Si za slam?

Kot predsednica Študentskega sveta na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana (MPŠ) sem skupaj z ostalimi člani sveta letos maja organizirala letno študentsko konferenco MPŠ, v kateri podiplomski študentje predstavijo svoje delo v veliki predavalnici IJS. Splet okoliščin me je pripeljal do prof. Saše Novak, ki je prej nisem poznala, vendar me je kar na hitro okužila z idejo o kratkih predstavitvah, razumljivih za širši krog publike. Pogosto se zgodi, da tudi raziskovalci sami ne razumemo dobro predstavitev svojih kolegov z drugih področij, še toliko težje pa nas razume ostalo občinstvo, npr. novinarji, katerih pozornosti smo si pa seveda želeli. Naloga, povzeti svoje raziskave v obliki »elevator pitcha« za 30 študentov na konferenci ni bila lahka. Čeprav so se študentje zelo potrudili biti jasni, pa je bilo končno ocenjevanje težka naloga za profesorje in še večji zalogaj za novinarje, ki so bili prav tako del komisije.

Prvi korak do znanstvenega slama je bil tako narejen že na študentski konferenci, po njej pa sva se s Sašo zavzeto lotili snovanja pravega znanstvenega slama.

Slam (ang. Science slam) je malo nenavaden izraz, ki mi še do pred kratkim (beri: nekaj meseci) ni bil poznan. Pa sem malo »poguglala« in slika se je počasi izostrila. V Nemčiji so tovrstni dogodki poznani že nekje 10 let. Ko se bliža datum kakšnega slama, vlada prava evforija. Karte so razprodane zelo hitro, podobno kot pri nas za TEDx. V splošnem je Znanstveni slam popularen način komuniciranja (mladih) znanstvenikov z laično publiko, saj morajo v kratkem času (5-10 minut) predstaviti svoje raziskovalno delo na zanimiv, razumljiv, lahko tudi humoren način. Pri tem lahko nastopajoči uporabi prosojnice, kakšen rekvizit, lahko tudi zapoje, pomembno je, da publika z zanimanje sledi kratkemu predavanju o znanosti in da v dvorani vlada dobro vzdušje. Na koncu občinstvo izbere zmagovalca in zato so dogodki običajno tudi pravi spektakel. To bi res morali narediti tudi pri nas, je bil moj zaključek in tako se je začelo.

»Zakaj sploh plačujemo znanstvenike?«

Včasih ujamem kakšno neljubo pripombo v stilu ˝zakaj sploh rabimo znanstvenike˝? Pri tem, da je pri nas še vedno precej predsodkov do znanosti, pa smo najbrž malo krivi tudi raziskovalci sami. V povprečju se premalo trudimo, da bi svoje delo, rezultate in dosežke predstavili na način, dovolj zanimiv in razumljiv za ljudje izven naše stroke. Zato ljudje včasih mislijo, da je naše delo ˝metanje denarja skozi okno˝. Po drugi strani pa znanost in znanstvene teme ljudi zanimajo, kar kaže npr. izredno veliko zanimanje za poljudnoznanstvena predavanja v okviru projekta Znanost na cesti in druge javne dogodke na temo znanosti, ki so vedno dobro obiskani.

To je bilo glavno vodilo, ki naju je s Sašo pripeljalo do odločitve, da organiziramo prvi Znanstveni slam v Sloveniji. Preko Skypa sva poklicali Claire Lee v CERN in dobili še nekaj zelo koristnih nasvetov. Ko sva objavili razpis za zbiranje kandidatov, sem bila malo skeptična, saj po moji dosedanji izkušnji s Študentsko konferenco večina študentov ne nastopa rada. Ni problem v nastopanju samem, ampak so ovire strah pred kritiko mentorjev, sodelavcev in drugih, ki nas ocenjujejo, negotovost in prepričanje, da moramo vedno predstaviti vse brez napak. Priznam, da tudi sama nastopanja nimam najraje, zato se mi je zdelo, da nastopanje pred širšo javnostjo lahko povzroča še posebno nelagodje. Presenečenje je bilo še toliko lepše, ko se je na razpis v kratkem prijavilo dovolj kandidatov za načrtovani slam.

Prijavljeni kandidati so bili z različnih področij, kar je dogodku dalo posebno zanimivost. Predstavitve svojih raziskav so se lotili na različne načine, kar je pravzaprav čar dogodka. Pokazali so, da tudi Slovenija premore mlade znanstvenike, ki bi radi delili svoje znanje, s tem širili obzorje širši javnosti in tako zmanjšali razdaljo med nasprotnima bregovoma. Mislim, da so dokazali, da je lahko še tako komplicirana raziskava predstavljena na povsem razumljiv način, ob tem pa se še vedno ohrani znanstveni nivo. Znanstveni slam ni le tekmovanje, ampak predstavlja tudi vez med mladimi, obetavnimi raziskovalci, ki bodo krojili usodo v prihodnosti, in javnostjo. Na ta način se lahko prepozna tudi uporabna vrednost določene raziskave, ki bi sicer mogoče ostala zaprta za štirimi stenami.

Skratka, prvi Znanstveni slam v Sloveniji je uspel! Predstavilo se je 11 mladih, ki so ob pomoči dveh živahnih in zabavnih voditeljev, Maje Ratej (Val 202) in Aleša Novaka, vzdrževali pozornost občinstva celo uro in pol. Po koncu se je v dvorani slišalo vprašanje: A to bo zdaj redno?

Pet minut

Predstavitev znanstvenega dela v petih minutah je velik izziv in hkrati vaja, ki bo raziskovalcem na začetku kariere zagotovo še kdaj prišla prav. Dolgoveziti znamo vsi, medtem ko je kratka, jedrnata, zanimiva in hkrati dovolj prepričljiva predstavitev prava umetnost. Tega se na žalost v času študija večinoma ne učimo, čeprav sem prepričana, da sta obvladovanje javnega nastopanje in retorika pomembni pri nadaljnji karieri bodisi v raziskovalni sferi ali v industriji. Morda bi bilo vredno razmisliti tudi o dodatnih vsebinah v sklopu dodiplomskega in podiplomskega izobraževanja.