24. febuar 2023

Pri izbirnem predmetu Komuniciranje znanosti smo dobili nalogo napisati blog. Sam nikoli nisem bral blogov, zato so se mi ob tej nalogi porajala številna vprašanja, na katera nisem imel jasnih odgovorov. Kaj sploh je blog in čemu je namenjen? Kdo so ljudje, ki berejo bloge? Pisanja naloge sem se neuspešno lotil že vsaj štirikrat.

Sprva sem po dobrem premisleku želel napisati blog o preskrbi populacije z jodom, kar se skoraj neposredno tiče mojega raziskovalnega področja. Zastavil sem skico informacij, zbral članke, v katerih sem  prebral potrebne informacije, in zapisal naslov »Preskrba z jodom: delikatno razmerje med motnjami v razvoju in avtomunostjo ščitnice«. Izpostavil sem, da je jod esencialno hranilo in da so potrebe posameznika po jodu razmeroma nizke, vendar so posledice pomankanja joda izrazite. Ugotovil sem, da je elementarni jod na Zemlji porazdeljen pretežno v zemeljski skorji, vendar v takšni obliki ni primeren za uživanje. V biološko dostopni obliki je joda največ v slani vodi, medtem ko je jodovih soli na zemeljski površini razmeroma malo (1,2). Na območjih, kjer je pomankanje joda v zemlji še posebej izrazito, so zdravniki proti koncu devetnajstega stoletja pričeli beležiti pogost pojav golšavosti oz. povečanega volumna ščitnice in to povezovati s pomanjkanjem joda v prehrani.

Ni trajalo dolgo, da sem iz nejevolje zaprl računalnik in se lotil pospravljanja stanovanja. Ja, pospravljanje stanovanja se mi je zdelo neskončno bolj zabavno opravilo kot strmenje v ekran računalnika in nizanje dejstev o esencialnih potrebah prebivalstva po jodu. Poleg tega sem se zalotil, da popravljam ene in iste stavke brez omembe vrednega napredka. Moj problem je bil, da sem že v prvem poskusu želel napisati spodoben blog. Ko pogledam nazaj, se temu lahko nasmehnem. Nekajkrat sem še poskušal z večernim pisanjem mojega prvega bloga.

Preskrba z jodom se je tekom dvajsetega stoletja bistveno izboljšala predvsem zaradi dodajanja joda v kuhinjsko sol ali hrano, kot na primer kruh (2). Tekom industrializacije so številne države zakonsko uredile obvezno jodiranje soli in pogostost vseh oblik golšavosti je močno upadla (3). V obdobju po drugi svetovni vojni so se pričeli izvajati tudi številni programi za izboljšanje preskrbe z jodom v državah razvoja in število ljudi s pomanjkanjem joda je še dodatno upadlo (4).

Kljub temu, da o ščitnici vem razmeroma veliko oz. vsaj veliko več od povprečnega predstavnika človeške vrste, z rezultatom pisanja nisem bil najbolj zadovoljen, kar je na nek način skladno z mojo naravnanostjo h kompliciranju. Ponovno sem poskusil z načrtnim pisanjem o preskrbi z jodom v povezavi z boleznimi ščitnice, vendar sem bil pri tem vedno pretirano obremenjen s svojim dozdevnim nepoznavanjem tematike.

Potem pa sem se odločil, da se pisanja bloga lotim bolj sproščeno in si dovolim delati napake. Ni potrebno, da je vse, kar napišem, stoodstotno. Pisanje je težka obrt in nobene potrebe ni, da bi si ga dodatno oteževal z visokimi pričakovanji. Lotil se bom pisanja brez jasnega cilja. Ugotovil sem tudi, da lahko na razmeroma enostaven način bistveno izboljšam svojo izkušnjo pisanja. V Office Wordu (v katerem večinoma pišem) lahko vključim način »potopni bralnik«, kar mi omogoča nastavitev črnega ozadja in sivih črk. Polega tega lahko vključim tudi način fokusa in tako na zaslonu vidim samo besedilo brez orodne vrstice. Tako lahko z manj napora gledam v ekran, poleg tega pa imam občutek posebne zatopljenosti v pisanje. V dobre pol ure sem napisal bistveno več, kot sem si upal pričakovati. Ustavil sem se in na hitro prebral svoj izdelek. Ni se mi zdelo slabo in bil sem iskreno presenečen, ko sem ugotovil, da je besedilo nekako povezano v celoto. Kljub temu, da med pisanjem nisem imel začrtane rdeče niti, se je ta po nekem čudežu pojavila. Iz radovednosti sem se odločil, da vajo ponovim. Ponovno sem se usedel za računalnik in začel tipkati brez jasnega cilja. Pred pisanjem sem na ročni uri nastavil časovnik, ki me je po pol ure spomnil, naj vstanem, in si pretegnem noge. Osvobojene perfekcionizma so besede izpod mojih prstov razmeroma hitro zapolnjevale vrstice na ekranu.

Ščitnica je organ v obliki metulja, ki se nahaja v spodnjem predelu vratu na sprednji strani in spada med žleze z zunanjim izločanjem oz. endokrine žleze. Jod se v ščitnici kopiči in po potrebi porablja za tvorbo ščitničnih hormonov, ki primarno uravnavajo hitrost naše presnove oz. metabolizma. Hormoni ščitnice so še posebej pomembni pri zgodnjem razvoju otrok in pomanjkanje joda v tem življenjskem obdobju ima lahko izrazite posledice predvsem na kognitivni razvoj. Pogostost pojava kretenizma, tako so v preteklosti poimenovali razvojno zaostalost kot posledico pomanjkanja joda, je bila predvsem v goratih predelih, ki so bili slabo preskrbljeni z morsko soljo, zelo visoka in je v teh družbah pustila globok pečat (3).

Napisal sem sem že dobršen del strani, ko sem se zalotil pri branju zgornjega odstavka. Začel sem dodajati besede in popravljati stavčne strukture. Besedilo se je začelo podirati in ponovno sem se zapletel v lastnih popravkih. Nejevoljno sem zaprl računalnik in se lotil pospravljanja stanovanja.

Verjetno nikoli ne bom pisal blogov. Če bi to počel, bi pisal v slovenščini, saj je tovrstne literature v angleščini na svetovnem spletu kot listja jeseni. Poleg tega pa raje pišem zase in sam pri sebi vedno razmišljam v maternem jeziku.

Pred kratkim sem imel priložnost govoriti s predstojnico oddelka za nuklearno medicino Univerzitetne klinike v Ljubljani, katere delo se večinoma nanaša na avtoimunske bolezni ščitnice, in bil sem počaščen. Prebral sem skoraj vse njene objave, vendar sem skozi pogovor kljub temu izvedel veliko več, kot sem pričakoval. Težave s ščitnico so v Sloveniji zares zelo pogoste, še posebej med predstavnicami ženskega spola. Skoraj vsaka peta ženska ima diagnosticirano avtoimunsko bolezen ščitnice in na leto beležijo okoli 2000 novih primerov. Če pri tem upoštevamo, da motnje v delovanju ščitnice znatno vplivajo predvsem na kvaliteto življenja in da gre za praktično neozdravljivo bolezen, so ti podatki zelo zaskrbljujoči. Preden sem se vpisal na doktorski študij, nisem nikoli razmišljal o tem, kaj počne ščitnica, in niti predstavljal si nisem razsežnosti problematike, s katero se zdaj ukvarjam.

Bolezni ščitnice so povezane s številnimi družbeno občutljivimi temami. Branje člankov se me na trenutke močno dotakne. Bral sem na primer o obsežni populacijski študiji, izvedeni na Kitajskem, ki zaključi s priporočilom, naj se po postavitvi diagnoze depresivna motnje pri mladih sočasno preveri tudi delovanje ščitnica, saj lahko na podlagi količine hormonov napovejo verjetnost poskusa samomora (5). Povezave motenj delovanja ščitnice z duševnim zdravjem so me presenetile in po kratkem brskanju sem ugotovil, da je bila povezava očitna že od samega začetka raziskovanja ščitnice. Razmeroma enostavno je najti znanstveno literaturo na področju psihologije, ki se sklicuje na različne oblike motenega delovanja ščitnice. Hipertiroidizem oz. »pretirano delovanje« ščitnice je povezano predvsem z epizodami tesnobe in nespečnostjo, medtem ko se hipotiroidizem, tj. »zmanjšano delovanje« ščitnice pogosto izraža kot depresija in brezvoljnost (6). Grozno je, če si poskušam predstavljati stisko ljudi, ki trpijo zaradi duševnih bolezni, ki so posledica kroničnih bolezni ščitnice. Sprašujem se, koliko ljudi, ki so depresivni ali tesnobni, ima v resnici samo težave s ščitnico. Blažje oblike avtoimunosti ščitnice  namreč pogosto dlje časa niso diagnosticirane (7).

Morda še bolj zaskrbljujoče so študije, ki razkrivajo vpliv problemov s ščitnico na reproduktivno funkcijo predvsem pri ženskah (8,9). Že dolgo je znano, da so hormoni ščitnice zelo pomembni pri uravnavanju menstrualnega cikla in zorenja jajčec. Pomankanje hormonov ščitnice, do česar najpogosteje pride zaradi nezdravljene avtoimunosti ščitnice, lahko vodi v žensko sterilnost in pred poskusom zanositve z »in vitro« fertilizacijo (umetno oploditvijo) se priporoča test delovanja ščitnice (10). Pomanjkanje hormonov ščitnice v obdobju nosečnosti lahko vodi tudi v spontani splav, prezgodnje rojstvo ali različne razvojne motnje (11).

Poleg vsega tega pa je pomembna informacija tudi, da se je pogostost pojava avtoimunosti ščitnice začela dvigati predvsem v zadnjih dvajsetih letih (12). Pred tem je bila najpogostejša bolezen ščitnice golšavost v različnih oblikah. Govorilo se je o endemični golšavosti, ki je praktično samo povečan volumen ščitnice zaradi pomankanja joda (13). Ugotovljeno je bilo, da lahko golšavost zelo uspešno preprečujemo z dodajanjem joda v prehrano ljudi in da lahko to izvajamo na ravni celotnih populacij (2). Tako so se pričeli programi jodiranja soli, ki so v splošnem večinoma zakonsko predpisani. Pojavnost avtoimunskih bolezni ščitnice se je pričela izrazito višati ravno po pričetku zakonskega urejanja preskrbe z jodom. V Sloveniji na primer je zakon o povečanem dodajanju joda v jedilno sol v veljavo stopil 29.1.1999 in v obdobju do leta 2010 se je pogostost avtoimunosti ščitnice povečala za 2,5 krat (14).

Vprašanje je torej, ali smo z dodajanjem joda v sol za preprečevanja golšavosti in duševne zaostalosti otrok nehote inducirali avtoimunost ščitnice? Če je to res, in raziskave nakazujejo prav na to, sledi vprašanje, ali obstajajo tudi za druge avtoimunske bolezni povezave s sicer dobronamernimi zakonskimi uredbami, ki imajo neželene posledice? Zame so ta vprašanja zastrašujoča, kljub temu, da se zavedam njihovega konspirativnega pridiha. Morda je narava življenja prav takšna, da z rešitvijo vsakega problema ustvarimo nov problem in to počnemo v nedogled. Tudi v tem je lepota, saj problemov in njihovih rešitev nikoli ne zmanjka. Kaj bi počeli znanstveniki, če znanstveniki pred njimi ne bi delali problemov?

Viri:

1. Leung, A. M., Braverman, L. E., & Pearce, E. N. (2012). History of US iodine fortification and supplementation. Nutrients, 4(11), 1740-1746.
2. Hatch-McChesney, A., & Lieberman, H. R. (2022). Iodine and iodine deficiency: a comprehensive review of a re-emerging issue. Nutrients, 14(17), 3474.
3. Iodine Global Network (IGN) – Home
4. Stanbury, J. B., Ermans, A. E., Bourdoux, P., Todd, C., Oken, E., Tonglet, R., … & Medeiros-Neto, G. (1998). Iodine-induced hyperthyroidism: occurrence and epidemiology. Thyroid, 8(1), 83-100.
5. Liu, W., Wu, Z., Sun, M., Zhang, S., Yuan, J., Zhu, D., … & Hou, K. (2022). Association between fasting blood glucose and thyroid stimulating hormones and suicidal tendency and disease severity in patients with major depressive disorder. Bosnian Journal of Basic Medical Sciences, 22(4), 635.
6. Arem, R., & Cusi, K. (1997). Thyroid function testing in psychiatric illness: usefulness and limitations. _Trends in Endocrinology & Metabolism_, _8_(7), 282-287.
7. Mendes, D., Alves, C., Silverio, N., & Marques, F. B. (2019). Prevalence of undiagnosed hypothyroidism in Europe: a systematic review and meta-analysis. European Thyroid Journal, 8(3), 130-143.
8. Dunn, J. T., & Delange, F. (2001). Damaged reproduction: the most important consequence of iodine deficiency. The Journal of Clinical Endocrinology & Metabolism, 86(6), 2360-2363.
9. Gaberšček, S., & Zaletel, K. (2011). Thyroid physiology and autoimmunity in pregnancy and after delivery. Expert review of clinical immunology, 7(5), 697-707.
10. Bucci, I., Giuliani, C., Di Dalmazi, G., Formoso, G., & Napolitano, G. (2022). Thyroid autoimmunity in female infertility and assisted reproductive technology outcome. Frontiers in Endocrinology, 13.
11. Hubalewska-Dydejczyk, A., Gietka-Czernel, M., Trofimiuk-Müldner, M., Zgliczyński, W., Ruchała, M., Lewiński, A., … & Karbownik-Lewińska, M. (2022). Thyroid diseases and fertility disorders—Guidelines of the Polish Society of Endocrinology [Choroby tarczycy a zaburzenia płodności—rekomendacje Polskiego Towarzystwa Endokrynologicznego]. Endokrynologia Polska, 73(4), 645-679.
12. Lind, P., Kumnig, G., Heinisch, M., Igerc, I., Mikosch, P., Gallowitsch, H. J., … & Aigner, H. (2002). Iodine supplementation in Austria: methods and results. Thyroid, 12(10), 903-907.
13. Zimmermann, M. B., & Boelaert, K. (2015). Iodine deficiency and thyroid disorders. The lancet Diabetes & endocrinology, 3(4), 286-295.
14. Zaletel, K., Gaberšček, S., Pirnat, E., Krhin, B., & Hojker, S. (2011). Ten-year follow-up of thyroid epidemiology in Slovenia after increase in salt iodization. Croatian medical journal, 52(5), 615-621.