Toulouse, nedelja, 7. julij. Mesto vibrira v ritmu znanosti. Sprehodim se do trga Capitole, središče znanstvenega dogajanja.  Zapletem se v klepet s prijetno organizatorko razstave Science in the City, ki je spremljevalni del ESOF 2018, ki se začne v ponedeljek. ESOF (Euroscience Open Forum) je največja interdisciplinarna evropska konferenca, ki letos nosi podnaslov »Sharing Science: Towards NEW Horizons«. Gospa mi pojasni, da v šotorih sredi trga raziskovalne skupine predstavljajo utrinke iz svojih raziskav in se pogovarjajo z naključnimi obiskovalci. Navdušena je nad obiskom: prvi dan, v soboto, so imeli 1400 obiskovalcev. Potem me prijazno popelje po zemljevidu dogajanj in me usmeri proti naslednji postaji: na razstavo Človek prihodnosti (Humain Demain).

Razstava se izkaže kot čudovit uvod v razprave na konferenci ESOF. Z vizitko, na kateri piše pred mojim imenom Prof, dobim popust za »edukatorje« in plastično zapestnico. Z zapestnico postanem soustvarjalka prihodnosti. Ali pa morda tudi ne!? V tem slogu poteka ogled celotne razstave: teza in dvom, ki ju prepletena v boju za prevlado od tedaj nosim s seboj.

Razstava me pogoltne in na koncu izpljune polno vprašanj.

Človek, postavljen v bližnjo prihodnost: leto 2035. Tako blizu, da ni znanstvena fantastika, saj so predstavljene tehnologije že v razvoju, nekatere že razvite. »V kolikšni meri bomo takrat drugačni, kot smo danes«, postavljajo pred obiskovalca vprašanje avtorji razstave. Zahvaljujoč fascinantnemu  napredku znanosti in tehnologij je na primer povsem mogoče, da bomo takrat vsi bodoči 100-letniki, ki bomo predstavljali znaten del prebivalstva. Kako daleč bomo šli v tehnološkem razvoju? Bodo med nami genetsko modificirana bitja, supermočni in superinteligntni hibridi? Kako bomo zagotovili, da koristi ne bodo deležni le izbranci? Kako bomo preprečili negativne učinke na  družbo, njeno drastično razslojevanje?

Ta vprašanja,  brez besed opominja razstava, si moramo zastaviti že danes. Tako, kot bi si morali vprašanje o tem, kako bodo računalniške igrice in pametni telefoni vplivali na današnje otroke.  Bi lahko negativne učinke, o katerih se vse pogosteje pogovarjamo, zmanjšali, če bi o njih razmislili vnaprej in družbo nanje pripravili? Inovacije se dogajajo neprestano in današnje bodo imele leta 2035 nepredstavljiv učinek na družbo.

Na razstavi je predstavljenih šestnajst projektov. S pametno zapestnico, ki jo lahko obiskovalec uporabi ali pa tudi ne, lahko izrazim svoje strinjanje ali nasprotovanje, na koncu pa lahko po želji vse zbrišem in za seboj ne pustim nobene sledi. Lahko ugibate, katero možnost sem izbrala :-).

Še nepripravljeno me razstava postavi pred vitrino z različnimi vsadki. Gledam posnetek presrečnega otroka, ki se bo z novo umetno roko končno lahko igral podobno, kot drugi otroci.  Ortopedske vsadke, ki omogočajo gibanje, bionično oko, ki bo v kratkem marsikomu vsaj delno vrnila vid. Lepo! Možganski vsadek za prenašanje ali shranjevanje podatkov v strežnik… Učenje je naporno in dolgotrajno .. Kaj vse bi lahko npr. otrok med tem počel, če bi zadoščala vsajena spominska kartica?! Kako bi se pa odločili, kateri paket znanja  mu naložiti? Svojega?

Posnetek, ki se vrti ob kopici naloženih škatel, ki ponazarjajo prodajne artikle, prikazuje robotskega pomočnika, ki v bolnišnici ali morda doma varno prestavi nepokretno osebo iz postelje v invalidski voziček. Robota, ki vešče opravlja operacijo. Malo naprej sedi na polički Kirobo, ljubek japonski robotek, ki je sposoben prepoznavati čustva svojih »staršev« in jih vračati. »A real baby or Kirobo?«, sprašuje napis ob robotku, ki z veliki očmi strmi v obiskovalca. Na Japonskem že mnogi z njim preizkušajo starševstvo ali pa ga celo posvojijo. Namesto pravega otroka.

Naslednja tema: popravljanje genoma. Berem: popravljanje pokvarjene DNK  omogoča »odstranjevanje« bolezni, podaljšanje življenja, …  V kratkem bo tehnologija CrisprCas 9 sposobna preprečiti širjenje rakastih celic in popraviti pokvarjene gene, lahko pa bi jo uporabili tudi za modificiranje genoma, da bi ga naredili perfektnega. Če sta cistična fibroza in diabetes genetsko pogojeni bolezni, bi lahko slabši učni uspeh in manjšo sposobnost za akademsko kariero tudi označili kot dedno napako? Bi lahko embriu dodali športni ali glasbeni talent, izbrali spol, barvo kože, las in oči? Kaj bi se zgodilo, če bi spremenili napačen gen? V ilustracijo se odvrti sporočilo iz filma Gattaca: »Iz genoma tvojega zdravega embrija smo odstranili vse bolezni. Vzeli smo si tudi svobodo odstraniti nagnjenost k nekaterim neprijetnostim: kratkovidnost, debelost, plešavost«. Privlačno, kajne? Ali pa morda, če se prepustimo domišljiji, malo grozljivo?

Tu je tudi izziv – robotski partner, ki se nikoli ne pritožuje, je vedno prijazen in ustrežljiv, ne smrči, pozna in uresničuje tvoje želje. Se je mogoče zaljubiti v robota? Ali pa vsaj v robotskega otroka? Raziskave menda pritrjujejo. Bi bili pripravljeni  na njegovo spominsko kartico naložiti vse svoje izkušnje in znanje?

Všeč mi je medvedek, ki ga bolan otrok stiska k sebi, ima v dlaki skrite senzorje. Otrokovo povišano temperaturo izmeri brez težav in joka, vrednosti pa so hipoma shranjene v mobilni telefon staršev.

Nanotehnologije. Nanorobotek v animiranem posnetku odstranjuje obloge v arterijah, drugi pomaga utrujenim spermatozoidom doseči cilj, oploditev. Na koncu se na ekranu izpiše vprašanje: če bodo nanorobotki kontrolirali tvoje telo, kdo bo kontroliral njih?

Sedem na kolo in se navidezno zapeljem po pokrajini. Dvajset sekund, kolikor traja merjenje, vrtim na vso moč in trdno stiskam držalo pred seboj. Kdo ve, kakšne meritve vse potekajo… ?! Oglasi se mi navidezni zdravnik: kaže, da imaš težave z desno nogo. Hm… V resnici mi nagaja levo koleno. Nič hudega, saj nisem pred operacijsko sobo.

Življenje s 3-dimenzionalnim navideznim svetom (ali morda čez čas kar v njem) prinaša poleg zabave tudi dvome. Na eni strani ponuja možnost velike izbire in popolnost izkušnje, ki je na voljo s pritiskom na gumb. Lahko navidezna potovanja po tujih deželah in težko dostopnih mestih obogatijo »popotnika« podobno kot tista z nahrbtnikom, v blatnih čevljih in včasih napornim nabiranjem lastnih izkušenj? So gibanje, napor, premagovanje samega sebe sploh še potrebni in zaželjeni?

Poglavje: hrana. Koliko bolj zdravo je življenje posameznika, ki sledi nasvetom o popolni prehranski  vrednosti živil, morda upoštevajoč še svojo gensko sliko in rezultate dnevno opravljene analize krvi in telesnih izločkov? Kakšne fiziološke in psihološke učinke ima tako prehranjevanje?

»You are data«, me na koncu  spomni napis na ekranu. Kadarkoli kaj poguglaš, kupiš preko spleta, objaviš sliko na Facebooku, beležiš svoj srčni utrip med kolesarjenjem s pametno zapestnico, izbiraš pot z guglovim zemljevidom, itd, daješ podatke. Izpiše se tudi nasvet: ob nalaganju vsake brezplačne aplikacije se lahko vprašaš, s kakšnim namenom je brezplačna.

Od februarja 2018 se je na razstavi Človek prihodnosti nabralo preko 16.000 mnenj obiskovalcev o posameznih projektih. Med njimi so tudi moja. Rezultati so zanimivi: izpostavljene projekte podpira (le) od 30 do največ 40 % obiskovalcev. Razstava sproža osebne refleksije in javno razpravo in vabi obiskovalce, da odigrajo aktivno vlogo v oblikovanju družbe prihodnosti. Ko odhajaš, imaš občutek, da prihodnost leži v tvojih rokah. Tudi v to misel se kmalu zažre dvom.