Zarja Muršič, Maja Čakarić
Kaj nas ptičji kakec nauči o znanstvenem raziskovanju
Že večkrat me je doletela »sreča«, da me je pokakal ptič. Prepričana sem, da po nesreči. Vsekakor pa sem vsakič znova ob pripovedovanju o teh prigodah slišala znano modrost: to prinaša srečo. Sicer se nimam za nesrečno osebo, ampak še zdaj ne vem, kje se novo pridobljena sreča nato izkazuje – skoraj sem prepričana, da ni povezana z iztrebki, ki si jih moram čistiti iz svojih las in oblačil.
Ta rek, ki ga poznajo številne kulture po svetu, neprijetno izkušnjo povezuje z bogastvom in srečo, verjetno zato, ker se ljudje ob redkih, naključnih in neprijetnih dogodkih radi opremo na pozitivne razlage. A kako to modrost preveriti?
Lahko bi se potopili v arhive, tam raziskovali pisne vire in iskali njen izvor, lahko bi začeli zbirati pričevanja ljudi o njihovih izkušnjah po nepričakovanem »obisku« z neba.
A pri preverjanju trčimo ob temeljni znanstveni izziv: ločevanje korelacije od vzročnosti. Korelacija namreč izraža stopnjo povezanosti med dvema podatkoma. Predstavljajmo si, da bi, na primer, več oseb beležilo vsako bližnje srečanje s ptičjim kakcem in vse srečne dogodke, ki so se jim zgodili po tem. Za večjo objektivnost bi potrebovali še dvotedensko obdobje brez srečevanj s ptičjimi kakci in sočasno spremljanje sreče. Takšna analiza bi morda lahko razkrila, ali med neprijetnim dogodkom in srečo obstaja kakršnakoli povezava.
Toda ali bi to že lahko pomenilo, da ptičji kakec povzroča srečo? Seveda ne! Veliko težje oziroma skoraj nemogoče bi bilo raziskati, ali sreča ni posledica ptičjega kakca. Morda obstaja kateri drugi dejavnik, ki je vir sreče pri tistih, ki jih zadane ptičjim iztrebek. Ali pa se razlaga morebitne povezanosti med kakcem in srečo skriva povsem drugje. Znanstveno je namreč izjemno težko dokazati, da je ptica, ki je zadela in popackala moja oblačila, neposreden vzrok srečnih pripetljajev. Šele z natančnim preučevanjem vzročnosti se poskušamo približati razumevanju, kako vzrok vpliva na posledico oziroma kako en dogodek vodi v drugega.
Občanska znanost ali znanost za vse
Še tako natančna analiza in preučevanje vzročnosti ne zagotavita vedno dokončnega odgovora. Znanost ima svoja orodja in metode – a prav pri takšnih nenavadnih življenjskih modrostih pogosto naletimo na njene meje.
Lahko pa se kdaj naslonimo na moč občanske znanosti. Sodelovala sem v več raziskavah, in sicer kot občanska znanstvenica ali kot sedaj vodja pri projektu Modrosti pod lupo: od rekov babic in dedkov do tiktok trendov, ki vključuje in povezuje občanske raziskovalke in raziskovalce. Eden izmed takšnih projektov, pri katerem redno sodelujem, je prepoznavanje ptičjega petja z aplikacijo Merlin. Ko se znajdem zunaj in zaslišim petje ptice, ga posnamem in lokacijo označim na zemljevidu. Aplikacija z uporabo algoritmov strojnega učenja primerja naš posnetek s posnetki v bazi podatkov ter z našo lokacijo, računalniška čarovnija pa potem v nekaj sekundah sporoči, s katero vrsto ptice si delim gozd. Ironično, med enim od teh rednih sprehodov se je ptica (ne vem, katere vrste) pokakala naravnost na moj telefon, prav na odprto aplikacijo Merlin, kjer sem se tedaj seznanjala s kobilarjem. Očitno imajo ptice jasno stališče, kaj si mislijo, ko njihovemu čebljanju prisluškujemo v gozdu.
Aplikacijo Merlin redno uporabljam, saj rada opazujem, spoznavam svet okoli sebe, in spoznano tudi delim drugim. A moja radovednost se tu ne ustavi. Kot komunikatorko znanosti me od letošnjega poletja poleg prepoznavanja ptičev v naravi tudi res zanima, koliko takšnih … in drugačnih ljudskih rekov še poznamo pri nas — in od kod izvirajo. Še bolj pa tako kot pri pticah in srečnih iztrebkih mika razreševanje vprašanje: ali je v njih kaj resnice?
Zato letos poleti in jeseni vabimo vse radovedneže in radovednice, da postanete občanski znanstveniki in znanstvenice, in se nam pridružite pri raziskovanju starih ljudskih modrosti in sodobnejših spletnih trendov o zdravju, hrani in okolju. Vsak (tudi vi, bralci in bralke tega bloga) lahko sodeluje. Prispevajte modrost, ki se jo spomnite, jo oddajte v škatlo v ljubljanskih mestnih knjižnica Otona Župančiča in Šiška ali v Mestni knjižnici Kranj, ali pa zapišite na spletni obrazec na www.strasnohudi.si/anketa. Lahko pa nam že zdaj sporočite na hej@strasnohudi.si, da bi se nam jeseni pridružili na skupnostnem raziskovanju zbranih modrosti.
Naš načrt je jasen: skupaj z vami želimo razviti pripomoček za preverjanje modrosti in izmišljotin, v katerih pa se morda skriva tudi zrno resnice. Prepričana sem, da se tudi sami vsakodnevno sprašujete o verodostojnosti informacij. Nas pa zelo zanima, kako to počnete. Zato vas potrebujemo, da skupaj ustvarimo učinkovit recept, ki bo vsem nam v pomoč pri krmarjenju skozi svet prežet s (pre)obilico informacij. Tako bomo zrno na zrno gradili temelje bolj obveščene in tudi za izmišljije odpornejšo družbo. Obenem pa bomo naslednjič, ko nas sredi ulice preseneti ptičja »sreča« bolj z gotovostjo vedeli, ali res prinaša srečo ali le strošek za pralnico.
P.S. Kaj pa sploh je v ptičjem kakcu? Za tiste z dobrim želodcem: ptičji iztrebki vsebujejo urin in blato. Svetel, bel, včasih tudi rumenkast del iztrebka je sečna kislina, ostalo pa blato. Ptice namreč vse snovi izločajo skozi eno odprtino, imenovano kloaka.
