Natečaji

Kje so moji ključi?

Objavil Anže Abram na dan 
Natečaj je financiran iz avtorskega honorarja za knjigo Kje so moji ključi: o življenju z demenco, ki je izšla pri Mladinski knjigi junija 2025. Avtorice in avtorji zgodb, zbranih v knjigi, so se honorarju odpovedali v podporo literarnemu ustvarjanju in širjenju zavedanja o demenci.

Komisija v sestavi:

  • dr. Zdenka Čebašek-Travnik, združenje Spominčica Alzheimer
  • Nina Svetelj, Mestna knjižnica Kranj
  • Saša Britovšek, Mladinska knjiga
  • Marko Jeran, Dober večer, znanost
  • Mojca Delač, Radio Prvi
  • Skrbnica natečaja: Gabrijela Hladnik
je med 34 prispelimi zgodbami v anonimnem izboru prepoznala štiri najboljše:

  1. Katja Cvahte: Poj, mama
  2. – 4.
    Edo Krnić: Moje črke, moj svet
    Katarina Šoln: Maček Muri in križanka
    Vanja Piskač: Zadnji zapis

Uradna razglasitev nagrajenecev in podelitev nagrad bo 28. 8. 2025 ob 18. uri v knjigarni Konzorcij.

Poj, mama

Katja Cvahte

Mamo najde v skupnem, dnevnem prostoru doma starejših. Krasen majski večer je, tista dragocena, velikodušna ura pred večerno zarjo, ko se zdi, da dneva ne bo nikoli konec. Mama sedi v naslanjaču ob oknu in gleda ven. Kaže ji hrbet in ni je še opazila. Sredi sobe ob okrogli mizi trije moški in ena ženska igrajo karte. Držijo jih med skrivenčenimi prsti, mežikajo vanje in se dolgo odločajo za eno, preden jo položijo na mizo. Ne govorijo veliko. V kotu na vozičku sedi gospa s pletenjem v naročju. Nit ji leti med prsti, pletilki švigata, izdelek pa ni več prepoznaven. Samo gluhe petlje in neenakomerne vrstice.

»Živijo, mama, kako si?«

Ob njenem glasu se mama obrne. Hipni odziv je to, nagonski. Klic mladiča mamo doseže tudi v nepredstavljivih globinah. A njen pogled zdrsi čez hčerkin obraz. Za trenutek z očmi išče po sobi, nato se znova zastrmi skozi okno. Hči sede na naslanjač ob njej in počaka. Čez nekaj časa se mama znova obrne k njej. Vljudnost premaga negotovost.

»Dobro, pa vi?«

In tako začneta, od začetka, iz niča, kot vsak večer. Na to se je že navadila; nekje je pač treba začeti. Veliko bolj jo boli spoznanje, da večinoma tudi ob odhodu ni nič drugače.

Kljub vsemu ima rada te obiske pri mami, njun večerni obred. Ves dan po malem zbira zgodbe zanjo: o ježu, ki si je nanosil listja pod cipreso na vrtu in ga včasih opazi, če dovolj zgodaj pelje psa na sprehod; pa o čmrljih, ki divje brnijo okoli jasminovega grma pod oknom dnevne sobe; pa o sinicah, ki glasno kličejo: »Pridi sem. Pridi sem.«

Včasih mama pozorno posluša in za hčer je to drobna igra: poskuša pripovedovati tako, da se mama ne bo zagledala v daljavo, ampak bo s pogledom brskala po njenem obrazu, po rokah, s katerimi si živahno pomaga, ko govori. Postaja pripovedovalka in v tem uživa, pa čeprav samo za eno poslušalko. Javnega nastopanja jo je še vedno groza.

Danes ji pripoveduje o svojih dveh sinovih: starejši piše maturo, mlajšega ta čaka naslednje leto. Pripoveduje ji, kako ju sliši korakati po sobi nad kuhinjo, ko mlajši bere z zapiskov in sprašuje, starejši pa odgovarja; kako ju ni več veliko doma, ker vse proste ure trenirata odbojko; in kako je konec tudi voženj na trening, odkar je starejši naredil izpit za avto. Konec tistega njihovega malega sveta, ko je vsak gledal skozi svoje okno, udobno zleknjen v sedež, in sta ji povedala več, kot bi doma za kuhinjsko mizo, ko so si sedeli nasproti. Ker je znala tiho mrmrati ob popevki na radiu in počakati, da sama začneta pogovor.

»Pozdravljeni,« jo zdrami vesel glas negovalke, »pa se je končno začelo poletje, kajne?« Hči se obrne in pokima, vljuden nasmeh jo zbode v lica.

Negovalka pobere mehko košaro s pletenjem in jo položi gospe v kotu v naročje. Prijazno ji prigovarja, med tem ko jo previdno odpelje iz sobe.

»Točno tako sem jaz vedno sedela na poti na morje – z veliko košaro pletenja v naročju.« Mamin glas jo tako preseneti, da sprva ne dojame, kdo govori.

»Iz garna sem štrikala majice brez rokavov in oblekice, pa klobučke iz trše preje. Po vsej Jugoslaviji smo se vozili. Ekonom pisker s filano papriko sem dala spredaj v fičeka, v kuferam, vse ostalo je šlo pa na streho – šotor, zložljivi stoli, odeje, brisače; kup prtljage na strehi je bil večji od avta.«

Mama se smeje in pripoveduje, kot bi se nekje v njej premaknila skala in bi izza nje prihrumel potok besed, prej zajezen nekje globoko v njej.

Ampak kmalu se prehod spet zapre. Njena pripoved presahne. Zastrmi se v svoje roke, kot da na njih še čuti pritisk pletilk, nato pa tudi ta zbledi. Spet se zagleda skozi okno.

Hči se zave, da je ves ta čas sedela na robu naslanjača, nagnjena naprej k mami. Tako zelo si jo je želela prijeti za roko, pa si ni upala, da je spet ne izgubi. Zdaj se sesede nazaj in zapre oči. Ne ve več, kaj naj še reče, da bi dosegla mamo, ki se skriva nekje v tej gospe pred oknom. 

Tako sedi z zaprtimi očmi in najraje bi zaspala, se vdala, odnehala. Spomni se, kako ji je mama vsak večer pela pred spanjem, tudi ko je bila že velika. In kako jo je mamino petje pomirjalo. Ni bilo bolečine, ki je ne bi moglo olajšati. Imela je poseben glas, nikoli šolan, in svojega glasu se je sramovala, zato si nikoli ni upala peti pred drugimi. Petje si je privoščila samo na samem ali z njo, zato je bilo še toliko bolj dragoceno. Bilo je njun skrivni jezik ljubezni, nekaj, kar je obstajalo samo med njima, povezovalo samo njiju.

»Poj, mama,« tiho reče in sliši, kako ji solze topijo glas.

In kot bi se v mami nekaj zasvetilo, se naenkrat obrne k njej, pogleda naravnost vanjo, se ji nasmehne in jo prime za roko. In začne peti. Pri farni cerkvici, zvonček že zvoni … Hčeri tiho tečejo solze. Bo treba vstati, slovo jemati … Tako tople so, debele in počasne, da jih zazna šele, ko ji prva kapne na dlan v naročju. Ostani zdrava, ti moja draga, jaz te pozabiti ne morem več

Ko mama odpoje tretjo kitico, si hči z rokavom obriše lica, ponudi mami roko in jo povabi ven, na sprehod po vrtu.

Mama gre rade volje, kot da je čakala prav na to. Oprime se hčerinega komolca in na vrt stopita čez široko avlo kot čez plesišče. Lepo negovan vrt je to. Stanovalci skrbijo zanj tako skrbno, da v dom privablja tudi mimoidoče. Še vedno jih nekaj poseda ob kavi na ugašajočem soncu, klepetajo s stanovalci ali pa samo med seboj, in že samo zaradi tega je dom živ, del skupnosti.

Ob leseni letvi pred vhodom se vzpenjajo krvavo rdeče vrtnice. V kotu močno diši bezeg.

»Ta vonj me vedno na nekaj spomni, mama, pa ne vem, na kaj. Smo mi tudi imeli bezeg na vrtu, ko sem bila jaz mala?« Mama prikima.

»Ko sem bila jaz mala, je eden rasel za hišo. Mati so včasih iz njega skuhali sirup, če so dobili sladkor na karte in če ata niso že prej vsega denarja pustili v gostilni.« Počasi stopata po vrtu, hči se prilagodi maminemu koraku.

»Bezgov cvet me spominja na čipkast ovratnik,« nadaljuje mama, »bel ovratnik, sveže zlikan in poškrobljen, ki ga je imela sošolka. Učitelj jo je imel najraje, nas je pa tepel, če smo zamujali v šolo. Ampak če si moral gaziti po snegu do kolen, je šlo počasi … noge sem si v krpe povijala, da me ni preveč zeblo. Ona je imela sendvič s šunko, jaz pa samo jabolko s trdim olupkom. Kako je dišal tisti sendvič … Med odmorom sem šla raje ven, na mraz, dokler ni pojedla.«

»Se spomniš, kakšne sendviče si meni delala, ko sem bila bolna?« nežno poskuša hči. »Dve vrsti klobas, majoneza in kisle kumarice. Potem pa si odrezala skorjo, da je ostala samo mehka bela sredica, in jih narezala na drobne kvadratke. Za en grižljaj, si govorila, da mi še žvečiti ni bilo treba.«

Ampak mama je ne posluša več. Zaskrbljeno se ozira naokoli. Sonce je zašlo in pojemajoča svetloba prinese hlad izza vogala. Hči stopi prednjo, da si gledata v oči, in jo z obema rokama poboža po ramenih. Mamin pogled se vrne k njej.

»Se spomniš, mama?«

»Ja, veliko sem bila bolna,« reče, se objame okoli reber in stisne komolce k sebi. »Do tretjega leta sploh nisem ne hodila ne govorila.«

Mama begavo stopi nazaj, se stisne ob steno in nemirno prepleta prste. Hči pozna ta nemir. Počasi stopi k njej in jo prime pod roko ter jo nežno usmeri proti vhodu. Predolgo sta se zadržali. Temni se. Prej bi se morali vrniti v sobo.

»Starejši bratje so bili že skoraj odrasli in mati so pred menoj izgubili hčerko, kmalu po rojstvu …«

Mama drdra besede in se poskuša obdati z njimi, se zaviti vanje kot v plet, ampak njene besede zbadajo kot stara volna.

»Niso imeli več moči, da bi se ukvarjali še z enim otrokom. Bili so utrujeni od … od …« Pogoltne jo večer – ta temnovijoličasta svetloba, gotovost tega, da nekaj ugaša in da si je treba poiskati zavetje pred vsem, kar noč prinese.

Ko stopita v sobo, hči tiho zapre vrata. Zdaj si mama vidno oddahne. Sede na posteljo in mirno čaka. Ko ji hči nežno povleče majico čez glavo, ubogljivo dvigne roki. Nobena ne spregovori. Hči zmoči brisačo s toplo vodo in jo počasi umije po vratu, pod pazduhami, po hrbtu. Mama zapre oči, da ohrani vsaj nekaj sebe zase. Hči iz omare vzame svežo spalno srajco in ji jo nadene čez glavo. Diši po otroštvu, po maminem perilu. Če le more, ji oblačila pere sama, z maminim praškom iz kartonske embalaže, ki ga je uporabljala desetletja, da dišijo po domu.

Sezuje ji čevlje in nogavice. Prime jo za roko in jo povleče na noge. Ko ji spalna srajca prekrije kolena, ji previdno sleče hlače in jo posede na posteljo. Zdaj mama odpre oči, a hči se že obrne k toaletni torbici in pobrska za zobno ščetko. Zmoči jo in ji nad plitvo pločevinasto posodico umije zobe, tako kot jih je še nedavno umivala svojima fantoma.

Stopi na drugo stran postelje, z nočne omarice vzame krtačo za lase in razplete dolgo belo kito. Mama med tem nepremično sedi in gleda skozi okno v temo na vrtu. Nežno drsi s krtačo skozi tanke lase. Spušča jih med prsti in včasih na skrivaj približa konice k obrazu, da lahko vdihne njihov vonj. Tisti edinstveni vonj po mami, ki ostaja, čeprav mame skoraj ni več.

Potem jo poleže na posteljo in pokrije z odejo. Mama se ji povsem prepusti. Vedno manjša postaja, vedno bolj drobna in nebogljena. Vedno bolj oddaljena.

Hči leže k njej na posteljo in mama se takoj privije k njej, pod roko. Nasloni ji glavo na prsi.

Hči jo sprejme kot otroka in poboža po laseh.

»Zapojte mi, mati,« reče mama z drobnim glasom.

Hčeri se izguba v grlu zgosti v cmok, ki ga ne more več pogoltniti. Samo boža jo lahko, svojo mami.

»Zapojte mi kaj.«

Moje črke, moj svet

Edo Krnić

Osmi  ddddee sedaj leto 20

marko

A b c Č E c  kaj je za c G spomni se nekaj na G  goba e F e

Ne morem 

Na vrtu bi moRala posaditi on je bil tako moj

Mako Mark Marko Marko Ma Mark MARKo f f h m na vrt bi  na vrt

Glava vrt m f g g

Marko moj

Osmi november 2023  še sem tu

Dokler pišem, ne bom umrla. Dokler pišem, sem živa. Živa sem, dokler pišem. Črke so vse kar še imam. 

Čeprav so okorne. Popačene so tako kot moj obraz. V ogledalu nisem več jaz. Kot bi me nekdo ukradel, prebarval. 

Pisala bom. Črke so vse, kar imam. So pa okorne. Ampak vse, kar imam. Jutri sem stopila pred ogledalo. Danes. Zgrozila sem se. Črke mi še ostajajo. 

V ogledalu nisem bila jaz. Pošast. Če bi imela … bi zbrisala vse črke. Brez črk bi umrla. Umrla bom. Edigs. Če bi imela ediks bi pobrisala vse črke. 

S kladivom bi pobrisala črke. Razbila bi ogledalo. V ogledalo bi vrgla edigs. Črke bi vrgla v ogledalo. 

Rada bi napisala še eno zgodbo, pa iz črk ne morem več sestavljati besed. Bili smo na kosilu.

In nisem nič govorila. Vsi vedo, da sem neumna. 

Sama sebi se zdim neumna. Rada bi nazaj svoje knjige.  Rada bi pisala. Vrnem se nazaj do ogledala. Oči so moje,  brazgotina je moja. Sivi lasje so moji. Obraz pa je drug,  drugačen. Sovražim ta obraz. Pogrešam Marka.  Če bi bil on doma, bi skupaj pila  kavo. 

On je govoril, da sem lepa. Jureta  sem zadnjič vprašala, kje je  Marko. 

Pa je rekel,  da je umrl. 

Ampak ni. Dokler pišem, ne bo  umrl. Brez črk bom tudi sama umrla. 

Všeč mi je, ko Marku skuham kavo. Tako prijazen je  do mene. Tudi on je novinar. Rada ga imam. Rada grem  k njemu na grob. 

Skupaj jokava. Vem, da nisem v redu. Juretu nič 

ne rečem. Če bom rekla, bo vse res. Počutim se, kot da tavam v  megli. Nekdo mi je skril vsa vrata. Če pišem, se počutim 

dobro. Vem, da dokler bom pisala, bom dobro. Ampak nisem, iščem besede, včasih samo sedim. Jure me vsak dan pohvali, ker toliko časa pišem. 

Lažem. Če mu povem, da ne pišem, bo še slabše. 

Nočem, da ve. Jure me včasih gleda žalostno. 

Ve. 

Lažem mu. Samo sedim. Nič ne pišem.

Deseti oktober 2022 Jure je našel kamenčke

Noč je bila zopet ena tistih. Neskončnih. Zvečer mi je Jure prinesel polno vrečo drobnih kamenčkov in mi jih vrgel pod noge. Našel jih je pod mojo posteljo. Noro, je zamrmljal skozi skoraj priprte ustnice. Dovolj glasno, da sem ga slišala. Jokala sem dokler mi ni zmanjkalo solza. In potem znova, ko so se nabrale. Tavam v svojih mislih. Skrivam se v gozdu, plavam v morju, plešem z Markom ali pa se igram z Juretom. Pijem kavo s prijateljicami iz otroštva, hodim na študentske zabave, vse samo, da bi se jim za trenutek ognila. Pa me vedno najdejo.

Deseti maj 2022 Prvič zgrešila potok, zopet padla

Včerajšnji dan je bil grozen. Po kosilu sem odšla na sprehod do potoka. Vzela sem si odejo, ki mi jo je podarila vnukinja in eno jabolko. Tako kot vsak dan. Potem pa so se pred menoj odprla vrata in pred mano je stal Ludvik.

»O soseda, kaj pa vi? Ali ni sedaj čas za plažo? Saj vem, ena kavica vam je zapasala? Le naprej.«

Ne vem več, kaj sem odgovorila, verjetno popolnoma nič. Odhitela sem proti potoku, se spotaknila, odpeljali so me na šivanje, brazgotina na čelu bo ostala za večno. Zdi se mi, da so se kocke začele vedno hitreje podirati.

Dnevi sicer potekajo po ustaljenem ritmu. Vstanem točno ob 7.04. Ne ob 7.05. Navada še iz časa službovanja. Nekje sem prebrala, da tudi večno ponavljanje enakih stvari ni dobro. Da  rutina ubija. Novinarska služba je bila naporna, vsako minuto dneva sem imela točno splanirano. Ko bom v pokoju, bo vse drugače, sem si govorila. 

Pa je isto. Še slabše. Tudi na stranišče hodim ob isti uri. Kavo si delam vedno po istem postopku. Nalijem si jo do roba. Potem pa malo kave odpijem. Na moji skodelici je narisan Triglav. Marko jo je imel tudi s Triglavom, le da je imela zlomljen roč. Še vedno jo imam spravljeno. Pogrešam ga.  Zajtrk 

Ponedeljek do sreda: kava, ocvrto jajce, tri kumarice, pol paradižnika in kos črnega kruha.

Četrtek do nedelja: kava, ocvrto jajce, šest oliv, ena rdeča paprika in kos belega kruha.  Kruha ne pečem več sama, Jure mi ga prinese iz trgovine. Misli, da se mi ne da več peči kruha, vendar to ni res. Ne gre za starost. Ne gre za lenobo. Skoraj nič več ne naredim sama. Kot bi bila mobitel brez baterije, televizija brez slike, radio brez zvoka. 

Jure je kazal fotografije z izleta po Londonu. Bili so v muzeju voščenih lutk. To sem jaz, na zunaj Marija Arnejšek, znotraj nič. Bojim se prihodnosti. 

Domači me prepričujejo, da sem pač stara in da si končno zaslužim počitek. Dejstvo je, da ne zmorem več. Ta potuhnjena prikazen. Kot metastaza se je razbohotila po meni. Po vseh mojih sobah se je razlezla. Pred časom sem bila prepričana, da sanjam. Da bom zaspala, zjutraj pa se bom zbudila zdrava. Da se bom sprehajala med policami v trgovini in vedela, zakaj sem tam.  Da ne bom za vsako misel porabila toliko časa. Nočem megle v svoji glavi. Želim si bistro kri. 

Seveda se borim. Od nekdaj sem bila borec. Ko je Marko umrl, je bilo težko. Še bolj sem se vrgla v pisanje. Ampak tisto je bilo lažje. Takrat sem imela dejstvo. Eno samo. Marko je umrl. Bori se. Imaš še Jureta in dve vnukinji. Danes je neznank nešteto. Skoraj vsak dan se pojavi nova. Več kot umreti se ne da. Pika. Pa naj se še tako grozno sliši. Tukaj pa umiram iz dneva v dan. Kot bi bila gromozanska stavba, s katere odpada omet. Stanje se ne izboljšuje, nikoli se ne bo. Vedno slabše bo. 

Grozna mi je misel, da bom svoje travme morala nekoč deliti. Da me verjetno čaka dom. Ko sem bila mlajša, sem si vedno govorila, da starost pač moraš sprejeti. In z njo bolezen. Sedaj, ko skupaj trkata na moja vrata, sem si premislila. Zapiram okna, zastiram zavese. Pretvarjam se, da me ni doma. Obenem pa se zavedam, da jima bom morala kmalu odpreti. 

Za nameček se tudi moji grdo obnašajo do mene. Kot bi kuhali zamero. Sicer ne vem, zakaj, vendar so postali osorni. Občutek imam, da bi se me radi rešili. Da bi sami ostali v hiši. Juretovi Maji nisem nikoli zaupala. Ona jih je morala zavesti. Ponoči si kdaj želim smrti. Rada bi umrla. Nočem biti v napoto. Potem berem, da je eden izmed znakov demence tudi sumničavost.

Ampak sama nisem taka. Nikoli nisem bila. Oni so se spremenili. 

Prvi marec 2022 lažje zapišem, kot povem

Ni več daleč dan, ko bom morala oditi do zdravnika, povedati vsaj Juretu. Bojim se. Strah me je sploh pomisliti na bolezen, ne pa da bi o njej govorila. Večkrat pišem o njej, ni mi težko. Dejansko se boljše počutim, ko strahove izjokam na papir. Povedati je težje. Nikoli mi ni šel pogovor. Morda je to poklicna deformacija, verjetneje osebna lastnost.

Kako smo se smejali, ko sem Juretu prvič rekla Marko. 

»No pa se je začelo,« je skoraj zavpil Jure. »Mama je dementna.« 

Tudi sama sem se smejala. Kako so se smejali, ko sem to večkrat ponovila. Meni ni bilo več smešno. Na samem sem si postavljala vprašanja in iskala odgovore. Najprej sem se prepričevala, da ni nič. Verjetno na začetku to počne vsak. Smeji se prvim opozorilnim znakom. 

Kmalu ugotoviš, da ne gre samo za imena. Ustaviš se sredi stavka in ne veš, kam bi zavil, kje si. S kom govoriš? 

Demenca doleti tiste, ki ne trenirajo možganov, sem se tolažila. 

Sama sem vsak dan po zajtrku odšla v svojo pisarno v kleti. Najprej sem prebrala tuji tisk, potem pa do poldneva pisala. Dela mi ni nikoli zmanjkalo. Prijavljala sem se na razne natečaje, delala vaje iz pisanja, pomagala kolegom novinarjem. Kupovala sem križanke in jih neumorno reševala. Pa ni nič pomagalo. Bilo je vedno huje. Če se spomnim, kako sem na začetku odrivala prve znake. Pripisovala sem jih raztresenosti. Kmalu me je začelo skrbeti in potem kar naenkrat vidiš še več znakov. Kolikokrat v trgovini nisem vedela, po kaj sem prišla. Kje sem parkirala avto? 

Komu naj zaupam? Prijateljev nimam več, na živce so mi šli. Kot, da jih ne bi več poznala. Na stara leta se sigurno ne bom prilagajala njim. 

Ali bo potem bolje, če komu povem? Bom nehala pozabljati? Bom vedela kam in kaj hočem? Vsak dan se sprehodim do potočka pod hišo. Tam se zopet počutim mlada. Sedim na kamenju in po več ur opazujem vodo, ki počasi teče mimo mene. Vsakič si vzamem kamenček, odnesem v hišo, položim pod posteljo, naslednji dan pa ga nesem nazaj k vodi. Tukaj me preveva občutek, da reka sproti odnaša moje težave. 

Potem pa se zopet vračam nazaj v objem bolezni. Iz dneva v dan. Vse postaja isto. Nočem razmišljati o bolezni. Želim si lahkote v telesu, rada bi naga tekla po travnikih. Ko se zbudim, mislim o njej, ko jem, se tuširam, sprehajam. Vsaj nekaj miru mi daj. Uro dnevno, vsaj to si zaslužim. Obljubim, da ne bom zahtevala več. Prosim.

Premlevam, kaj sem počela narobe, zakaj jaz? Nočem se zbujati v oklepu.

Prosim.

Opomba. Zapiski so zbrani in prepisani iz zvezkov moje mame, ki je zadnja leta živela z demenco. Da bi skušal ohraniti njeno razmišljanje o sebi in bolezni, ter postopno osiromašenje njenega besednega zaklada, je vse preneseno nedotaknjeno, brez lektorskih popravkov. Mama je bila zaradi padca in zloma kolka od novembra 2024 v bolnišnici. Zadnji ohranjen zapis je z 8. 12. 2024. Umrla je 5. 1. 2025.  

Maček Muri in križanka 

Katarina Šoln

Moja babica stanuje na koncu ulice. Ko tečem, potrebujem do njene hiše natančno 3 minute in 23 sekund. To vem zato, ker mi je oči za rojstni dan kupil štoparico. Danes ne tečem, saj v rokah nosim krožnik jogurtovega peciva z breskvami, ki sva ga spekla z mamico. 

Pozvonim. Ding-dong. Medtem ko čakam, da mi babica odpre, opazujem drevesa, ki rastejo ob njeni hiši. Lansko poletje, predno sem odšel v 2. razred, mi je babica povedala, da so nekatera drevesa stara toliko, kot je ona. Zasadil jih je njen oče. Jablana, sliva, hruška in češnja. Z babico sva iz češenj že večkrat naredila marmelado. Kako je bila dobra! V želodčku mi zakruli. Komaj čakam, da z babico poskusiva jogurtovo pecivo. Zagotovo ji bo všeč. 

Stopim na prste in še enkrat pritisnem na zvonec. Ding-dong-ding-dong. Zaslišim babičine podrsajoče korake. V zadnjem letu je njena hoja postala zelo počasna. Ne more me več loviti po vrtu. 

»Babiii!« zavpijem in potrkam po vratih. Zavesa na oknu se premakne. Za trenutek zagledam črn mačji rep. »Babi, jaz sem, Luka.« 

Vrata ostanejo zaprta. Še enkrat potrkam. Oči mi je povedal, da moram biti z babico potrpežljiv, ni pa mi povedal, kaj naj naredim, če ostanem pred vrati 5 min in 46 sekund.

Ozrem se naokoli. Dobim idejo. Krožnik s pecivom odložim na predpražnik. Stečem okoli hiše, mimo babičinega vrta. Na drugi strani hiše je terasa, kjer babica pogosto pije kavo. Tokrat na terasi ni nikogar. 

Stopim na prste. Z rokami se trdno oprimem črnih železnih palic. S stopali se oprem ob kamnit zid terase. Zdaj se z vso močjo potegnem navzgor. Ha, to je precej lažje kot plezanje na drevo! Manj kot minuto potrebujem in že skočim na babičino teraso. Želim si, da bi me babica videla. Prav ona me je namreč pred nekaj leti naučila, kako lahko splezam na češnjo.

A namesto babice me opazi soseda, ki ima v laseh smešne navijalke. Nič kaj prijazno me vpraša: »Ali Elizabete ni doma?« 

Ne odgovorim ji. Seveda je babica doma. Kam pa naj bi šla? Predno bi detektivska soseda lahko postavila še kakšno čudno vprašanje, potegnem za kljuko na vratih in olajšano ugotovim, da so bila vrata terase le priprta. Ko vstopim, se iz dnevne sobe zasliši glasba. Babica sedi v naslanjaču in gleda špansko nadaljevanko. Ne opazi me. 

»Živijo, babi,« jo pozdravim in se rahlo dotaknem njene rame. Babica se tako sunkovito obrne, da črn maček prestrašeno skoči iz njenega naročja. Potem se ji obraz razjasni. Nasmehne se: »Kristjan, daj prinesi skodelico s hrano za našega Murija.« 

Začudeno se ozrem okoli sebe. Je tukaj tudi očka? V dnevni sobi ni nikogar razen naju z babico. Maček glasno zamijavka. »Lačen je,« pove babica. 

Stopim v kuhinjo. Pod mizo je skodelica z mlekom. V njej plavajo mačji briketi. Pozorno si jih ogledam. To niso mačji briketi, rjavi koščki izgledajo kot čokoladni kosmiči. Ali mačke jedo čokoladne kosmiče? Ko o tem vprašam babico, le zamahne z roko in mi pove, da so med vojno mački jedli vse. Predvsem pa so lovili miši. Pred Murija postavim skodelico s kosmiči, a maček samo zamijavka in steče stran. Verjetno bo raje lovil miši. 

»Kdaj si kupila mačka?« vprašam babico in sedem na rob njenega naslanjača. Prejšnji teden, ko sem prišel na obisk, ga še ni bilo. Babica se zahahlja: »Nisem ga kupila. Brat mi ga je prinesel. Tisti dan, ko sem se skoraj utopila.«

Babici povem, da bom šel poleti na plavalni tečaj. Moja sestrica Sara pa je še premajhna, zato bo ostala doma. Babici se zasvetijo oči. »Voda, voda, voda,« ponavlja in začne pripovedovati, kako so njen brat in sosedovi otroci plavali v reki in z bližnje vrbe skakali v vodo. Govori o tem, kako je tudi ona skočila v vodo, a jo je podvodni vrtinec ujel in začel vleči proti dnu. Skoraj bi se utopila, a jo je njen brat še pravi čas rešil. Uf, koliko vode je popila. Babica preneha s pripovedovanjem in se zastrmi nazaj v televizijski ekran. To zgodbo mi je povedala že večkrat. Le zakaj takrat niso uporabljali rokavčkov? 

Na mizici ob njenem naslanjaču zagledam revijo. Odprta je na zadnji strani, kjer je križanka. Babica rada rešuje križanke. Zelo dobro ji gre, ugotovim. Babica je rešila celo križanko. Njena pisava je nenavadno zavita, zato jo težko razvozlam. Učiteljica v šoli ima precej lepšo pisavo. Opazim, da v križanki manjka samo še vrstica: Shramba podatkov, 6 črk. Kaj bi to bilo? Vzamem kemični svinčnik in se poskušam domisliti rešitve. Računalnik? Ne, prva črka je S. Skladišče? Ne, ta beseda je predolga.  

Takrat nekdo pozvoni. Diiing-dooong, diiing-dooong. Očka je prišel pome! Brez pomisleka stečem k vhodnim vratom in jih odprem. 

A na pragu ni očka, tista soseda z navijalkami je. »Kje je?!« me besno premeri in brez povabila  zakoraka v babičino dnevno sobo. »Ukradli ste mojega mačka!« kriči. Prestrašeno stečem za njo. 

Babica sedi v naslanjaču in stiska k sebi črnega mačkona. »To, to, to je naš Muri …« zašepeta. 

»Ne,« sosedi se glas jezno zatrese. »To je moj Sivko. Včeraj je izginil …« 

»To je Muri,« ponavlja babica. V očeh se ji lesketajo solze. Želim si objeti babico, a me je strah jezne sosede, zato sosedi samo na skrivaj pokažem jezik.  

»Zahtevam, da mi ga vrnete, sicer vas bom prijavila na policijo!« zavpije soseda. Maček glasno zamijavka, skoči iz babičinega naročja in se skrije pod mizo. 

»Joj, kakšen direndaj.« V dnevno sobo vstopi očka. Olajšano stečem k njemu. Očka mi poda krožnik s pecivom, ki sem ga pozabil na predpražniku. Potem se obrne k sosedi: »Seveda, to je vaš Sivko. Tudi mama je imela takega mačka, ko je bila deklica. Verjetno je pomešala … Žal mi je, takoj bomo popravili ta nesporazum.« 

Očka se splazi pod mizo. Maček močno piha in očka opraska po roki. A očka se ne zmeni za prasko in sosedi brž izroči njenega ljubljenčka. Medtem ko soseda momlja besede zahvale, si očka že umiva roke. Nato s krožnika odvije plastično folijo in vpraša: »Bi kdo jogurtovo pecivo?« 

»Jaa!« zavriskam. Na mizo hitro položim vilice in prtičke. Babica že sedi za mizo, za mačka Sivka se ne zmeni več. Očka odreže kos peciva za babico in velik kos zame. Tudi jezni sosedi želi ponuditi pecivo, a sta se z mačkom že odpravila domov. Babica je nad jogurtovim pecivom navdušena in prosi očka za dodatek. 

A očka je ne sliši, saj je odšel v dnevno sobo. Nenadoma se začne smejati. V kuhinjo prinese revijo. »Mama, v križanko si napisala izmišljene besede …« 

Stečem k njemu in si še sam ogledam križanko. Prav zares! 

»Poglej tole,« s prstom pokaže očka. »Mesto v Italiji, 3 črke.« Začne se krohotati. Babica je napisala: RIT. 

Oba z očkom se tako smejiva, da naju začne boleti trebuh. Potem se začne smejati še babica. »V Rimu je papež … nov je,« glasno pove. »Lev, lev, Leon.« Potem zamežika in me spet pogleda: »Ooo, Luka, kako je v šoli?«

»Še 10 dni manjka do počitnic. Cela večnost …« zavzdihnem. 

»Počakaj, da boš starejši, potem bo naenkrat 10 let minilo kot bi bilo 10 dni,« reče oči. A mu ne verjamem. Že 10 dni je veliko, kaj šele 10 let. 

»Čas je zlato,« se oglasi babica. 

Predno odideva domov opazim, da je očka namesto babice dokončal križanko. »Kaj je rešitev za shrambo podatkov, 6 črk?«

Očka mi pomežikne: »Spomin.«

Zadnji zapis

Vanja Piskač

12. 3. 2025

Imam dobro idejo za kratko zgodbo, ki jo bom poslal na literarni natečaj. Joli me je spodbudila k pisanju, ker ve, da rad pišem. Vedno sem si želel postati pisatelj. Joli pravi, da imam talent, pa tudi vejice znam od nekdaj pravilno postavljati. Še v knjigah, ki jih berem, pogosto najdem kakšno napačno postavljeno. Joli me stalno spodbuja k pisanju in danes mi je pri zajtrku rekla, naj napišem zgodbo za natečaj. Da lahko zmagam in dobim nagrado, ker tako dobro pišem. Takoj sem šel po zvezek, kamor delam zapiske. Mogoče bo iz njih nastala knjiga. Razmislil sem o zgodbi in se lotil  pisanja. Danes imam namreč dober dan. Hitim, dokler ne mine.

Ne vem, kdaj se to zgodi, dober dan namreč, niti kaj se zgodi potem. Joli pravi, da se kar zgubim. Da začnem govorim neumnosti in včasih neumnosti tudi počnem. Da hočem domov, čeprav sem doma. Da jo sprašujem, zakaj si je kupila novo obleko, od kdaj ima sive lase. Da iščem mamo, ki je že dolgo na Žalah. Da skrivam ključe in da vse več preklinjam. Nikoli nisem preklinjal, vsaj pred njo in študenti ne. Zadnjič mi je rekla, da sem pet minut strmel v svoj copate, ki mi jih je prinesla, in da sem imela tak izraz, kot bi videl kotenje pošasti.

Včasih se mi smeji, včasih pa je žalostna. Potem sva žalostna oba. Ko imam dober dan, se o tem pogovarjava. Ona bi se rada pogovarjala tudi o tem, kaj bo potem, ampak tako daleč pa še nisem. Vem, da imam slab dan le tu in tam.

Mogoče sem že zapisal – demenco imam. Ali pa ima demenca mene. Počasi mi gre na slabše, se bojim. Joli pravi, naj zdržim še malo, ker bo kmalu na voljo učinkovito zdravilo za demenco. Brala je v nekem časopisu. Saj se trudim, ampak včasih se kar nenadoma znajdem sredi prostora ali na ulici in sploh ne vem, kako sem tja prišel. Potem pride Joli, moj angel varuh.

Večinoma pa sem v redu. Z Joli hodiva na dolge sprehode, igrava človek ne jezi se, vrtnariva, kuhava in kadar Joli ni preveč utrujena, včasih zapleševa. Takrat je vsa moja. Držim jo v objemu, vso mlado in voljno in vem, da je vse življenje pred menoj.

Tudi Joli piše. Stalno nekaj zapisuje v beležnico, vendar jo skriva pred menoj. Ne vem, zakaj imam občutek, da piše o meni. Veliko tudi bere, predvsem članke o demenci. Redno hodiva na srečanja Spominčice, kjer izveva, kako upočasniti mojo bolezen. Za njen artritis so  k sreči zdravila. Za mojo bolezen ga menda še ni.  Joli pravi, da morava veliko hodit in se veliko družit. Hodim rad, obiskom bi se pa raje izognil, ker slabo slišim.

Raje pišem. Pišem vsak dan. Vsak dober dan. Vedno napišem na začetku datum. Vidim, da nekateri dnevi manjkajo. Na koledarju vsako jutro prečrtam prejšnji dan. Včasih to naredi Joli. Tako hitro gredo dnevi. Upam, da pride to zdravilo kmalu.

Danes je prišla na obisk neka gospa. Joli pravi, da je zdravnica. Psihiatrinja. Smešna gospa, težko ji verjamem, da je zdravnica.  Narisala mi je krog in hotela, da ji narišem, koliko je ura. Pokazal sem ji tisto na steni, pa je vztrajala, naj jo še narišem. Mogoče slabo vidi. Jaz pa slabo rišem, zato nisem hotel narisati ure. Ni bila jezna, samo smehljala se je.

Imam demenco. To vem, ker mi je povedala zdravnica. Ampak je nimam vsak dan. Danes imam dober dan, je rekla Joli.

Zadnje čase slišim glasbo. Joli, moja žena, pravi, da nič ne sliši. Čudno, pa sicer ni gluha. Pravi, da je to samo v moji glavi. Rad sedim v naslonjaču in z zaprtimi očmi poslušam

Vivaldija, Štiri letne čase. Ali pa Betovnovo Peto simfonijo. Tatata daaam, tatata daaam. Noro! Noro!

Kadar se dolgočasim, pokličem Gandija ali Tita ali pa kar oba hkrati. Rad razpravljam z njima o svetovni politiki in pravičnosti sveta. Razmišljal sem tudi o Mandeli, ampak imava z Joli v dnevni sobi le tri fotelje. Nikakor je ne morem prepričati, da bi kupila še enega.

Joli to ni všeč. Pravi, da sta Gandi in Tito že dolgo mrtva, tudi Mandela in da to ni normalno. Da imam privide in prisluhe. Hoče, da mi zdravnica predpiše kakšna zdravila proti temu. Ampak jaz jih nočem. Nočem, da mi vzamejo glasbo in pogovore z dvema tako zanimivima osebama. Dovolj tišine bo v moji glavi, ko bom pod rušo.  Zdravnica se strinja z mano. Pravi, da ni s tem nič narobe, dokler se z gospodoma ne prepiram. Saj z Gandijem še gre, s Titom se pa včasih spreva. Zadnjič sva se celo malo stepla, ampak Joli nisem povedal, zakaj imam potolčene pesti. Rekel sem ji, da sem se zaletel v omaro, ko sem prehitro vstal iz naslonjača. Mislim, da mi je verjela, ker nič ni rekla. Vsakomur se lahko to zgodi. Saj je tudi ona nekaj potolčena.

Med tem sem pozabil temo zgodbe za natečaj. Škoda. Pa tako dobro idejo sem imel.

PS: To besedilo je zadnji zapis mojega očeta, ki ima demenco. V zadnjem letu so vsi zapisi v njegovem zvezku podobni, vsebina se precej ponavlja, zato vam pošiljam le tega. Očetu sem moral obljubiti, da bom njegovo »zgodbo« poslal na natečaj. Prepričan je, da jo je napisal in da je genialna. Žal je ostala izgubljena v njegovih zmedenih možganih. Strašno si želi sodelovati na literarnem natečaju (in seveda zmagati), čeprav ne ve več, za kateri natečaj gre. Na spletu sem našel samo tega, zato sem zapis poslal vam. Upam, da razumete. Ni treba, da jo pošljete v oceno.

Oče je zdaj na varovanem oddelku doma upokojencev, kamor smo ga odpeljali direktno iz bolnišnice. Bolezen se mu je namreč po nekaj letih počasnega napredovanja na hitro poslabšala. Mamo je začel klicati Tito, zato smo poklicali psihiatrinjo. Odkar so ga odpeljali od doma, ne piše več.

Natečaj

Vabimo vas k sodelovanju v literarnem natečaju o življenju z demenco. Gre za pogosto bolezensko stanje, ki prizadene mnogo starejših ljudi in njihove družine in je obremenjeno s stigmo. Marsikdo se z demenco prvič sreča povsem nepripravljen – tako v vlogi bolnika kot svojca.

Zato želimo s tem natečajem skozi kratke zgodbe osvetliti različne, pogosto prezrte ali skrite vidike demence (*). Pripoved lahko temelji na anekdoti, ganljivi ali humorni izkušnji, težkem obdobju, prvem stiku z diagnozo, prepoznavanju znakov ali sobivanju z osebo z demenco. Zgodba je lahko resnična ali delno izmišljena. Pomembno je le, da ne vključuje pravih imen oseb, o katerih pripoveduje.

Pogoji sodelovanja:

  • Vsak avtor ali avtorica lahko pošlje največ tri prispevke, vsak posamezni naj ne presega 2000 besed.
  • Prispevke ločeno pošljite v formatu .pdf.
  • Vsaka zgodba mora imeti naslov, dolg največ 10 besed.
  • Dokument naj ne vsebuje vašega imena, to naj bo zapisano v e-mailu.
  • Prispevke pošljite na projects@znc.si (z zadevo: Demenca) najkasneje do 15. junija 22. julija 2025 do 24. ure.

Nagrade:

  • 1. mesto: 800 EUR
  • 2.– 4. mesto: 400 EUR

Nagrade bodo podeljene na javnem dogodku v prostorih Mladinske knjige. Najboljše zgodbe po izboru komisije bodo objavljene na spletnih straneh Znanost na cesti in Združenja Spominčica – Alzheimer Slovenija. Po želji lahko avtorice in avtorji ostanejo anonimni.

Komisija bo posebno pozornost namenila literarno dovršenim zgodbam, ki bodo bralkam in bralcem omogočile boljše razumevanje demence.

Člani komisije:

  • dr. Zdenka Čebašek-Travnik, združenje Spominčica Alzheimer
  • Nina Svetelj, Mestna knjižnica Kranj
  • Saša Britovšek, Mladinska knjiga
  • Marko Jeran, Dober večer, znanost
  • Mojca Delač, Radio Prvi

Skrbnica natečaja: Gabrijela Hladnik

* TEMATSKE IZTOČNICE

1. Prvi znaki in diagnoza

Prepoznavanje zgodnjih sprememb v vedenju, spominu ali osebnosti.

Čustveni odzivi ob postavljeni diagnozi (šok, zanikanje, sprejemanje).

2. Osebna izkušnja z demenco

Iz perspektive osebe z demenco (če piše oseba sama ali nekdo, ki jo dobro pozna).

Občutki zmede, izgubljenosti, trenutki lucidnosti in humorja.

Izguba prepoznavanja, a ohranjen občutek bližine.

3. Svojci, skrbniki in oskrbovalci

Življenje z osebo z demenco.

Breme skrbstva: izgorelost, odgovornost, občutek nemoči, pa tudi povezanost.

Spreminjanje odnosov med generacijami.

Demenca skozi oči otrok

4. Družbena stigmatizacija in izolacija

Reakcije v okolju (sosedje, širša družina, družba)

Odsotnost pogovora, predsodki, občutki sramu.

Ohranjanje dostojanstva in osebne identitete.

5. Spremembe v družini

Demenca kot družinska skrivnost

Prilagajanje in težave, ki jih je težko premagati brez pomoči drugih

6. Zgodbe iz institucij (zdravstveno osebje, domovi, bolnišnice)

Zgodbe iz zdravniške ordinacije

Vsakdanjik oseb z demenco v ustanovah.

Odnos z negovalnim osebjem.

7. Svetloba v temi – lepi trenutki

Ganljivi trenutki medsebojne bližine, tudi v najtežjih obdobjih.

Humor v nepričakovanih situacijah.

8. Demenca in kreativnost ter čutnost

Uporaba glasbe, umetnosti, dotika kot načinov povezovanja.

Kako umetnost ohranja stik z notranjim svetom.

Doživljanje narave

9. Zaključevanje poti

Zadnja obdobja življenja z demenco.

Poslavljanje, spomini in pomiritev.