Neža Praček

Kdaj začneš zares ceniti popoldanske počitke? Kot otroku ti verjetno niso bili zelo ljubi. V osnovni in srednji šoli si jih strogo prepoveš, ker res niso kul. Morda jih začneš ceniti v študentskih letih po prekrokani noči, ki ji ob nečloveški osmi uri zjutraj sledijo vaje? 

Na Biotehniški fakulteti, kjer sem obiskovala in tudi zaključila dodiplomski študij biologije ter nato magistrski študij molekulske in funkcionalne biologije, so res specialisti za urnik. Četrtki zjutraj so vedno vključevali obvezne vaje, ki jim moraš slediti in celo sodelovati! Kdor je študentska leta preživel v študentskem domu, mu je jasno, da bi se moral obvezni del študija v četrtek začeti vsaj tja proti 11. uri. Nikakor in nikoli ter niti pod razno ne pred tem, saj je sreda rezervirana za študentske žure. 

Mislim, da sem popoldanske počitke začela zares ceniti in včasih krvavo hrepeneti po njih, ko sem postala drugič mama. Ja, popoldanski počitek. Takrat se hiša malo umiri in si oddahne, takrat lahko vdihnem tišino in mir, kot bi poskušala resetirati svojo bit. Velikokrat tudi jaz zaspim, drugič berem knjigo ali pa se kot ninja po prstih neslišno odplazim iz postelje, da ne zbudim otrok ter si vzamem nekaj časa zase. 

Magistrska naloga ob spečih otrocih

Ob spečih otrocih sem veliko razmišljala o svojem dotedanjem raziskovanju in kam me bo pot še zanesla v prihodnje. Kot rečeno, sem študirala na Biotehniški fakulteti (ja, na tisti brez posluha za uboge študente, ki so ravno preživeli precej težko noč) in v učenju o bioloških procesih res uživala. Po končanem dodiplomskem študiju sem se poročila, v zadnjem letniku magistrskega študija pa zanosila. Na predavanja sem hodila z nosečniškim trebuščkom, pri vseh izpitih sem imela s seboj pomočnika in profesorji niso imeli prav nič proti, da en izpit pišeta dve glavi. Vse izpite in predavanja sem zaključila pred porodom, tudi praktični del magistrske naloge sem pohitela dokončati pred ‘potjo v Rim’. Imela sem veliko spodbude, vendar ne z brcami v rit, ampak kar z brcami znotraj trebuha. 

Tako mi je po rojstvu hčerke ostalo ‘le še’ napisati celotno magistrsko nalogo. Kar je že samo po sebi velik zalogaj, še večji pa, če poteka pisanje vzporedno s skrbjo za nebogljenega dojenčka, ki zahteva veliko ljubezni, časa in pozornosti. Pisanje med 15-minutnimi spanci, urejanje grafov ponoči, pisanje s spečo hčerko in tipkovnico v naročju ter popravljanje naloge na klopci sredi Tivolija, kadar je med sprehodom zaspala. 

Nisem dopustila, da bi bila magistrska samo narejena, ampak sem res želela napisati magistrsko nalogo, na katero bom ponosna. Vmes sem nemalokrat obupala in prekinila pisanje za nekaj tednov ali pa preprosto ni bilo časa, in sem po enem tednu najprej pol ure ugotavljala, kaj sem v kodi grafa še hotela popraviti in dopolniti prejšnjič, ko me je od računalnika v trenutku odtrgal jok in je bilo edino, kar mi je še uspelo narediti, pritisniti Ctrl + S. Tudi na pomoč starih staršev se nisem mogla opreti, saj smo stanovali v študentskem domu, v majhnem apartmaju za družine, sto kilometrov oddaljenem od sorodnikov. 

Čeprav zelo počasi, je moja naloga vseeno dobivala besedilo, obliko, vsebino, grafično podobo, zadnje popravke in na koncu prešla v celoto, ki sem jo konec študijskega leta zagovarjala in ponovno noseča magistrirala z odliko. Vmes sem iskala mesto mlade raziskovalke. Na razgovore sem se pripravljala v nežnem soju nočne lučke, ko je hčerka spala.

Dobila sem mesto na Nacionalnem inštitutu za biologijo (NIB). Oktobra sem v petem mesecu nosečnosti pričela z doktorskim študijem, res navdušena, da začnem. Hkrati pa sem imela cmok v grlu: Kako mi bo uspelo združiti študij, vožnjo s Primorske v Ljubljano, hčerko in nosečnost? 

Med drugo porodniško odsotnostjo je bilo moje raziskovalno delo na pavzi. Posvetila sem se materinstvu, saj sem z dvema majhnima otrokoma večkrat komaj uspela pojesti kosilo. Ostali pa so mi popoldanski počitki, ko sem lahko prebrala kakšno dobro knjigo ali malo pobrskala, kaj je novega na področju okoljske virologije. 

Raziskovanje virusov

Sedaj sem spet v raziskovanju. Raziskovanje in odkrivanje novega me ženeta naprej, rada imam številna nova vprašanja, ki jih prinese eno majhno spoznanje, do katerega se z veliko truda dokopljemo. Rada razpravljam o novem, o novih raziskovalnih pristopih in novih rezultatih. Rada razumem nekaj še neodkritega, no vsaj nek majhen delček le tega. Rada razmišljam, kako si razložiti rezultate in kako jih lahko uporabimo za nadaljnje raziskovanje.

V doktorskem študiju se bom ukvarjala z virusi. Verjetno se vsi še vedno s težkim srcem spominjamo pandemije covida, ko je zelo majhen virus praktično ustavil svet. Obstaja veliko različnih virusov – nekateri so naši prijatelji, drugi pa sovražniki, nekateri napadajo bakterije, drugi rastline ali živali. 

Trenutno se ukvarjam z zaznavanjem virusa ptičje gripe v jezerih. Znanstveniki se namreč bojijo, da bi se ta virus, ki večinoma okužuje ptice, lahko spremenil in začel okuževati tudi ljudi. Že sedaj sicer povzroča veliko ekonomsko škodo, saj lahko pomori celotne farme perutnine. Zaznali so ga tudi v nepasteriziranem kravjem mleku, kar pomeni, da se je prilagodil na sesalce – krave. Prav zato ga želimo imeti pod kontrolo in preverjati, kje se nahaja. 

Virus detektiramo v jezerih, kjer se zadržuje veliko ptic, in tako lahko spremljamo, ali so okužene tudi prosto živeče ptice. Monitoring jezer izvajamo na dveh lokacijah: na jezeru Zbilje pri Ljubljani in Sestrškem jezeru na Štajerskem. Velike količine vode (50–100 L) najprej prefiltriramo skozi poseben filter, nato filter speremo in tako viruse skoncentriramo v manj kot mililitru vode. Ta vzorec nato z metodo PCR testiramo na prisotnost virusa ptičje gripe. Enako metodo so uporabljali tudi za diagnostiko SARS-CoV-2. 

Opremljena za stresne situacije

Ni vse preprosto. V raziskovanju je veliko izzivov in ovir, veliko pa je tudi zadovoljstvo ob novih rezultatih in dosežkih. Pogosto mi je težko združevati raziskovalno delo in materinstvo. Oboje je visoko na moji lestvici prioritet in vrednot v življenju. Težko je krmariti med obema, sem pa kot mama prav gotovo bolje opremljena za stresne situacije, kot sem bila, preden sem dobila ta laskavi naziv. Ker je moj delovni čas omejen tudi zaradi otrok, sem včasih primorana pohiteti in je delo hitreje končano. Manj kompliciram kot nekoč, saj sem ob otrocih spoznala, da je za manj pomembne stvari dovolj dobro res dovolj dobro in ni treba, da je popolno. 

Včasih mi še kar ni čisto jasno, kako mi bo uspelo uskladiti družino in raziskovanje, a morda je bolje biti brez natančnega načrta. Pri otrocih je namreč gotovo le to, da bo koš za perilo vedno poln in da se bodo vsi načrti prej ali slej podrli ali vsaj spremenili. Imam pa skrito orožje v žepu – popoldanske počitke med vikendi, ki me polnijo z energijo, da imam dovolj moči za raziskovanje in materinstvo.

Neža Praček je mlada raziskovalka na Oddelku za Biotehnologijo in sistemsko biologijo na Nacionalnem inštitutu za biologijo. Zaključila je študij molekulske in funkcionalne biologije na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani in prejela nagrado fakultete za najboljšo študentko tega študijskega programa. Sedaj nadaljuje doktorski študij na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana. Njeno raziskovalno področje je okoljska virologija. Trenutno raziskuje možnosti spremljanja virusa ptičje gripe v populaciji prostoživečih ptic s pomočjo vzorčenja vode v jezerih, kjer se zadržuje veliko ptic. Njeno delo vključuje vzorčenje vode na terenu, koncentriranje vode in detekcijo virusov v njej.