznanstvenikom na kratko in razumljivo pojasnim, s kakšnimi raziskavami se ukvarjam. Nič drugače ni bilo tudi v naslednjih dneh. Preko teh pogovorov in pojasnjevanj se je ponovno pokazalo, kar sicer neprestano podarjamo, kako pomembno je predstavljanje znanstvenih vsebin oz. komuniciranje znanosti. Žal tudi sama ne tem področju nisem tako suverena, kot na svojem primarnem področju delovanja, zato se ob takšnih nalogah še vedno malo spotikam. A tokrat je bila trema še malo večja, saj se je okoli mene trlo znanstvenih komunikatorjev vseh vrst in različnih profilov, torej ljudi, ki jim je predstavljanje znanstvenih vsebin služba, torej mačji kašelj. Bom zdaj ponovno potrdila, da imamo raziskovalci težave s komuniciranjem znanosti in ne znamo na jasen in zanimiv način povedati bistva svojega dela?

Pogovor med kosilom prvega dne se je vseeno končal z »vau«! Z lično škatlo zbirke japonskih prigrizkov sem prisedla k ameriškemu paru, ki je s paličicami z zanimanjem brkljal po enaki škatli. Med pozdravom sem prepoznala astronavtko Jan Davis, ki je še malo prej v uniformi sedela na odru. Kot je povedala, je vzornica deklet, ki si drznejo svoje želje spustiti z vajeti in jih poslati v Vesolje. Gospa pravi, da je ni bilo strah poleta na Mednarodno vesoljsko postajo, glavno čustvo je bilo veliko vznemirjenje ob izjemnem izzivu. Prisedel je še Brazilec Victor, navdušeno pozdravil astronavtko in vljudno povprašal še po mojem delu. Ponavljam stavke o raziskavah, jedrski fuziji, energiji prihodnosti, materialu, ki bi prenesel nevzdržne razmere. Z velikim zanimanjem je poslušal, dodajal vprašanja in na koncu dodal: Vau! Sodelovanje pri razvoju novega materiala, ki bi zdržal ekstremne razmere v napravi, ki posnema Sonce, in sodelovanje v projektu svetovnega formata, res pogosto požanje zanimanje poslušalcev. Zanimanje ponavadi usahne šele ob podrobnostih o materialu, kar pa je moja glavna raziskovalna tema. Victor je kasneje na Facebooku napisal, da je pri kosilu sedel z astronavtko in jedrsko fizičarko, ki se ukvarja z razvojem fuzijskega reaktorja. Malo me je torej “povišal” J (fizike vseh vrst pač gledam navzgor).

Vprašanja in povabilo k razmisleku

Vrh se je odvijal v Miraikanu, verjetno najlepšem, ne pa edinem, tokijskem centru znanosti. Impozantna stavba z domišljeno arhitekturo in tudi domišljeno vsebinsko zasnovo, nekoliko podobno idejnemu osnutku središča, ki nastaja pod diktirko našega Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport. Med sprehodom po razstavi me med opazovanjem gibčnih rok humanoidne robotke, tik za tem, ko sem poklepetala z njeno levo sosedo, sredi notranjega boja, zaloti vodnik po razstavi: Kaj nas pravzaprav definira kot človeška bitja? Mimika in gibčnost obeh razstavljenih androidk je osupljiva! Hm… Sofija, kot pišejo mediji, prva humanoidna robotka z državljanstvom (Savdske Arabije), je sprožila vrsto pomislekov, bližnje srečanje z robotkama na razstavi, pa je tudi v meni vzpodbudilo vprašanja. Kdo je človeško bitje? Nekdo, ki je zgrajen iz celic? Ki se razumsko odloča? Ki čustvuje? Zgodba na plakatu, ki prikazuje razvoj robotov v zadnjih 50 letih, se konča leta 2017. Na njegovem desnem robu ni več prostora. Res ne?

Razstava v Nacionalnem muzeju znanosti in inovacij Miraikan ne ponuja dokončnih odgovorov. Seveda, saj jih tudi sama znanost ne! Postavlja vprašanja in išče poti do odgovorov, ki bodo morda kmalu omogočili zdravljenje danes neozdravljivih bolezni, reševali tehnološke izzive, ponudili trajnostne rešitve varovanja okolja.

Center znanja? Center znanosti? Stičišče znanja in kreativnosti? Vega?

Ob ugodnih razmerah bi tudi v naši prestolnici v Trnovem lahko čez nekaj let obiskovali podobno središče, ki bi ponujalo prostor za srečevanje in motiviranje vedoželjnih in radovednih obiskovalcev vseh starosti, inovatorjev in krativcev, prostor za ogled najnovejših raziskovalnih dosežkov in inovacij, znanstveno igrišče za nadobudno mladino vseh starosti, večerne klepete o znanstvenih temah itd. Za hip se mi je prikradla misel, da bi, če bi se dalo, stavbo iz Tokija lahko kar prestavili v Trnovo. Le stekleni ovoj bi morali zamenjati za zelenega in mu dodati lokalni pridih, dodati še kakšen laboratorij za ustvarjanje (fablab), demonstracijski prostor in stičišče inovacij, stavbo pa virtualno povezati z naprednimi podjetji in obstoječimi centri, ki ponujajo sorodne ali dodatne vsebine. Hm, kako bi jo pa poimenovali?

Upam, da bom lahko čez pet let kakšno popoldne kot obiskovalka preživela v zeleni trnovski hiši in v mislih ponavljala »Vau!« Pridružila se bom malim in velikim otrokom, ki bodo v eksperimentalnici spoznavali fizikalne pojave, pokukala v laboratorije, kjer bodo vedoželjneži delali kemijske poskuse, pod mikroskopom opazovali mikrostrukturo lesa ali nanodelce, sestavljali svojega prvega robota, preizkušali trdnost jeklene in bakrene palice in pri tem kar pozabili na čas. In čisto verjetno je, da bom komu, ki je pravkar izstopil iz navidezne fuzijske elektrarne, poskušala razložiti tudi kaj o posebnih materialih za divertor.

Prispevek je bil objavljen v Znanstvenem blogu časopisa Delo.