27. marec 2017
Majda Pavlin

Sistem financiranja mladih raziskovalcev je odličen način usposabljanja bodočih mladih znanstvenikov. Uspešnost tega usposabljanja pa ni odvisna le od kandidata, temveč v veliki meri tudi od mentorja. Študent in mentor morata družno prispevati k skupnemu zastavljenemu cilju. Ključ do uspeha so ztrajnost, medsebojno sodelovanje in zaupanje med študentom in mentorjem. Biti dober mentor pa ni enostavno, še posebno, ker je za opravljanje te vloge potrebno zadostiti le pogojem glede števila točk v sistemu SICRIS, pedagoške izkušnje pa niso zahtevane. Zato se včasih zgodi, da je študent prepuščen samemu sebi, da prihaja v konflikt s svojim mentorjem ali pa se počuti zgolj kot ˝delovna sila˝ za produciranje rezultatov v interesu neke raziskovalne skupine. Seveda pa je tudi zelo veliko odličnih mentorjev.

Društvo Mlada akademija (prej Društvo mladih raziskovalcev), je letos že osmič organiziralo prireditev Mentor leta. Namen dogodka je podeliti priznanja najboljšim mentorjem, izmed vseh pa izbrati mentorja leta. Mentorja so lahko nominirali vsi doktorski študenti, ki so vpisani na podiplomsko izobraževanje najkasneje v letu 2014 oziroma od zaključka zagovora doktorata ni minilo več kot dve leti. Letos so v društvo prejeli 155 nominacij za 101 mentorja, kar je trikrat več kot lani. Odločitev je bila izjemno težka, saj so med množico dobrih mentorjev na koncu odločale malenkosti. Letošnji zmagovalec prof. dr. Mario Poljak je zagotovo primer dobrega mentorja, saj kot pravi sam ˝z vsakim doktorandom še enkrat doktorira˝.

Ena izmed dobitnic nagrade izbora za Mentorja leta 2016, je tudi doc. dr. Kristina Rožman Žužek. Med petimi finalisti je bila edina zastopnica ženskega spola, poleg tega pa zastopa mlajšo generacijo mentorjev. Kristina je zaposlena na Institutu ˝Jožef Stefan˝ na Odseku za nanostrukturne materiale (K7). Pretežno se ukvarja s kemijsko in elektrokemijsko sintezo nanostrukturnih trdomagnetnih in hibridnih nanomaterialov. Predlagali so jo trije njeni varovanci, ki so že zaključili doktorski študij. Vsi trije so poudarili, da jim je ves čas nudila strokovno in drugo pomoč, omogočila različna izobraževanja ter udeležbo na konferencah in jih varno pripeljala na pot samostojnih raziskovalcev. Še posebej so poudarili njeno človeško plat. Kot je zapisala ena izmed njenih doktorandk, je Kristina tudi prijateljica in oseba, s katero greš lahko tudi skupaj po nakupih. Da bi izvedeli kakšno mnenje ima o mentorstvu Kristina, sem ji o tem zastavila nekaj vprašanj.

Pogovor z doc.dr. Kristino Žužek Rožman

Kaj je po vašem mnenju bistveno za dobro mentorstvo doktorskemu študentu/študentki?
Iz izkušenj lahko trdim, da enoznačnega odgovora na to ni. Kakor smo si ljudje različni, so tudi naveze mentor – doktorski študent različne. Za uspešnost take naveze sta potrebna vsaj dva akterja, še najbolj pomembo pa je, da se oba akterja uspeta zediniti v ciljih in poti, ki jo predstavlja posamezen doktorat. Mentor mora biti doktorskemu študentu vzor, tako strokovno in osebnostno, ob tem pa mora pripuščati kandidatu dovolj svobode. Moj moto je, da če vsi sodelujemo in prispevamo, tudi vsi žanjemo. Seveda mora biti mentor kritični usmerjevalec, vendar pa ne za vsako ceno.

Katere veščine mora v času študija osvojiti doktorski študent/študentka?
Tukaj se moram navezati na prejšnji odgovor. Ljudje smo različni, tudi v znanosti. Na zelo ozkih specifičnih področjih, s katerimi se ukvarjamo, je neke posplošene smernice težko povleči. Seveda lahko rečem, da mora biti doktorand delaven, inovativen in kritičen, pri tem pa je draž vsega raziskovalnega dela uporabiti vse te lastnosti na pravem mestu in v pravem času. Naloga mentorja pa je, da doktorandu pravilno svetuje prav v kritičnih trenutkih!

Bi lahko mentorstvo mlademu doktorskemu študentu/študentki opisali kot poslanstvo?
Seveda, vendar je poslanstvo biti tudi dober starš, dober vodja in še kaj bi lahko našteli. Bistveno je, da si iskren in z veseljem delaš svoje delo. Kot otrok doma, ki te opazuje pri opravilih, brez posebnega napora, se bo na koncu priučil življenja. Seveda mu postavljaš cilje, mu pomagaš, tudi postavljaš meje, vendar končna ideja je končati šolo za življenje, pa naj bo to strokovna ali osebnostna.

Ali obstajajo situacije, ko postavite mejo pri nudenju pomoči doktorskemu študentu/študentki?
Seveda, kot povsod v življenju, se tudi tu lahko pojavijo kočljive situacije, konflikt interesov, neprekrivanje v fokusu. Enotne rešitve ni. Rešuje se jo oz. rešujem jo od primera do primera.

Kje so sedaj zaposleni Vaši varovanci in kako ste k temu prispevali vi?
Vsi moji doktorski študentje imajo zaposlitev, na katero neposredno nisem vplivala. Zaenkrat so vsi ostali v znanosti. Dve doktorandki sta na podoktorskem izobraževanju v tujini (v Belgiji in Veliki Britaniji), doktorand pa je dobil mesto raziskovalca na Kemijskem Institutu v Ljubljani. Zelo sem zadovoljna, da so se vsi po doktoratu osamosvojili in si našli zaposlitve, kjer po pogovoru z njimi prosperirajo.
Mislim, da se iz tega da potegniti krovno sporočilo mentorstva: Doktorsko delo je seveda strogo znanstveno, vendar pa je doktorat tudi del šole za življenje. Ločitev mojih študentov od mene kot mentorice in njihove uspešne samostojne poti, je zame največja nagrada in potrditev uspešnega mentorstva.

Slika: Mlada akademija