Potepanje brez znanosti in celic

24. junij 2017
dr. Matej Skočaj

Ker moji možgani, misli in um vsake toliko časa potrebujejo resno prevetritev, da se odklopijo od ponorelega sveta, sem laboratorijsko haljo za tri tedne zabrisal v koš za umazano perilo in se odpravil tja, kjer se je rojevala človeška civilizacija in kjer so se rodile pravljice tisoč in ene noči. In v deželi, kjer se je čas ustavil točno na dan 1. aprila 1979, sem dobil točno tisto, kar sem želel.

Ko si po napornem nočnem letu neizmerno utrujen je tisto, kar si najmanj želiš to, da te sicer zelo prijazni voznik taksija ugrabi in pelje naravnost k sebi domov. Drage dame in gospodje dobrodošli v Iranu. Sopihanje in zehanje ni pomagalo. Prijazni gospod taksist je bil tistem trenutku najbolj srečna oseba na svetu in ni mi preostalo drugega kot da celotni njegovi družini namenim en velik zaigrani nasmeh. Sploh ni bilo časa, da bi prežvečil, kaj točno se dogaja in kje bi moral biti v tistem trenutku in že je njegova žena vihtela kuhalnico. Prišla je hčerka, pa sin, pa še ena hčerka, pa snaha, pa babica, pa bližnji in daljni sorodniki in seveda prijatelji. Obetala se je gurmanska pojedina. V hiši je tako dišalo, da bi še kamniti kipi oživeli in ko sem se še nekaj minut nazaj spraševal, kaj za vraga se dogaja, sem že začel uživati v nesramno dobri hrani.

Esfahan, ki je bil naša prva postojanka, je pravi turistični dragulj Irana, ki mu turistični strokovnjaki pravijo tudi bližnje vzhodni Pariz, Rim in Atene hkrati. Prvih nekaj dni sem živel v šoli, kjer se mladi in manj mladi učijo angleškega jezika. Medtem ko smo z mlajšimi vadili predvsem vprašanja povezana z njihovim najljubšim sadjem in najljubšim športom, smo se s starejšimi pogovarjali o resnejših temah vsakodnevnega življenja. Do takrat nisem vedel, kako je lahko smešno, če moški kuha. Že prvi dan je pome (in partnerko s katero sem potoval) prišel gospod zdravnik, zaposlen v bližnji kliniki. Prvič v življenju sem pomagal opremljati laboratorij. Priznam, da sem se moral le po nekaj urah spanja v nekaj dneh pošteno uščipniti in vprašati ali je vse res, kar se dogaja. Gospod je bil tako navdušen, da se je odločil, da bova z dekletom noč preživela pri njegovi družini doma. Pripravili so nama pravi perzijski večer. Okusi bogato obložene pojedine so se čudovito zlivali z glasbo iz tradicionalnih instrumentov iz katerih so izvabljali čudovite orientalske melodije. Ob hektolitrih temno obarvanega čaja sem ravno tisti večer ugotovil, da je le-ta vzrok za vse do takrat neprespane noči.

V naslednjih nočeh sem se končno naspal, saj sem črni čaj črtal in svojega jedilnika. Prve prespane noči sva preživela v mestu pesmi in poezije, Shirazu. V prebujajoči se pomladi na obronkih puščave sem vsake toliko časa pomislil na kozarec vina. Shiraz je bil nekoč, v stari Perziji, vinorodni okoliš in to vino so pridelovali predvsem za pesnike in kronane glave. In ti pesniki so pesnile za kralje, ki so živeli v legendarnem Perzepolisu, ki je svoj armagedon dočakal pred približno 2500 leti, ko ga je skoraj do ruševin uničil znameniti Aleksander Makedonski. Šla sva naprej, proti puščavi v Mesto Yazd, kjer je živel Zaratustra. Njegov izvorni nauk: dobre misli, dobre besede, dobra dejanja so tista vodila, ki ljudem v stari Perziji pomagala v kritičnih situacijah in ta prva monoteistična religija, je dala temelje za vse naslednje; Krščanstvo, Islam in Judovstvo. Zaratustra je tudi slavni lik iz knjige Tako je govoril Zaratustra, Nemškega filozofa Fredericha Nietzsche-ja, ki mu je v usta polagal svoje besede.

V dnevih, ki so leteli mimo kot puščica iz loka, se je čas nekajkrat tudi ustavil. In to je bil tisti čas, ko smo spoznavali ljudi, s katerimi smo si prekrižali poti. Iran sva tako začela spoznavati še z drugimi očmi. Pogled so nama odstirale zgodbe navadnih ljudi. Priznam, da sem bil kar šokiran, ko smo ugotovili, da se mladi morejo poročati po želji staršev in da se mladenke lahko poročijo le z zdravniško potrjenim certifikatom o devištvu. Posledično se več kot vsak drugi par tudi loči. Poleg tega so prepovedane tudi zabave, koncerti in druženje med fanti in dekleti. Ekstrem, ki ga premore Iranska družba, in ga je dejansko težko spregledati, je tudi njihova obsedenost z lepotnimi operacijami. Iran je država z največ lepotnimi operacijami na prebivalca. Za moškega je absolutno nesprejemljiva plešavost, zato je pogosta presaditev las, dekleta pa s povezico čez nos ponosno paradirajo po ulicah. Z nafto izjemno bogata država je na svetovnem zemljevidu odrinjena na temačno periferijo. Zaradi sankcij imajo le redki posamezniki možnost, da potujejo in to je tudi razlog, da izjemno radi nadlegujejo turiste. To nadlegovanje je bilo na začetku nekako simpatično, a sva se po nekaj dneh tega naveličala, ker sva vedno dobila eno in isto vprašanje in sicer: »Vas lahko vprašam kakšno je vaše mnenje o Iranu?«

Zbežala sva v najbolj sveto in drugo največje Iransko mesto Mashhad, na skrajni sever Irana, blizu afganistanske in turkmenistanske meje. Ker površina Irana predstavlja več kot eno tretjino ozemlja Evropske unije je temu primerna tudi raznolikost države. Če sva prejšnje dni preživljala v najbolj liberalnih predelih države sva se tu srečala z njenim najbolj konservativnim delom, na kar so naju ves čas opominjale dekleta, odeta v črna pregrinjala, čadorje. Ker sva ves čas svojega potovanja živela pri običajnih ljudeh, sva tako v visokem ritmu spoznavala njihovo življenje in vsakdan. Najin prijatelj Mohamed, pri katerem sva v tistem času živela, naju je med glavno molitvijo pretihotapil v srce njihovega najbolj svetega kraja, v svetišče kjer počiva Imam Reza. Ko so naju po dveh urah odgovorni končno zasačili (turisti imajo namreč izključno vodene oglede po manj svetih predelih kompleksa) in so bile najine oči že pekoče od sijaja vsega zlata in dragih kamnov sva sklenila, da je pravi čas za lov na turkize, ki so Iranski sveti kamni in ki jih kopljejo ravno v bližini tega mesta. S polnimi žepi dragih kamnov sva se še isti večer odpravila proti Tehranu.

Podobno kot leča zbira sončne žarke, sva tudi midva na poti tja začela zbirati svoje vtise, saj se je pot domov približevala s svetlobno hitrostjo. V deželi, kjer so se rojevale pravljice tisoč in ene noči sva se še zadnjič prespala. Smog in kaos glavnega mesta je v naju utrdil prepričanje, da sva videla in poskusila skoraj vse kar Iran lahko ponudi. Iran ni dežela teroristov, je neizmerno varna država, kjer pa ljudstvo vseeno trpi. Trpi zato, ker je zgodbo človeške civilizacije ustvarjalo, sedaj pa gleda, kako ista civilizacija trga drobovino iz ponosa naroda. In seveda je na koncu res tudi to, da si ljudstvo piše sodbo samo. Ugotavljam, da bodo morali sami poiskati katalizator, ki jih bo povlekel nazaj v kolesje razvitega sveta, seveda takoj ko bodo naredili vse domače naloge, ki se jih nekako spretno izogibajo. In ko bodo globoko pogledali v kozarec bodo ugotovili, da smo sami katalizatorji svojih sprememb.

Laboratorijska halja se je medtem oprala. Vonj po vijolicah je po treh tednih izpuhtel in pozitiven kot proton in za glavo pametnejši kot prej, se podam tja, kjer sem najbolj domač, v deželo znanosti in celic.

O avtorju

Nekdo me je nekoč opisal kot zakladnico neuporabnih informacij. Prihajam iz Brkinov in pred kratkim sem postal doktor znanosti. Tisto, kar me najbolj zanima, je delovanje celic. Ko smo že pri celicah, naj povem, da najraje jem tiste skupke celice, ki imajo fenotip pridelka z njive, ali pa skupke celic iz bližnjega gozda.

skocaj.matej@gmail.com