Kako je delati v Nuklearni elektrarni Krško?

V Nuklearni elektrarni Krško (NEK) sem delal v času remonta, ki je potekal v mesecu oktobru. Remont v NEK poteka vsakih 18 mesecev. V tem času se zamenja jedrsko gorivo, opravijo vzdrževalna dela in preizkusi varnostnih sistemov. V NEK je običajno zaposlenih 630 ljudi. V času remonta pa nas je bilo še dodatnih 1400. Sam nisem bil direktno zaposlen v NEK, ampak prek Izobraževalnega centra za jedrsko tehnologijo na Institutu “Jožef Stefan”, ki je bil eden izmed zunanjih izvajalcev.

Delavec v NEK ni mogoče postati kar čez noč. Najprej sta na vrsti zdravniški pregled in varnostno preverjanje. Nato sledijo izobraževanja. Ta so odvisna od vrste delovnih nalog. Za najbolj odgovorna dela trajajo več kot dve leti. Tisti, ki smo delali na območju radioaktivnega sevanja, smo morali opraviti teden dni dolg tečaj iz varstva pred sevanjem.

Moja zadolžitev med remontom je bila pomoč pri inšpekciji jedrskega goriva. Naj pojasnim. V sredici reaktorja je jedrsko gorivo zloženo v obliki 121 gorivnih elementov. Vsak gorivni element je 3,7 m dolg kvader, ki vsebuje 235 gorivnih palic s tabletami uranovega dioksida. Med remontom se polovico gorivnih elementov zamenja z novimi, polovica pa se shrani v bazenu za izrabljeno gorivo. Naša naloga je bila s posebnimi kamerami preveriti, ali je gorivo nepoškodovano prestalo pretekli gorivni ciklus in je primerno za nadaljnjo uporabo v reaktorju.

Izrabljeno jedrsko gorivo je zelo močno radioaktivno. Če med gorivnim elementom in delavcem ne bi bilo ščita, bi le ta v nekaj trenutkih prejel smrtno dozo sevanja (5 milijonov mikrosivertov). Zato se gorivo premešča v bazenih pod vodo, ki ima med drugim to lastnost, da je odličen ščit pred sevanjem. Dozo sevanja je ves čas nadziral dežurni radiolog. Poleg tega pa smo vsi delavci nosili dozimetre, ki so merili in beležili naše osebne prejete doze sevanja. Povprečno sem med 8-urno izmeno dobili okrog 10 mikrosivertov sevanja. Kaj to pomeni? Vsak Slovenec zaradi sevanja naravnega ozadja hočeš nočeš dnevno prejme dozo 6 mikrosivertov. Pri enem rentgenskem slikanju pljuč pacient prejme 100 mikrosivertov, pri enem poletu iz Evrope v ZDA pa 50 mikrosivertov.

Bistvo vsakega dela v NEK je varnost. Zato v radiološko nadzorovano območje (RNO) ni mogoče vstopati brez osebne zaščitne opreme. To sestavlja spodnje perilo, kombinezon, čelado, čevlji in rokavice. Njen namen ni toliko zaščita pred sevanjem kot pred radioaktivno kontaminacijo. Zato v RNO ni dovoljen vnos nobene osebne opreme (npr. mobitelov – zato nimam slik). Še več, ni dovoljen niti vnos pijače in hrane. Razlog pa je v tem, ker obstaja možnost, da bi pri zauživanju hrane ali pijače v telo vnesli radioaktivne snovi. To je v praksi pomenilo delati po 4 ure in več v kosu brez požirka pijače. Nič ni pomagalo tudi to, da je bilo na delovnem mestu lahko zelo vroče. Posledično me je vsak dan po koncu izmene zaradi dehidracije bolela glava. Prav tako v RNO ni WC-jev. To je bilo možno izključno v času odmora, ki je potekala izven RNO. Pred izhodom iz RNO pa mora vsak delavec skozi portalni monitor, ki je zaznal morebitno prisotnost radioaktivne kontaminacije na oblačilih in koži. V slučaju, da je bila ta zaznana, je sledila takojšnja dekontaminacija.

Težko trdim z gotovostjo, ampak po mojem osebnem mnenju so zahtevni pogoji dela v NEK veliko bolj obremenilni za telo kot minimalne prejete doze sevanja. Seveda pa je treba imeti razumevanje za te postopke, saj si nihče ne želi dopustiti možnosti pobega radioaktivnih snovi iz elektrarne v okolje (meritve na več mestih v okolici elektrarne kažejo, da NEK okolju odda manj kot eno tisočinko sevanja naravnega ozadja).