Matija Hrovatin
(blog pri predmetu Science Communication na MPŠ)

Danes je petek, 9.2.2024, zunaj že cel dan dežuje in jaz sedim v laboratoriju za svojo mizo. Zakaj imam mizo v laboratoriju? Ker sem najmlajši mladi raziskovalec na Oddelku za biokemijo, molekularno in strukturno biologijo na IJS in si še nisem zaslužil mesta v pisarni. Moja miza izgleda, kot da je nanjo padla bomba. Zmešnjava zapiskov, kulijev, kavnih skodelic in uboge rože, ki se sprašuje, zakaj me sploh še prenaša in raste, čeprav jo zalijem enkrat na vsake toliko, kar pomeni precej dolgo obdobje.

Ravno sem končal ilustracijo za pregledni članek, ki ga pišemo s sodelavci. Cilj je bil oblikovati skico nano-dostavnih sistemov pri raku v povezavi s proteazami imenovanimi cisteinski katepsini. Skica naj bi ilustrirala članek kot celoto. Po desetem pregledu in stotem popravku pa moram priznati, da izgleda bolj kot abstraktna karikatura, ki bi jo pričakoval od Picassa, kot pa risba, ki doprinese k razumevanju celotnega članka.

Včeraj je bil Prešernov dan in zdrava pamet je vsem delila nasvete, naj vzamejo dan dopusta za podaljšan vikend in ga izkoristijo za smučanje. Seveda so sodelavci z veseljem sprejeli nasvet, jaz pa začuda ne. Izgleda, da je moja pamet vzela Prešernov dan dobesedno kot dela prost dan in ni izdelala niti ene uporabne misli. Zame danes ni brezbrižnega uživanja na snegu ali lenobnega poležavanja ob gledanju ponovitev serije Friends. Namesto tega sedaj tu zaključujem ilustracijo in članek. Predstavljajte si to! Med tem, ko preostanek akademske smetane pohajkuje ali poležava v kavarnah, sem jaz v laboratoriju, kjer vodim enosmerni pogovor z računalniškim zaslonom. A to ni kakršen koli pogovor, gre za pogovor, ki topi možganske celice, ukrivlja čas in prostor, spreminja kompleksne misli v enostavne povedi v Wordovem dokumentu, primerne za objavo.

Pred nekaj trenutki sem se poslovil od svoje ilustracije. Prste imam zakrčene od celodnevnega tipkanja in spreminjanja velikosti risb liposomov in protiteles. Ampak lahko bi bilo huje. Lahko bi užival v Avstriji ali Italiji na sončnem smučišču! Pravi čudež je, kaj lahko danes storimo z digitalnimi orodji in trmastim zavračanjem priznanja poraza. Potem me je zadelo: blog. Nad mojo glavo visi kot siv oblak, nekako podoben tistemu zunaj, le da je manj verjetno, da bo doprinesel h kroženju vode in bo bolj verjetno povzročil le prevelik odmerek kofeina. Zakaj se preprosto nisem pridružil sodelavcem in si vzel prostega dne? Potem sem se spomnil: ker sem doktorski študent in sem imel včeraj možgane na off.

Napisati moram torej blog za domačo nalogo pri predmetu Komuniciranje znanosti. Okej. Nameravam napisati lahkoten in humoren prispevek o današnjem dnevu, kar je težko, glede na to, da je moje trenutno duševno stanje suho kot kreker v Sahari. Vendar pravijo, da dobiš komedijo, če združiš tragedijo in čas. Moje obveznosti in hitro približujoči se roki se definitivno kvalificirajo kot tragedija, čas pa prav tako pridno nabiram s celodnevnim strmenjem v računalniški zaslon, ki je trenutno prazen kot moj želodec.

Zunaj zagrmi ali pa je bil to mogoče moj želodec? Kakorkoli, vprašam se, kako težko je napisati kratek blog? Izkaže se, da je težje kot izgleda. Prvi stavek začnem pogumno: ˝Bilo je nekoč, v laboratoriju daleč, daleč stran…˝ zasmejim se, nato pa izbrišem. Poskusim znova in začnem s šalo o rakastih celicah, ki se, tako kot jaz, trenutno ne sončijo na plaži. Ponovno izbrišem. Zdaj ali nikoli. Začnem vneto tipkati in poskušam današnji dan spremeniti v besede.

Po dveh kavah in sprehodu po praznih laboratorijih se počasi približujem koncu pisanja. Tedaj me prešine, da je v življenju znanstvenika vseeno nekaj čara, četudi trenutno ne vključuje vijuganja po smučišču ali pitja piva na plaži. To je čarobnost radovednih, zagnanih in tistih, ki znajo najti cilj in humor tudi v deževnem vsakdanu, ko so zakopani v dolg seznam neskončnih opravkov. Tukaj sem, nekoliko lačen, izčrpan, a nedvomno predan doktorski študent, ki opisuje enega izmed svojih prav nič posebnih, deževnih dni letošnje zime.

Matija Hrovatin je zaključil študij biotehnologije, sedaj pa nadaljuje svojo znanstveno pot kot mladi raziskovalec na Oddelku za biokemijo, molekularno in strukturno biologijo na Inštitutu Jožef Štefan, hkrati pa študira kot doktorski študent na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Štefana. Spoznajte, kako prekomeren odmerek kofeina, nagnjenost k odlašanju ter neizčrpna radovednost, z eleganco žirafe na kotalkah, krmarijo vsakodnevne razburkane vode biokemijskega raziskovanja proteaz, protiteles in mehanizmov delovanja raka.