Kristina Žagar Soderžnik v pogovoru z avtoricama podkasta Strašno hudi Klaro Škrinjar in Majo Čakarić.

Sogovornica pravi, da je pravi čar otrokom predstaviti elektronski mikroskop tako, da pride domov navdušen in pove, kaj je videl, mogoče celo, kaj bi v življenju rad počel.

Kristina Žagar Soderžnik je že od od malih nog po srcu naravoslovka: V osnovni šoli je želela mešati kremice in tako kot teta delati v lekarni, nato nabirati zelišča in pripravljati zdravilne mešanice. »Želela sem si biti kot teta Pehta.«

Želja po delu v laboratoriju jo je vodila v svet kemije, sinteze nanodelcev in elektronskih mikroskopov. »Čar analize na elektronskih mikroskopih, ko vidiš očem nevidno, in razvoja uporabnih materialov je bil tako močan, da nisem nikoli pomislila, da bi delala kaj drugega. Vse je bilo spontano in smiselno, vsa moja pot od osnovne šole do zdaj,« je povedala Žagar Soderžnik. Prava Pehta ni postala, je pa raziskovalka, doktorica kemije na Institutu Jožefa Stefana in soustanoviteljica ter članica zavoda za promocijo znanosti Znanost na cesti (ZnC).

Pogovor z njo objavljamo ob 10. obletnici projekta ZnC. Pravi, da je v svojem udejstvovanju na področju znanosti in komunikacije našla idealno kombinacijo. »Možnost, da razvijam senzorje za detekcijo toksičnih organskih spojin in hkrati ozaveščam širšo javnost o svojih raziskavah, prevlada nad ostalimi bolj dolgočasnimi opravili.«

Kako je projekt Znanost na cesti pridrvela v vaše življenje?

Zanj sem prvič slišala pred desetimi leti na odseku za nanostrukturne materiale. No, tu sem zaposlena še danes. S Sašo Novak sva sodelavki in na odsečni opoldanski kavi mi je omenila projekt, predstavila zamisel in povabila k sodelovanju. Takoj sem bila za. Organizacija mi je šla vedno dobro od rok, teme so mi bile zanimive, poljudna predavanja za širšo publiko so se mi  zdela top ideja in predvideno je bilo, da bodo sodelovali še novinarji. Rekla sem si: »Kul, dajmo probat!«

Česa pa si tedaj niti v sanjah niste mogli nadejati, a se je vendarle zgodilo?

Ko sva začeli, nisem niti premišljevala o tem, kako se bo projekt v nadaljevanju razvijal. Takrat mi je po glavi hodila zgolj misel, da poskusimo zvoziti prvi cikel. Potem bomo videli, ali se bo projekt prijel. In se je! Sledila je selitev iz Kresije v Kavarno Union, vse več ljudi je prihajalo na predavanja, kar naenkrat je bila dvorana polna. V 10 letih je ZnC postala prava znamka. Tega se definitivno nisem nadejala.

Poslušalci so prihajali, kako odprti pa so bili kolegi znanstveniki, ki ste si jih želeli za predavatelje? Na kakšne strune ste morali zaigrati oziroma katere komunikacijske veščine uporabiti, da ste jih omehčali in prepričali k nastopu?

Na tem področju je največjo vlogo odigrala Saša. Kdor jo pozna, ve, da je zelo dobra v prepričevanju. Posamezni znanstveniki so se že takrat zavedali pomembnosti komunikacije s širšo publiko in so z veseljem prebili led. Takšni so bili na primer Luka Snoj, Leon Cizelj, Marko Topič, Peter Križan, Milena Horvat in drugi. Nekatere druge je bilo treba »gnesti« več let, toda ko so videli, kam gre ZnC in kako se razvija, niso več imeli pomislekov. Menim, da so imeli pomembno vlogo tudi moderatorke in moderatorji. Prispeli smo tako daleč, da se zdaj že kar znanstveniki obrnejo na nas in prosijo, če imajo lahko predavanje.

Kaj pa je njih takrat prav posebej skrbelo?

Tipične skrbi vsakega znanstvenika: da ne bo vse preveč enostavno, splošno in premalo znanstveno. Obenem pa je bilo slutiti tudi tisto značilno  miselnost »Kaj bodo pa drugi (znanstveniki) rekli?!«

Kakšni pa so bili zato vaši osnovni napotki govorcem, da se tega razbremenijo in kako naj zasnujejo svojo pripoved, kako nastopijo, kaj poudarijo?

Pri Skodelici znanosti to vlogo večinoma odigra Saša ter moderatorka oziroma moderator. Jaz sem odgovorna za priprave nastopajočih na Znanstvenih slamih, kjer imajo nastopajoči tri do pet minut časa, da publiki na razumljiv, zabaven, a še vedno strokoven način predstavijo svoje raziskovalno delo, podobno kot TED talk. Verjetno so priprave podobne, razlika je le v tem, da na slamih nastopa več oseb in da imajo krajši odmerjeni čas.

Vedno jim predlagam, da zelo dobro premislijo, kaj želijo sporočiti, in razmisliti, ali bo povedano koga zanimalo. Njihova naloge je, da na kratko predstavijo svojo idejo, vsi jo poslušamo in potem komentiramo. Velikokrat se med pripravami razvijejo burne debate in večkrat se je že zgodilo, da so si slamerji na koncu tudi medsebojno svetovali. Še posebej me veseli, da so se v tem času stkala dobra znanstva in sodelovanja.

Vsekakor pa je najbolj pomembno, da so ravno prav sproščeni in zelo dobro pripravljeni, kar pomeni, da morajo vaditi nastop. Svetujem jim, naj ga vadijo pred ogledalom, nato pred domačimi ali prijatelji, ki so že širše občinstvo. Če oni ne razumejo, kar govoriš, ne bo razumel nihče, razen kolegov z istega področja. To je dober pokazatelj, ali si na pravi poti. In seveda: vaja, vaja, vaja.

Zakaj so vaja, ponavljanje, brušenje veščin tako pomembni?

Dobro predavanje je verjetno cilj vsakega predavatelja, mi pa želimo pri tem pomagati in predavatelje usmerjati tako, da dosežemo čim boljši obisk in gledanost. Hitro se opazi, katera tematika in kateri predavatelj je res dober. Nenazadnje spremljamo obisk na svojih YouTube in Videolectures kanalih ter v aplikacijah s podkasti. Upam si trditi, da si vsak predavatelj želi čimveč klikov. Mi pa tudi. Nam so dober pokazatelj, da znamo delati dobra poljudno-znanstvena predavanja.

Kaj pa je vam odprlo oči, da ste ravno komunikacijo znanosti ob vsem, kar počnete, dvignili tako visoko na piedestal v svoji poklicni poti? In ali ste bili nad kom prav posebej očarani?

Vedno sem rada nastopala, včasih sem se celo poigravala z mislijo, da bi učila. Saj nekako tudi sem, ko sem šolarjem in odraslim na Institutu Jožefa Stefana predstavljala zanimiv svet elektronske mikroskopije. Zakomplicirano sem želela povedati tako, da bodo vsi razumeli.

Čar je otrokom predstaviti elektronski mikroskop tako, da pride navdušen domov in pove, kaj je videl, mogoče celo, kaj bi v življenju rad počel. Kot je rekel Albert Einstein: »Če česa ne znaš razložiti, da bodo drugi razumeli, potem tudi sam ne razumeš.« No, tudi svojim študentom težim s tem.

Glede dobrih zgledov pa: veliko jih je in ne bi rada na koga pozabila ali ga ne izpostavila. Naj rečem, da je bilo gotovo tri četrtine ZnCjevih predavateljev izvrstnih. Če se ozrem po mlajši generaciji, pa ne morem mimo Matevža Dularja. Zgled mi je na več področjih. Res je težko izbrati, ker je kakovost predavanj in slamov na zares visokem nivoju in nekaj zaslug si lahko pripiše tudi naša ekipa.

Poskusimo s kratko vajo v slogu: v vaši kratki predstavitvi piše, da se raziskovalno ukvarjate predvsem z »Napredno karakterizacijo 1D nanomaterialov, sintetiziranih z elektroforetičnim nanosom s pomočjo predloge, sintezo nanoporoznih predlog z elektrokemijsko oksidacijo in hidrotermalno sintezo«. Kako bi recimo nam, bolj družboslovcem po srcu, kar najlepše predstavili, kaj to pomeni?

Uf, to je še iz časa doktorskega študija. Bolje bi bilo, če bi v navednicah pisalo »Elektrokemijski senzorji za zaznavanje obstojnih in mobilnih kemikalij v vodnem okolju«.

Trenutno se ukvarjam z zaznavanjem strupenih kemikalij v našem okolju. Uporabljamo miniaturne elektrode, katerih delovno elektrodo modificiramo tako, da zaznava na primer bisfenol v vodi. Bisfenoli so toksične organske spojine, ki so hormonski motilci in posledično kancerogeni. Veliki večini znan bisfenol A (iz napisov »BPA free«) je zamenjal bisfenol S, ki je tudi strupen. BPS in še delno BPA najdemo v plastičnih posodah, konzervah, na računih (termo papirju) itd.

Z miniaturnim in prenosnim sistemom želimo omogočiti zaznavanje teh spojin v okolju. To pomeni, da elektrodo vtaknemo v mali potenciostat (merilni sistem) le-tega v telefon, naložiš aplikacijo, daš na elektrodo kapljico vode iz konzerve in meriš prisotnost spojine. Podobno poskušamo zaznavati večje število organskih spojin, na primer, melamin, benzizotiazolinon, katekol in druge.

Kakšen pomen imajo naposled izsledki vašega dela ali pa dela raziskovalne ekipe za vse nas? Kje nam tudi zaradi vašega dela življenje naredi lažje ali pa bolj jasno?

Najbolj pomembno je, da se zavedamo, da so obstojne in mobilne kemikalije vsepovsod okoli nas. Večina je toksičnih in so že tako onesnažile našo naravo ter naše telo, da se jih bomo težko znebili. Že samo zavedanje, da so škodljive, lahko vodi do zmanjšane uporabe, in možnost, da lahko v svojem okolju izmeriš količino določenih kemikalij, je izrazitega pomena.

Naj omenim študentko, ki je po magistrski nalogi, kjer je merila koncentracije toksičnih organskih spojin v vodi, povedala, da je skoraj prenehala z uporabo detergentov, praškov in ostalih čistil. To je moja misija. Seveda pa je delo pomembno tudi za področje elektrokemijskih senzorjev, saj nenazadnje razvijamo senzorje in si želimo čim več člankov, projektov in denarja za nadaljnji razvoj.

Še nekaj je zaznamovalo vaše leto 2023. Vodite namreč komisijo za enake možnost na področju znanosti. Kaj, konkretno, ste označili kot problem, kaj ste si nato začrtali za cilje in v kolikšni meri ste se do njih že prebili?

Predlog za vodenje komisije za enake možnosti na področju znanosti je prišel zelo nepričakovano, vendar sem pobudo sprejela in poskušam voditi komisijo transparentno in v korist vsem raziskovalkam in raziskovalcem.

Naše delo je razdeljeno na sodelovanje pri pripravi resolucije nacionalnega programa za enake možnosti moških in žensk. Osnutek za področje znanosti je bil pripravljen skladno z znanstvenoraziskovalno in inovacijsko strategijo 2030 (ZRISS 2030). Komisija pregleda akcijske načrte, jih po potrebi korigira in spremlja izvajanje.

Nadaljnja naloga je organizacija posvetovanj. Prvo bo 8. decembra 2023 v Atriju ZRC, izpostavili pa bomo temo, ki je v znanstvenem svetu zelo pereča: avtorstvo, vrstni redi in izkoriščanje mlajših oseb in žensk, ter kriteriji za napredovanje. Na okrogli mizi bomo kot sogovorniki sodelovali članice in člani komisije. Nato bomo marca 2024 organizirali posvetovanje o intersekcionalnosti.

Naslednja naloga je spremljanje nagrad. Komisija je pripravila seznam najpomembnejših nagrad na področju znanosti in zdaj pripravlja dopis, ki ga bomo poslali institucijam in odborom ob najavi razpisov. Tako želimo opozoriti prijavitelje in odločevalce na uravnoteženost spolov.

Komisija sodeluje tudi z javno agencijo ARIS in spremlja vsebino pravilnika o raziskovalnih nazivih, ki ga ARIS pripravlja.

Nenazadnje se trudimo spremljati tudi aktualno dogajanje in pobude na ravni EU, za kar skrbi ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije.

Recimo, da se jutri zjutraj zbudite in ugotovite, da je čez noč eden izmed problemov, s katerim si razbijate glavo, izpuhtel skozi okno. Izničenja katerega problema bi bili najbolj veseli?

Definitivno bi se želela zbuditi v svetu brez klimatskih sprememb in na Zemlji, ki ne bi bila na točki drastičnega preloma.

Zastavimo morda vseeno bolj realen pogled v prihodnost. Kakšno pot naj ZnC ubere v naslednjih 10 letih?

Mogoče je vprašanje o željah bolj smiselno zastaviti naši publiki in znanstvenikom. Mi bomo gotovo nadaljevali svoje poslanstvo. Prvih deset let smo vzpostavljali vezi med znanstveniki in širšo publiko, naslednjih deset pa bi lahko morda spodbujali publike, da je znanosti dobro zaupati, saj ne želi ne zavajati in ne lagati.