Anže Abram v pogovoru z avtoricama podkasta Strašno hudi Klaro Škrinjar in Majo Čakarić.

Teme gotovo ne razumeš dovolj dobro, če je ne moreš pojasniti šestletniku, pravi sogovornik. Sicer je prepričan, da si kot bolj introvertiranemu nikoli ne bo rekel »govorec«, a ugotavlja, da z leti in prakso nastopi le postajajo lažji.

Maja Čakarić, Klara Škrinjar

Odkar pomni, se je nagibal bolj k naravoslovju kot k humanistiki in h družboslovju. »Morda tista otroški “zakaj” in “kako” nikoli nista prav zares izginila, in še vedno rada popraskata po tistem pravem delu možganov, pa naj bo to med občudovanjem narave, sprehodom ali pred kakšno tehnično rešitvijo ali napravo,« pravi sodelavec Znanosti na cesti (ZnC) Anže Abram. Pogovor z njim objavljamo ob 10. obletnici tega projekta.

“Zakaje” in “kakoje” zdaj razrešuje tudi poklicno. Na študij sicer ni odšel z vizijo, da bo postal znanstvenik, a ga je splet naključij pripeljal na Jamovo, kjer domuje Institut Jožef Stefan (IJS). Tam je najprej kot študent veliko mešal prahove in sintral, nato pa za doktorat prešel na odsek za nanostrukturne materiale, kjer dela še danes.

Kako nenadejano je projekt priletel v vaše življenje?

Projekt sem spremljal od začetka. Kristina in Saša, ustanoviteljici, sta moji dolgoletni sodelavki, medtem ko je bil moj mentor eden od prvih govorcev na predavanjih v Galeriji Kresija. Pred desetimi leti je bila promocija dogodkov mnogo bolj fizična in se je kazala, med drugim, tudi v izobešenih plakatih po hodnikih inštitutov ter fakultet v Ljubljani. A pogostost teh plakatov je padala radikalno z razdaljo od IJS.

Verjetno me je iskanje dodatnih informacij o dogodku prvič pripeljalo na spletno stran ZnC, ki je bila takrat zelo statično zastavljena. Vse tiste drobne nekonsistentnosti med posameznimi objavami, od poravnave besedila do barv, so ravno prav pritisnile na mojo obsesivno-kompulzivno motnjo, da sem ob priliki Saši ponudil pomoč pri urejanju. Kako že gre tista: »Ponudiš prst, pa …«

Zagrabili so za vašo roko, vi pa je najbrž niti niste nameravali odtegniti. Od takrat je preteklo že veliko vode. Ko pomislite na tiste čase, česa se niti najmanj niste nadejali?

Menim, da smo lahko vsi ponosni na napredek v znanstveni komunikaciji v zadnjih desetih letih, pri čemer je ZnC nedvomno prispevala opazen delček k širokemu mozaiku. Prav je, da se tudi v Sloveniji aktivno trudimo približati znanost splošnemu prebivalstvu in se pri tem ne omejujemo zgolj na tujo produkcijo. Dobro je, da smo vsi seznanjeni s tem, kaj zraste na domačem vrtu, pa naj bo to odlična plezalka ali odličen znanstvenik. Tudi v evropskih znanstvenih projektih (do zdaj smo bili kot projekt vključeni v tri) je v zadnjih letih večji poudarek na diseminaciji ter razvoju mehkih veščin, vključno s komunikacijo z laično javnostjo. Čeprav igram na stereotipe, je verjetno res, da znanstveniki res potrebujemo nekoliko več usmerjanja in motivacije, ko pride do javnega nastopanja.

Vaša pozornost je, kot ste uvodoma dejali, usmerjena predvsem v skrb za spletno podobo projekta. Kako sploh negovati portal, ki je predvsem osredotočen na znanost, a ne nagovarja le znanstvenikov, saj je odprt za vse?

Da, skoraj vedno, ko imamo opravka s tehniko, imam jaz prste vmes. Lep primer je čas pandemije, ko smo uspešno prenesli predavanja v digitalni prostor in jih izvedli na daljavo. Večino dogodkov smo že prej snemali v sodelovanju z Videolectures, v času po pandemiji pa smo to prakso samo nadaljevali. Veliko nas je takih, ki si sredi tedna zvečer ne moremo vedno privoščiti obiska predavanja v živo, zato je gledanje ali poslušanje na zahtevo zelo priročno. Zdaj res ni razloga, da ne bi imeli znanosti v ušesu, tudi ko obešate perilo.

Promocija dogodkov se je v zadnjem desetletju premaknila s plakatov in spletnih strani na družbene medije. Spletna stran kot taka seveda ostaja, vendar predvsem kot konstanta v ozadju, na katero se vse objave sklicujejo in ki hrani arhiv.

Ali vaše delo tudi neposredno vplivalo na to, kako sami pojasnjujete področja področja, s katerimi se poklicno ukvarjate?

Zaradi vpletenosti v projekt sem verjetno poslušal več poljudnih predavanj kot povprečen znanstvenik. Vsa predstavljajo tudi male lekcije javnega nastopanja, iz katerih se učimo, ali iz dobrih ali slabih primerov. Kot introvert si nikoli ne bom rekel »govorec«, a z leti in prakso postaja vseeno lažje.

V zadnjem času največkrat pojasnjujem koščke znanosti svojima vedoželjnima sinovoma, kar je zanimivo, saj zahteva, da naredim mentalne korake nazaj do točke, ki je dovolj splošna, in nato začrtam pot do razlage. Drži, da tematike ne razumeš dovolj, če je ne moreš pojasniti šestletniku.

Poskusimo tudi mi s kratko vajo v slogu: kako bi nam na kratko predstavili projekt Flamin-go, ki je predstavljen kot »razvoj tehnologije organ-na-čipu, namenjene kliničnim poskusom pri revmatoidnem artritisu«?

Revmatoidni artritis je avtoimunska bolezen sklepov, ki prizadene približno en odstotek populacije in lahko vodi do trajne invalidnosti. Prvi znaki se običajno pojavijo v tridesetih letih, pri čemer so prizadete predvsem ženske. Za to bolezen trenutno ni zdravila, vendar obstajajo različne metode zdravljenja, katerih učinkovitost zelo variira med posamezniki.

V prizadevanju po čim hitrejšem in čim bolj učinkovitem iskanju pravega zdravljenja za posameznika, se v projektu razvija personaliziran »organ na čipu«, na katerem bodo lahko hitreje preizkusili različne oblike zdravljenja in ocenili njihovo učinkovitost. S tem bodo lahko pravo zdravilo hitreje pripeljali do pacienta.

Ta zgodba ima še drugo plat. Če se s takim sistemom približamo realnim pogojem v sklepu, ga lahko uporabimo pri raziskavah in predvsem testiranju novih zdravil, s čimer se vsaj delno izognemo preizkusom na živalih.

In če povem res na kratko, gre v bistvu za hitre teste za revmatoidni artritis, ki prizadene enega posameznika na stanovanjski blok, za katerega še nimamo učinkovitega načina zdravljenja.

Še nekaj je zaznamovalo vaše zadnje obdobje raziskovanja in izobraževanja. Selitev na Okinavo. Tam ste razmišljali, kako razviti material, ki bo »nagovoril« korale, da je v resnici samo po sebi dovolj prijeten morski habitat, da ga lahko naselijo. O kakšnem problemu pravzaprav govorimo in kako nas tudi vi vodite k rešitvi?

Drži, aprila lanskega leta sem odpotoval na Okinavo. Za orientacijo: to je japonski subtropski otok, ki pa je bližje Tajvanu kot Tokiju. Obdaja ga koralni greben, kar je priročen naravni laboratorij, če te zanima to področje. Kljub temu pa so korale na udaru zaradi podnebnih sprememb in drugih človeških dejavnikov, ki na Okinavi niso redki. Otok je predvsem na jugu zelo gosto poseljen; prisotnost 30.000 ameriških vojakov in enakega števila vojaške mehanizacije gotovo ne prispeva k rešitvi.

Na Univerzi Ryukyus sem razvijal substrate, primerne za rast morskih organizmov. Ti bi se sami počasi izlužili, tako da jih lahko uporabimo pri restavraciji morskih habitatov, tudi v okoljih, kjer vnašanje objektov iz inertnih materialov ni zaželeno (zaščitena območja).

Če bodo korale zadovoljne na Japonskem, bi si lahko tudi Jadransko morje kaj obetalo?

Vsekakor. Tudi v Tržaškem zalivu imamo na dnu morja bentoške ekosisteme s kamnitimi koralami, ki so prav tako izpostavljeni vedno bolj intenzivnim zunanjim stresorjem. Tudi pri nas je prišlo do beljenja (odmiranja) koral, kar so dobro opisali kolegi iz Morske biološke postaje (NIB, skupina prof. Lipeja). Pomembno je, da se problema lotimo, preden postane prepozno, zato v prihodnje načrtujem eksperimente tudi v našem morju.

Sicer pa ste s selitvijo na Japonsko prišli v okolje, ki vsaj od daleč velja za delovno strogega. Ko prideš bliže, kako težko ali pa morda lahko se vam je bilo kot raziskovalcu iz Evrope umestiti vanj?

Vsekakor gre za velik kulturni preskok, danes najbrž veliko lažji kot pred 30 leti. Japonci so zelo vljuden in redoljuben narod, kjer vrednota dela veliko pomeni. Moja izkušnja pa ni bila tipično japonska, saj sem gostoval pri profesorju, ki je po rodu Kanadčan.

Skupino vodi na bolj zahodnjaški način, kar je kar redkost na univerzi, a je vseeno treba upoštevati drugačno vseesplošno etiko, na katero se moraš kot tujec prilagoditi. Izkušnjo lahko opišem kot zelo pozitivno. Zame je bila že menjava področja – zaposlen sem bil na oddelku za biologijo – izziv, poleg tega pa sem spoznal, da se da delati dobro znanost tudi z manj sredstvi, če si le zagnan.

Kako (ne)premostljiva ovira pa je bila komunikacija – japonščine se ne naučiš čez noč, kulturnih pravil komuniciranja tudi ne. Kako so vam pomagale veščine pridobljene v letih na Znc?

Če bi lahko čas zavrtel nazaj, bi se začel učiti japonščine dve leti pred odhodom na Okinavo. Tako sem svoj čas tam preživel s parimi vljudnostnimi frazami, veliko prijaznimi nasmehi in priklanjanjem. Japonci imajo v splošnem – tudi študentje – težave z angleškim jezikom, predvsem z izgovorjavo. Ker se poskušajo napakam na vse pretege izogniti, se velikokrat zgodi, da so raje tiho. Seveda je krivda, kot prišleku, na moji strani. Se pa lepih gest hitro privadiš: tudi v Sloveniji podzavestno bankovce še vedno podam z obema rokama pri plačilu na blagajni, kratek priklon za tem pa tudi ne uide.

Recimo, da se jutri zjutraj zbudite in ugotovite, da je čez noč eden izmed problemov, ki vam poklicno ali osebno ne da miru, izpuhtel skozi okno. Izničenja katerega problema bi bili najbolj veseli?

»Mir na svetu« in »rešitev podnebne krize« tu najbrž ne veljata, kajne? Bom pa bolj praktičen in realen: upam, da bomo v nekaj letih prišli do točke, kjer bomo lahko pripravili zgolj surove podatke za poročila, medtem ko se bo spremljevalno besedilo generiralo samodejno. Poročanje je nedvomno nujno, le količina potrebnega časa je v tem trenutku nesorazmerno velika. Več znanosti in manj papirjev, torej.

Zastavimo še bolj realen pogled v prihodnost: Kakšno pot naj v naslednjih desetih letih ubere ZnC?

Že nekaj let se skoraj na vsaki seji zavoda sprašujemo, ali je zdaj ta čas, ko bi morali ekipo razširit in posledično zrasti. Večina nas je znanstvenikov in nihče se temu delu ne bi rad odrekel, zato delo na projektu večinoma zapolni popoldneve in večere.

Pred desetimi leti se o promociji znanosti ni govorilo kaj veliko. Danes se vsak večji inštitut zaveda njene pomembnosti in ima za to svojo ekipo. Verzel, ki jo je projekt prvotno naslavljal, so k sreči zapolnile institucije same. Še bistveno močnejša sodelovanja z drugimi deležniki v tem majhnem znanstvenem prostoru zato vidim kot ključne za naprej. ZnC torje v prihodnje vidim kot platformo z dobro vzpostavljenimi komunikacijskimi kanali, ki lahko da enak glas tudi nekomu, ki za seboj nima pomoči službe za odnose z javnostjo.