Doktoriral sem, kaj pa sedaj?

Matej Skočaj
27. julij 2014

Vsi fantastični civilizacijski premiki nam dajejo upanje, da je vse mogoče. Žalostno je edino to, da se posamezniku kdaj zazdi, da je skok na luno lažji, kot pa najti službo v teh turobnih časih.

Če zavrtim zgodbo malce nazaj, se znajdem v letu 2003, ko sem se vpisal na študij mikrobiologije. Kot vsak začetek, je bil tudi ta po svoje težak. Potem pa je steklo in ostalo je še dovolj energije za posebne izzive. Posebna izkušnja je bila raziskovalno delo v skupini študentov okoli prof. Romana Jerale in udeležba na tekmovanju iz sintezne biologije na Inštitutu MIT (iGem 2006). Zmagali smo s projektom utišanja pretiranega imunskega odziva, ki lahko vodi v smrt. Diplomiral sem leta 2009 iz področja biokemije.

Skoraj leto sem nato prebil na IJS, kjer smo na Odseku za nanostrukturne materiale raziskovali titanov dioksid, ki mu je posvečen tudi moj prvi znanstveni (pregledni) članek. Prebral sem morje člankov o potencialnih učinkih nanodelcev TiO2 na biološke sisteme in izkazalo se je, da je na tem področju še veliko nedorečenega.

Potem pa se je pokazala možnost za vrnitev v biološke vode. Zadnja štiri leta sem kot mladi raziskovalec na Katedri za biokemijo, na Oddelku za biologijo, Biotehniške fakultete raziskoval biološke membrane in pri tem spoznal, da holesterol ni naš največji sovražnik, kvečjemu obratno. Holesterol namreč predstavlja približno 40 % vseh lipidnih zvrsti v plazemskih membranah celic. Deluje kot nekakšno lepilo, ki poveže vse lipide v robustno strukturo, ki omogoča selektivni transport snovi v celico in iz nje, hkrati pa omogoča njeno elastičnost in odpornost na mehanski stres.

Kam pa zdaj?

Poln znanja in z novim papirjem v žepu se lahko končno podam v pravi svet odraslih, kar v današnjih časih pomeni s trebuhom za kruhom. Ker imam zelo razvite senzorične funkcije, mislim, da bom ta kruh kmalu zavohal. Verjetno ne bo ležal na tleh za prvim vogalom, a vem, da se za vsakega vztrajnega najde kos pogače. Ker je omenjena dobrina, služba, v današnjih časih še posebej iskana, pričakujem, da ne bo najlažje. Če bo temu res tako, bom preskusil preverjen recept, ki se mu reče beg možganov. Stvar je zelo preprosta. Odločiš se in greš. Največ možnosti naj bi bilo na drugi strani Alp, medtem ko je pot čez Kolpo manj obljudena. Tisti manj omejeni gredo še dlje in si privoščijo skok med Jenkije v deželo kengurujev ali v deželo vzhajajočega sonca. Kjerkoli se bo padalo odprlo, bo potrebno še bolj pljuniti v roke, zavihati rokave in nadaljevati tam, kjer sem končal. Še vedno imam namreč v glavi kup vprašanj v povezavi z delovanjem celic in narave. Za odkrivanje teh skrivnosti pa ostaja le en način, raziskovanje in učenje.

Dolžnost mladih in malo manj mladih je, da znanje, ki ga nabiramo na poti spoznanj, uporabimo v korist družbe, ki nam je omogočila, da smo do tega znanja prišli. Znanje je namreč skupek informacij, ki privedejo do razumevanja. Razumevanje pomeni osvoboditev majhnosti. Spomnimo se, kakšne tektonske premike v razumevanju narave in sebe smo naredili z odkritjem mikroskopa in razvojem drugih tehnologij. Poleteli smo na luno in trkanje po prsih od takrat ne pojenja. Vsi fantastični civilizacijski premiki nam dajejo upanje, da je vse mogoče. Žalostno je edino to, da se posamezniku kdaj zazdi, da je skok na luno lažji, kot pa najti službo v teh turobnih časih.

Sezona lova se je tudi zame začela. Sodniški žvižg odzvanja v daljavi. Rišejo se oaze v puščavi in vidim, da se bo kmalu razjasnilo. Najprej si bom privoščil skok v morje, da se osvežim. Pripravil si bom culo in skočil v neznano. Svet je velik in komaj čakam na nove dogodivščine. Celice so po eni strani majhne, a prav tako polne skrivnosti, ki so zakodirane s fizikalnimi zakonitostmi. Upam, da bodo fizikalno-kemijski in drugi parametri na moji strani in da bom lahko ob naslednjem zapisu z vami delil ali sem našel Ameriko ali sem na poti v Indijo Koromandijo.

Nekdo me je nekoč opisal kot zakladnico neuporabnih informacij. Prihajam iz Brkinov in pred kratkim sem postal doktor znanosti. Tisto, kar me najbolj zanima, je delovanje celic. Ko smo že pri celicah, naj povem, da najraje jem tiste skupke celice, ki imajo fenotip pridelka z njive, ali pa skupke celic iz bližnjega gozda.