Nanotehnološka Pandorina skrinjica

Matej Skočaj
12. november 2014

Podobno kot Janko in Metka sem tudi sam na svoji poti pustil nekaj drobtinic, ki sem jih končno zbral, od prve do zadnje. Še več, vzel sem domnevno neškodljivo spojino in jih spet sestavil v slastno in svežo pogačo. Nekaj časa mi bo še vzelo, da dodobra prebavim hranilo, a občutek imam, da bo le-to postalo moj vsakodnevni kruh. Minili so namreč časi, ko so v famoznih kantah za smeti kot gobe po dežju čakale štruce kruha. Nekateri so se zgražali, večini ljudi pa se sedaj hlipa po tistih zlatih časih. Hmmm, a so bili to res zlati časi?

Kot novopečen doktor znanosti sem se še nekaj mesecev nazaj spraševal ali je lažje najti službo ali izgubljeno iglo v senu. Povem vam lahko, da službe ni bilo tako zelo težko najti. Trud iz prejšnjih let se mi je obrestoval in imel sem celo to čast, da sem lahko izbiral med tremi odličnimi ponudbami. Sklenil sem, da bom povezal dve svoji veliki znanstveni ljubezni, nanotehnologijo in celično biologijo.

Nanotehnologija je v zadnjih nekaj letih pogumno potrkala na naša vrata in vstopila v naše življenje. Kljub vsemu dobremu, kar ta veja znanosti prinaša v naš vsakdan, je potreben tehten premislek, kako te nanodelci vplivajo na delovanje naših celic. In kako drugače bi to lahko opazovali in ovrednotili, kot z uporabo principov in metod celične biologije in drugih sorodnih disciplin, ki se dotikajo ved o življenju.

Pandorina nanotehnološka skrinjica je že nekaj časa odprta in novi nanomateriali z logaritemskim pospeškom vstopajo med nas in tudi v nas, le da tega ne vemo oziroma se tega ne zavedamo. Po eni strani so nanomateriali smrdeče nogavice transformirali v trajnostno dišeče in tudi lesk kozmetične industrije je ošvrknil in privzdignil pogled marsikateri predstavnici vrste Homo sampiens. Nanomateriale v vsej svoji lepoti izkoriščamo tudi za čiščenje nesnage, ki smo jo povzročili predstavniki iste vrste, hkrati pa se te nove revolucionarne snovi našle tudi pot v naše jedilnike. Prigrizki z dodatkom majhnih delcev titanovega dioksida so postali realnost. Dejstvo je, da raziskovalci še vedno nismo našli pravih metod in tehnik, da bi kritično ovrednotili potencialne nevarnosti, ki jih ta tehnologija prinaša. Prav tako se nismo kaj dosti naučili iz napak v preteklosti. Še več, zdi se mi, da smo ponovno zajahali vrteči se disk, ki nas bo, ko bo kotna hitrost prevelika, izvrgel in posesalo nas bo v črno luknjo lastne lahkomiselnosti.

Polje, v katerega previdno stopam, je obarvano z vsemi možnimi odtenki sive barve. Sivini na obzorju bomo poskušali vdahniti paleto barv, da bo jasno vidno, kje se skriva velik prazen beli nič in kje se skriva tista zadnja črna pika na papirju. Odgovore bo prinesel čas, pomešan s kopico hipotez, ki jih bomo umestili v sto in en eksperiment. Upam, da bomo nanotehnološko Pandorino skrinjico tako lažje razumeli in z njo lažje živeli, saj je zapreti ne moremo več. Prepričan sem, da se bo mnogo odkritij v tem področju pokazalo kot pravi triumf znanosti, zaradi nekaterih stvari pa nas bo glava bolela še nekaj časa. Ko bo glavobol postal premočan in bomo posegli po novi magični tabletki, bomo s presenečenjem ugotovili, da so nanomateriali izdolbli svojo pot tudi na področju zdravstva in medicine. Pilulo bomo poplaknili s šampanjcem z dodatkom zlatih nanolističev in ob pomoči čokolade z zlatim oprhom se nam bo stožilo po lepih zlatih časih, ko smo bili veseli stare suhe štruce v smeteh.

Vesel sem, da sem našel službo in hvaležen sem, da si bom iz drobtinic svojega znanja zaslužil lasten kruh.

Nekdo me je nekoč opisal kot zakladnico neuporabnih informacij. Prihajam iz Brkinov in pred kratkim sem postal doktor znanosti. Tisto, kar me najbolj zanima, je delovanje celic. Ko smo že pri celicah, naj povem, da najraje jem tiste skupke celice, ki imajo fenotip pridelka z njive, ali pa skupke celic iz bližnjega gozda.