11. maj 2014
dr. Saša Novak
Te dni bo imela Znanost na cesti rojstni dan. Težko je sicer natančno določiti dan, ki bi ga lahko tako imenovali, ker bi se dalo najti kar nekaj mejnikov. Okoliščine nastajanja »zametka« naj ostanejo, kot je navada pri takih rečeh, v osebnem arhivu spominov. Pobuda je bila predstavljena na lanski skupščini Satene, kar šteje v arzenal tistih trenutkov, ko še ni jasno, kako se bo stvar odvila in če se sploh bo. Zadnjega februarja pa je padlo v moj elektronski nabiralnik pismo Damjana Zazule, takratnega predsednika Satene.
»Na skupščini Satene ste oktobra lani predlagali, da bi lahko organizirali kratka, zgoščena predavanja o znanstvenih idejah, problemih oz. rešitvah. Ali lahko vaš predlog konkretiziramo?« -Damjan Zazula
Prvi trenutek sem se počutila podobno, kot takrat, ko so mi v porodnišnici položili v naročje pravkar rojeno hčer. Vesela, malce prestrašena, z vprašanjem »kaj pa zdaj?!« in še enim »saj to sem hotela, a ne?«. Ampak ker imam že kar nekaj kilometrine, sem vnaprej vedela, da je varno dati idejo le, kadar jo je človek pripravljen tudi izvesti. Pa tudi, da bo, če je dobra, pritegnila še koga.
Od tod do prvega predavanja so minili trije meseci. V tem času smo za ZnC našli zibelko, Galerijo Kresija na Stritarjevi in šest predavateljev za prvi ciklus, pripravili grafično podobo in plakate, vzpostavili spletno stran, nabralo pa se je tudi dovolj prostovoljcev za pomoč pri rojstvu in prvih korakih.
Ne gre drugače, moram omeniti vsakega posebej!
Aljaž je med pisanjem doktorata o kompozitu za fuzijski reaktor v prvem poskusu pripravil simpatično grafično podobo. Tudi Kristi, ki sem jo zvabila od mikroskopa, je takoj postala nepogrešljiv del ekipe. Dragocene so bile tudi Borisove bogate izkušnje z organiziranjem dogodkov, pa tudi njegova neusmiljena kritika. Sašo pa je doniral nekaj dopustniških noči na drugi strani zemlje in postavil spletno stran.
Skupinica je bila majhna, ampak učinkovita. Od 22. Maja dalje smo se vsako sredo dobili uro pred začetkom. Razpostaviti je bilo treba stole, ki jih je Kristi našla tudi, če so jih odnesli v klet Kresije, pričvrstiti razmajano nogo mizice za projektor, ki je neredko delal preglavice, in postaviti TV ekran, ki smo si ga sposodili pri Fusion Expo, pred okno. Blaž, ki se je iz raziskovalca začasno prelevil v snemalca, je, če je bilo treba, skočil na kolo in na hitro prinesel manjkajoči vtič ali kabel. Boris je običajno do zadnjega trenutka polglasno robantil v mešalno mizo, jaz sem se izurila v prepričevanju potujočih glasbenih skupinic, da je akustika pred Robbovim vodnjakom mnogo boljša, kot pred Kresijo. Najbolj zabaven del priprav je bil »grafična oprema scene«. Kristi in bodoče doktorice znanosti, Ana, Nina, Darja in Mateja so bile glavne risarke raznih znanstvenih risbic, ki so opozarjale na dogajanje v galeriji. Rokave si je zavihal tudi Damjan. Na koncu smo pred okno še postavili klop, preverili, če se v redu sliši in se spogledali, češ »Kaj še?«.
22. maj 2013
Tu na oder stopita prvi predavatelj in moderator. Oba, Luka Snoj in Uroš Škerl, sta vabilo k sodelovanju takoj sprejela (pravzaprav smo malo napletali že na rezervo). Ko so malo pred osmo zvečer začeli vstopati obiskovalci, se je strah, da smo stopili na prevelik oder, (za prvič) polegel. Široko odrta vrata so zvabila tudi nekaj naključnih sprehajalcev, nekaj pa se jih je ustavilo ob ekranu na ulici. Sloneč na kolesu ali v pozi »šibam naprej«, so ujeli vsaj košček Lukove zgodbe o energiji prihodnosti – fuziji. Ja, seveda! Saj verjetno niste pomislili na kaj drugega? Vse skupaj se je začelo s fuzijo!
Ko pa smo ravno zajeli sapo, da začnemo, se je pojavila (najavljena) ekipa RTV Slovenije s kamero in novinarko, ki jo je »med drugim« zanimalo, če je Znanost na cesti protest. Hm, tudi tako bi se dalo razumeti. Malo drugačen pač. Prispevek je bil sicer objavljen v času največje gledanosti krožnikov, ob 13h, ampak vseeno hvala, RTV!
Čigava bo torej torta s prvo svečko? Zelo velika bi morala biti, da bi se z njo lahko posladkali vsi, ki so ustvarili in ustvarjajo Znanost na cesti. Morda bi morali ob tej priložnosti posebej povabiti tudi koga, ki je s pretnjami o zmanjšanju sredstev za znanost spodbudil razmišljanje – iti na cesto in kaj tam početi, in s tem zasadil seme ideje o Znanosti na cesti. Nekoga, ki nam reže krh in bi morda znal tudi torto!

Doktorica kemije, delno zaposlena raziskovalka na IJS in redna profesorica na MPŠ, delno penzionistka. Koordinatorka projekta ZnC, članica Komisije za enake možnosti na področju znanosti in Nacionalne komisije za ženske v znanosti L’Oreal-Unesco. Zagovornica enakih možnosti in zavedanja klimatske krize.
Glavna področja dejavnosti: raziskave in razvoj materialov za najbolj vroče dele bodočih fuzijskih elektrarn in materialov za uporabo v biomedicini, komuniciranje znanosti.
V nenehnem srečevanju z izzivi. Če se ne pojavijo sami, jih poišče. Najljubše stanje: vznemirjenje, najljubše okolje: bližina računalnika. Verjame v zdravilno moč pohodništva, prijaznosti in dobrega spanja. Na okenski polici zbira modelčke “zelenih” elektrarn, ki se zavrtijo, ko posije sonce, ko nastane prepih ali ko se dvigne topel piš od radiatorja. Modelček fuzijske ji še vedno manjka.