Nazaj k naravi

31. december 2015
dr. Matej Skočaj

Tako, Zemlja se je letos že 365-ič zavrtela okoli svoje osi, mene pa je ravno tolikokrat nadležna budilka ogovorila, da je čas, da vstanem iz postelje, neham sanjariti in skočim v nov dan. Podobno tudi danes. Napitek iz zmletih in praženih kavnih zrn mi zbistri misli. Telo in duh sta pripravljena za akcijo. Medtem ko si utiram pot po gosti in moteči megli in vijugam po že znani poti, mi misli zaplavajo na onkraj koprene, ki mi zakriva pogled. V mislih mi sije sonce, ki nam omogoča vse, kar na naši lepi Zemlji imamo in ki bo svetilo še dolgo potem, ko nas tudi najglasnejša budilka ne bo več prebudila.

Tudi letos je bilo za svetovno znanost neverjetno leto. Poglejmo nekaj najbolj zanimivih odkritij. Zemljani smo svojo prirojeno radovednost potešili z obiskom (nekoč) najmanjšega izmed planetov našega osončja – Plutona (po uradni klasifikaciji ni več eden izmed planetov našega osončja, temveč pritlikav planet). Sedaj vemo, da je Pluton malce večji, kot smo do sedaj predvidevali, da je rdečkasto-rjave barve in da ima na svoji površini pokrajino v obliki srca. Zaplavajmo nazaj, proti Zemlji in se po poti ustavimo še pri Marsu. Glede na najnovejša odkritja na tem planetu res ne tekajo Marsovci, a menda so našli tekočo slano vodo. Pojdimo še en korak nazaj proti Soncu in nekaj korakov v preteklost. Medtem ko so v rodovitnem polmesecu naši predniki že pridelovali prva žita, so se po bolj severnem predelu naše Zemlje sprehajali zadnji dlakavi mamuti. Film Jurasic Park nas je med drugim požgečkal tudi z mislijo na to, da bo prihodnost nekoč prinesla možnost, da bomo ljudje iz koščkov genskega materiala izumrlih organizmov uspeli poustvariti bitja, ki so nekoč lomastila po Zemlji. Tako bi postali pravi mali Bogovi. In res, čarobna palčka po imenu CRISPR je postala potencialno univerzalno orodje za urejanje genetskega zapisa v katerikoli celici. Pot do živega mamuta je še dolga, a tudi ta maraton se je končno pričel. Na začetku starega leta je odjeknila tudi novica, da so znanstveniki razvili povsem nov pristop za zdravljenje okužbe z virusom HIV, prvič po tridesteih letih pa smo razvili tudi nov antibiotik, teiksobaktin.

Seveda so ta impresivna odkritja le kapljica v morje vseh novih znanj in spoznanj, ki nam jih je v naročje prineslo staro leto. Po drugi strani pa novo leto ne prinaša nič novega. Kljub vsem neverjetnim odkritjem še vedno brezvestno smetimo in pljuvamo po lastnem planetu. Tropski gozdovi še naprej izginjajo kot za šalo. Medtem ko iz drobovja planeta črpamo črno zlato, se človeštvo izgublja v smogu lastne nečimrnosti. Oči več ne vdijo sonca in pljuča že dolgo ne dihajo čistega zraka. Onesnažene vode pridno zgoščujejo vso svinjarijo. Toksična brozga pljuska povsod, ljudje se bojijo in bežijo iz svojih domov. Na tem mestu se vprašam: čemu ves napredek, če tisto, kar je nabolj pomembno – čist zrak in modre vode, zelene preproge in bele gore, pesmi ptic in srečni ljudje – ne najdejo poti v naše srce. V bliskoviti evoluciji in revoluciji zadnjih destletij smo izgubili stik z naravo in občutek do sočloveka. Zdi se, da je povsod zavladala ista vrednota: samo in le denar. Več kot ga je, bolj smo požrešni in manj dojemljivi za prave probleme tega sveta.

Vseeno pa upam, da počasi prihaja nova generacija ljudi, ki spremenila vektorsko smer, po kateri trenutno potujemo. Bistvo rešitve je ponoven stik z Zemljo. Preričan sem, da bo prišel dan, ko bomo ponovno prizemeljeni in resnično ljubili in spoštovali naš planet. Dvignili se bomo iz svoje majhnosti in ugotovili, da smo tukaj, da ga varujemo in ne uničujemo. Takrat bodo tudi vsa znanstvena odkritja dobila pomen in hkrati možnost ter priložnost, da se bo znanje, ki jih je rodilo, prenašalo naprej do novih rodov. Če bomo sledili stari poti, v prihodnosti človeštvo ne bo moglo početi tistega, kar najraje počne: raziskuje in meje mogočega premaguje.

Lep pozdrav do prihodjič in prosim vas, da v novem letu naredite čim več dobrega za naš planet – zase!

Slika: Urška Babuder

Nekdo me je nekoč opisal kot zakladnico neuporabnih informacij. Prihajam iz Brkinov in pred kratkim sem postal doktor znanosti. Tisto, kar me najbolj zanima, je delovanje celic. Ko smo že pri celicah, naj povem, da najraje jem tiste skupke celice, ki imajo fenotip pridelka z njive, ali pa skupke celic iz bližnjega gozda.