3. januar 2016
Bojan Ambrožič

Pred mesecem dni je bila skupina Japonskih znanstvenikov z Univerze Hokaido na obisku na IJS. Že takrat, ko sem poslušal njihova predavanja, sem (tako kot vsi drugi moji kolegi) dobesedno pobiral čeljusti. Noro, to morate slišati, kakšne raziskave delajo! Ukvarjajo se, na primer, s študijem nastanka našega osončja. Ampak so študijo začeli s povsem drugega konca, kot sem to počel v svoji magistrski nalogi jaz. Namesto študija meteoritiv (kot v mojem primeru), se oni ukvarjajo s sintezo prvih delcev, ki so nastali v našem osončju. To počnejo tako, da na raketo namestijo vso raziskovalno opremo, potem pa raketo izstrelijo v vesolje na parabolični polet do višine 315 km. V času (7 minut), ko raketa pada nazaj na Zemljo, pa se ustvarijo pogoji breztežnosti, ki so enaki kot v vesolju. In v tem času izvedejo poskuse, dokler raketa z vsem tovorom na krovu ni uničena, ko pade v morje. Veliko se ukvarjajo tudi z raziskavami snega. V njihovem laboratoriju so celo sintetizirali prvo umetno snežinko. Poleg tega pa imajo tudi polarno raziskovalno bazo na Antarktiki. Seveda pa ima Japonska tudi največji raziskovalni modul na Mednarodni vesoljski postaji (imenovan Kibo), kjer omenjeni znanstveniki izvjajo svoje poskuse. Torej same “kul” reči počnejo.

In kje je sploh prostor za naše sodelovanje, če se na prvi pogled zdi da imajo Japonci vse? Verjeli ali ne: na IJS imamo več znanja in boljšo opremo na področju področja presevne elektronske mikroskopije. Naše sodelovanje bo predvidoma vezano na področje presevne elektronske mikroskopije tekočih vzorcev, kar trenutno delam za svoj doktorat.

V ponedeljek sva torej z mentorjem odpotovala na srečanje na Japonsko. Letela sva preko Frankfurta v Tokio. 11-urni polet do Tokia mi je minil razmeroma hitro, saj sem užival v pogledih na čudovito zasneženo Sibirijo, čez katero smo leteli. V Tokiu je bilo prijetnih in sončnih 16°C. Potem pa sva odletela proti Saporu, ki leži na skrajnem severnem otoku Hokaidu. Začetek poleta je bil zelo lep, saj je bil z letala zelo lep razgled na goro Fiji — za Japonce sveto goro, za nas Evropejce pa najlepši vulkan na svetu. Že pred poletom so nam povedali, da na Hokaidu močno sneži in da je možno da bomo leteli nazaj v Tokiu. In res je pilot krožil eno uro nad letališčem. Potem pa se je na srečo pilot le odločil, da poskusi pristati. Dogajanje izven aviona smo lahko nazorno spremljali s pomočjo kamere nameščene na repu letala. Tako smo dobili pilotov pogled na dogajanje okoli letala. Bilo je grozljivo. Letalo se je spuščalo skozi najhujši snežni metež, kar sem jih kdajkoli doživel. Bili smo le še kakšnih 100 m visoko, letališča pa se še kar ni videlo. Potem pa so se le nekaj sekund pred pristankom pojavile luči letališča. Bum v hrbet od turbolence in pristali smo. Še ura vožnje z vlakom in po 25 urah potovanja sva bila končno (mrtvo utrujena) v Saporu.

Naslednji dan smo takoj imeli simpozij, kjer smo drug drugemu predstavili svoje delo. Seveda pa sva si ogledala tudi njihove laboratorije. Najbolj me je fasciniral laboratorij, kjer hranijo ledena jedra, ki so jih izvrtali na Antarktiki. Najgloblje jedro je izvrtano iz globine 3000 m in vsebuje 750000 let star led. Znanstveniki s preučevanjem ledu lahko izračunajo, kakšna je bila temperatura Zemlje skozi zgodovino. To pa je danes zelo pomebno, saj nam da podatek, koliko se je Zemljino ozračje segrelo v zadnjem obdobju. Vsebnosti ujetega ogljikovega dioksida v ledu pa razkrivajo, da se je v zadnjih 200 letih zaradi človekove aktivnosti količina CO2-ja že skorajda podvojila. Jedra pa ves čas hranijo pri temeraturi minus 50 °C. Zato smo se pred odhodom v laboratorij oblekli v posebna zelo topla oblačila, kot bi zares šli na Antarktiko. Pa smo vseeno na tem mrazu zdržali le nekaj minut. Tako zelo mraz da ti zmrzne slina.

In kako le bi kot geolog izpustil priložnost za raziskovanje japonskih vulkanov?! Takoj po končanem obisku sem izkoristil nekaj dni dopusta in se odpravil v vasico Jozankei, ki je od Sapora oddaljena kakšno uro vožnje z avtobusom. Tu na površje prihaja zelo vroča voda, ki jih izkoriščajo za t.i. onsene oz. neke vrste toplice. Meni tokrat ni bilo do toplic, saj nisem tekel že cel teden. Zato sem bil lačen garanja. In sem ga tudi dobil. V najhujšem možnem sneženju sem 5 ur gazil do kolen. Ob tem sem obiskal lokalne turistične znamenitosti, kot je velik jez nad vasjo in številne vroče izvire, v katerih se je mogoče namočiti utrujene noge. Povsod, kjer sem hodil, sem za orientacijo uporabljal tablico, na kateri sem imel naložene zemljevide in satelitske slike. Za dodatno varnost pa sem nosil s sabo še svoj stari GPS sprejemnik, s katerim sem vlekel sled. Tole je ena od njih. Cel potopis s potepanja med vulkani pa lahko preberete tukaj.

Prispevek je objavljen tudi na mojem blogu: http://bojanambrozic.com/