dr. Janez Zavašnik
12. januar 2016

Se še spomnite predavanja v sklopu Znanost na cesti »Tudi krompir lahko zboli«? Dr. Špela Baebler z Nacionalnega instituta za biologijo je predavala o svojem delu in o boleznih, katerim je slovenska sorta ‘Igor’ tako podvržena, da je ni več smiselno gojiti. S seboj je v Kavarno Union prinesla tudi nekaj sadik različnih vrst krompirja, na katerih preverjajo odpornost na posamezne seve virusa. Po predavanju so sadike odšle z menoj in tu se začne Igorjeva zgodba…

Od kod Igorju ime?

Kmalu po drugi svetovni vojni je Kmetijski inštitut Slovenije pričel s križanjem različnih vrst krompirja, ki bi bile primerne za naša polja, podnebje in seveda jedce. Igor je ena izmed teh sort, javnosti pa so ga predstavili že leta 1965. Ena izmed njegovih priljubljenih lastnosti je bila tudi lastna semenska baza in kmetje so ga v duhu socializma kupili samo prvič, nato pa razmnoževali sami doma. Svoje ime je bojda dobil po Tonetu Peternelu – Igorju, zato ga zaradi partizanske preteklosti ni več primerno saditi na nekaterih njivah… Ne zares. Sorta se je izrodila zaradi občutljivosti na virus Y.

Zakaj Igor zboli?

Po mnenju mnogih so svetovne živilske korporacije zaradi neustavljive želje po večanju svojega dobička načrtno in zarotniško uničile izvirni slovenski krompir in kmete prisilile v vsakoletno nakupovanje svežega semena. (Über)strokovnejša literatura(t.j. wikipedija) pa virus Y poimenuje PVY (Potato virus Y), ga uvrsti v družino rastlinskih patogenov Potyviridae in stvar postane še bolj zlovešča. Virus, odvisno od seva, prizadene večjo količino pridelka, pogoste pa so tudi številne tvorbe na samih gomoljih, ki so jim dodelili akronim PTNRD (potato tuber necrotic ringspot desease). Rastline z virusom Y okužijo listne uši, virus pa se prenaša tudi z okuženimi semenskimi gomolji. Nekdaj izjemno priljubljena sorta je tako pred 30 leti popolnoma izginila s slovenskih njiv in seveda tudi miz, ostala je le bled spomin ostarelih gospodinj (ker spada med bele sorte krompirja) in hrepenenje sivolasih gospodov po tapravem nedeljskem tenstanem krompirju… Takšen legendaren status ima danes samo še kifeljčar.

Igorja je resnično pokončalo – kloniranje. Ne kloniranje v laboratoriju, ampak tradicionalno slovensko kloniranje na kmečkih dvoriščih. Sajenje Igorja namreč poteka takole: debel krompir se porabi v kuhinji ali proda, piškave pa se shrani v kleti v temi in hladu. Ko sta vreme in luna prava, gomolje razkrhljamo in potaknemo v zemljo, potem pa čakamo. To seveda pomeni, da Igor sploh ne seksa več, zaradi kloniranja s skrhanim žepnim nožičem pa je kaj kmalu cela njiva polna klonov. Da, v tistih malih zelenih kroglicah ima tudi seme, navsezadnje tudi cveti in to celo prav lepo, samo kaj ko zelene dele napadejo, poleg koloradskega hrošča, še listne uši, ki pa, kot smo že rekli, rastline uspešno okužijo z virusom. Za pravi semenski krompir se zato vse nadzemne zelene dele uniči še pred pojavom leteče golaznine, junija ali v začetku julija, in tako gomolje obvaruje pred okužbo. Igor pa je na viruse še posebej občutljiv.

In od tu izvira ideja: če se krompir okuži preko listov in zelenih delov, potem se lahko okužbi izognemo z menjavo zgornjega dela rastline. Krompir spada med razhudnike, tako kot tobak, paprike, jajčevci in paradižniki. In če se že trudimo z menjavo nadzemnega dela, potem naj še tam nekaj dela. Padla je torej odločitev – paradižnik.

Igorjeva preobrazba

Od krompirjev, prisotnih na predavanju, sta bila le dva Igorja: okužen in zdrav. Najprej sta seklona (da, tudi s poganjki se jih lahko klonira) nekaj dni vozila zmenoj v službo. Med tem, ko sem jaz mikroskopiral, sta Igorja v svojih epruvetkah potrpežljivo tičala v agarju in čakala na svojo usodo v prtljažniku mojega avtomobila. Ob prvem vikendu je sledila presaditev v zemljo. Ob tem je potrebno agar (ona smrkljasta zadeva na dnu epruvet) dobro oprati s korenin, da ne zaplesni, saj je poleg dovajanja hranil v nežne koreninice tudi super gojišče za bakterije, alge in gljive, ki jih v zemlji ne manjka. Oba Igorja sem presadil v lončka, ob tem je zdravi Igor užival družbo ostalih potaknjencev, njegov bolehni mlajši brat pa je moral še pod velik steklen kozarec rdeče pese, da ne okuži ostalih.

Po mesecu dni čepenja v svetli sobi, kjer med mojo odsotnostjo leži Medo in polira zelo specifičen del telesa, sta se že dodobra vkoreninila in pognala nekaj dodatnih listov, ter dosegla višino 10 cm. Sledila je naslednja faza – obglavljanje. Z britvico sem odrezal steblo krompirja nekaj centimetrov nad koreninami in pripravili donatorske, približno enako velike sadike paradižnika, ki jih je prispevala mama Mihela, jaz pa med seboj pomešal in popolnoma izgubil pregled nad sortami. Krompir sem razpolovil po dolžini v obliki črke V, paradižnikovo stebelce pa ošpičil. Vtikanje paradižnikovega stebelca v krompirjev razporek zna biti stresno zaradi same majhnosti, je pa priporočljivo operacijo opraviti čim prej. Tanek plastični obroček, ki ga potegnemo čez krompirjevo-paradižnikov spoj, preprečuje izsušitev in stabilizira rastlino, da je ne prelomi že prvi piš vetra. Na paradižniku sem ohranil le po dva lističa in že po nekaj dneh delno zatemnjene sobe so se pojavili novi poganjki, kar je bil dober znak, da je operacija uspela. Po operaciji se je »zdravi« Igor preselil v toplo gredo poleg paradižnika, njegov »bolehen« mlajši brat pa zraven krompirjeve njive, da bi morebiti tudi vzgled in družba vplivala na njuno rast.

Ker sta oba Igorja pravo zemljo videla šele razmeroma pozno, njun razvoj pa smo dokaj invazivno prekinili z obglavitvijo, sta rastla še dolgo v jesen. Kljub temu je prišel čas, ko je potrebno eksperiment zaključiti. Oba Igorja sta obrodila pod in nad zemljo. Po temeljitem pregledu noben krompirjev gomolj ni bil okužen, pa tudi paradižniki iz »zgornjega nadstropja« so bili prav spodobni. Malo bledi zaradi sramežljivega jesenskega sonca, pa vendar – pravi paradižniki.

Operacija »Igor 2.0« bo potekala tudi v 2016, le da bo letošnji pridelek Igorja, po stari slovenski navadi, najprej kloniran kar na dvorišču. Seveda jih bo potrebno tudi cepiti, mogoče pa tokrat s papriko?