Matevž Dular, Fakulteta za Strojništvo, Univerza v Ljubljani
Kako napišeš ERCprojekt1
To gre čisto takole:
najprej si nagrmadiš
veliko množico stvari
predmete
iz omar iz predalov
s sprehodov iz pisem iz naslovov
in take besede
ki so fine
in ki se fino rečejo:
bubble, trouble
contaminatedwater
in nobodyknowswhy
potem se usedeš za mizo
potem se usedeš za pisalni stroj
in rečeš:
ERCprojekt pogrni se!
Sliši se enostavno. Ko gledam nazaj vse skupaj res ni nič zelo posebnega, vzame pa zelo veliko časa. Stvari, “ki se fino rečejo” sem začel načrtno nabirati kakšno leto in pol pred oddajo. Kup – 30 strani dolg in popolnoma neurejen spisek idej, ki je precej spominjal na mojo delovno mizo – sem spravil skupaj v juniju, se pravi 8 mesecev pred oddajo. Na pogrinjanju mize, najtežjem delu, sem zares garal zadnje 3 ali 4 mesece. Končno, 13. verzijo (nisem vraževeren, ampak ne škodi), pa sem, kot se za vsakega znanstvenika spodobi, oddal 7 minut pred iztekom roka. Energije sem imel ravno še toliko, da napišem mail: “Dragi prijatelji projekta CABUM (po abecedi): Aleš, Darjan, David, Ion, Janez, Janko, Jernej, Maja, Marko, Martin, Natalija, Tadej, Tjaša in Tomaž, HVALA HVALA HVALA!!!”. Po tem sem šel smučat – prvi dopust v tem letu (za 4 dni).
Kaj sledi po tem. Pride mail: “We are pleased to retain your proposal for further evaluation”. Uf, to pomeni intervju, k sreči (no ja) je časa za pripravo celo poletje. Praktično ves službeni, in moj čas (na poti v službo, ko sem bil sam v avtu, na kolesu…) sem v mislih predstavljal projekt in odgovarjal na vprašanja. Na koncu sem odpredaval 3 sekunde pred dovoljenim časom (6:57), med vprašanji pa ni bilo takega, ki ga ne bi predvidel. Sledil je drugi dopust v tem letu (4 dni) – kot sem rekel, reč vzame zelo veliko časa.

Kaj pa so bile tiste odločilne točke, da sem postal “Uspešen prijavitelj na ERC Consolidator Grant”? Veliko jih je, ena izmed pomembnejših pa je verjetno ta, da sem tudi “Neuspešen prijavitelj na ERC Starting Grant”. Leta 2012 ni pomagalo niti to, da sem za akronim projekta izbral “ACCEPT”. Takrat niti nisem vedel kaj ERC projekt sploh je. Naredil sem več napak, prijavil sem, na primer, študijo, ki je bila izrazito “inkrementalna” – se pravi, bi zgolj z večjim tempom nadaljeval v smeri, ki sem si jo začrtal več let prej. Zanimivo je, da so bile ocene panelistov vzpodbudne (dobil sem oceno B), padel pa sem verjetno na opazki, da “še vedno delujem v skupini svojega mentorja in da ni jasno razvidno ali bom lahko popolnoma samostojno vodil projekt”. Na tem mestu je potrebno poudariti, da bojazni o samostojnem delu ni bilo, saj sem od leta 2009 skrbel zase in svojo manjšo skupino (formalno res še vedno pod okriljem mentorja). Povedati je treba tudi, da sem imel tekom let absolutno samostojnost pri odločanju. Z njo je seveda prišla tudi absolutna odgovornost, na kar kolegi radi pozabijo. Rezultati tega “samozakuhanega” tenure track sistema so bili očitni – doktorat pri 26, redni profesor pri 38, 4 leta dela v tujini, 2 leti v industriji in okoli 2M€ pridobljenih sredstev – če si kdo želi hitrega napredovanja, tak sistem močno priporočam – je pa naporen in ni ravno za vsakogar…
Čeprav je z vsako projektno prijavo veliko dela se marsikdo ne zaveda, da nikoli ne gre v nič – neuspešno prijavo sem oskubil in uspel pri ARRS, kar mi je zagotovilo obstoj in širitev ekipe za nadaljnja 3 leta, tekom katerih smo naredili več prebojev na področju kavitacijske erozije (zadnji, verjetno najboljši, članek smo objavili prejšnji teden).
Pravijo, da moraš priti do prave prebojne ideja – tu v večini primerov ne gre za razsvetlitev tipa “Eureka”, pač pa za dolgotrajen boj z zahtevnim problemom, ob katerem prideš do grobo oblikovane rdeče niti, ki bi lahko vodila do preboja. Pri meni se je ideja začela oblikovati leta 2012, spet v okviru ARRS projekta, kjer smo prvič začeli uporabljati kavitacijo za razgradnjo zdravilnih učinkovin. Kmalu se je pokazalo, da do razgradnje zares pride, a v resnici nihče prav dobro ne ve na kakšen način – prebojna ideja: “Kateri so mehanizmi preko katerih kavitacija učinkuje na bakterije, virus, zdravilne učinkovine?”. ARRS projekt smo zaključili z nekaj odmevnimi objavami, prvi smo, na primer, s kavitacijo inaktivirali viruse, prvi pa smo tudi pokazali, da lahko bakterije učinkoviteje uničimo s hidrodinamsko zelo blagim tipom kavitacije.
Naprej je bila pot relativno enostavna. Naredil sem tudi nekaj posrečenih odločitev: da sem zelo intenzivno sodeloval z Univerzitetno službo za raziskovalno dejavnost (hvala Tjaša!!!), da sem poslušal in pogosto (ne vedno) tudi upošteval kritiko, da sem se pustil raztrgati kolegom (prvi del prijave je prebralo kakih 10 kolegov iz različnih področij – od gradbeništva pa do astrofizike) in da sem pripravo na intervju vzel skrajno resno (in si s tem sicer uničil poletje).
Če se vrnemo nazaj v (skoraj) sedanjost. S predavanj pridem v pisarno, kjer me čaka mail iz ERCja, za tem pa še 4 maili iz univerze, dva klica in nekaj sporočil… vsi s skupnim imenovalcem “HUDOOOOOO”. Desetkrat preberem mail “We are pleased to inform you that your proposal has been retained for funding in this call.” – a to res pomeni to? Pišem Draganu Mihailoviću – on bo vedel… Dobim: “Čestitam Matevž, iskrene čestitke!”. Kaj naj pa zdaj? Grem v prvi lokal pred fakulteto in pišem sms-je vsem članom laboratorija: “ERC-CABUM, čakam na pivu!”.

1 Skoraj čisti plagiat (89%), Miha Avanzo: Kako napišeš pesmico

Prof. dr. Matevž Dular se je rodil leta 1979, diplomiral je leta 2002, doktoriral pa 3 leta kasneje. Lani je bil izvoljen v naziv rednega profesorja. Več kot 4 leta je delal v tujini (TU-Darmstadt, Arts et Metiers Paris Tech, FH Heidelberg, University of Colorado). Vodil je več projektov za Evropsko vesoljsko agencijo ESA. V letu 2017 je uspel na razpisu Evropskega znanstvenega sveta (ERC) in pridobil sredstva za 5 letno bazično raziskovanje kavitacije in njenih možnih aplikacij pri čiščenju voda. Področje njegovih raziskav zajema tako bazične, kot tudi aplikativne raziskave s področja kavitacije in inženirske dinamike tekočin.