Kdo naj poroča o znanosti?

11. marec 2015
dr. Saša Novak

Ženeva, maj 2009. Na dvorišču CERN-a, enega največjih raziskovalnih inštitutov na svetu, se odvija nevsakdanji prizor: Tom Hanks, obkrožen s snemalci, stopa proti zgradbi enega od hadronskih trkalnikov.   Prav živo si predstavljam tudi, kako igralec vstopa v prostor, v katerem pravkar stojim kot obiskovalka, udeleženka sestanka fuzijske mreže za informiranje javnosti (EFDA PIN). V neki pisarni  na drugem koncu si predstavljam direktorja, ki mu je tajnica ravno sporočila, da so začeli snemati in ki se vnovič sprašuje, ali je bilo snemanje filma genialna ali morda nespametna poteza. Razkorak med resnostjo znanosti, ki se dogaja v drobovju CERNa in vzporednim filmskim svetom, je velikanski. Kot bi morda rekel Armstrong, velik korak za odločujočega v CERNu, a neznaten za človeštvo.

A pomen tega koraka je mogoče videti tudi obratno. Zgodba, ki nam jo je televizijski svet preslikal iz resničnega CERNa v domišljijski svet, je vzbudila pozornost, ki traja. Kar težko si je zamisliti raziskave, ki so deležne več javne pozornosti in podpore, kot iskanje Higgsovih bozonov, kajne?

Zakaj popularizirati znanost?

Zakaj pravzaprav popularizirati znanost, sem vprašala Kate, sodelavko pisarne za komuniciranje, ki mi je med kosilom po delavnici o CERN-ovem znanstvenem komuniciranju sedela nasproti. Predvsem zato, ker se k temu zavezujemo ob prejetju javnih sredstev in ker je prav, da javnost ve in razume, za kaj jih porabimo. In kot je pred dnevi ob kosilu v institutski menzi to misel dopolnil Luka, tudi zato,  da slovenski javnosti približujemo vrednote, kot je spoštovanje resnice, jo spodbudimo k zdravemu dvomu in kritičnemu presojanju vrednosti znanstvenih dognanj in vse bolj razširjenih nepotrjenih urbanih legend.

Med letom iz Ženeve razmišljam… Mnenje širše javnosti (iz katere izhajajo odločevalci) o dosežkih znanosti posredno vpliva na podporo, ki so je deležna  posamezna znanstvena področja. V splošnem se ljudje bolj nagibamo k mnenju, da so pomembna področja znanosti tista, ki se nas direktno dotikajo, torej taka, ki obetajo kratkoročno izboljšanje kvalitete življenja (še posebno izboljšanje in ohranjanje zdravja), povečanje udobja in napredek na tistih področjih, ki prispevajo k dvigu na družbeni lestvici. Področja znanosti, ki imajo manj opazne  ali bolj dolgoročne učinke oz. učinke, ki niso neposredno povezani z nami, pa so deležna slabše javne podpore. Zato se zdi zavzetost javnosti in njena podpora raziskavam osnovnih delcev po svoje nenavadna. Odklonilno in s strahom se odzivamo tudi na področja, o katerih je manj znanega. In prav v to je posegel trk znanosti in filmske umetnosti pri snemanju filma v CERNu.

Obveščanje slovenske javnosti o znanstvenih dosežkih

Pogosto se pritožujemo, da je znanost v medijih zapostavljena. Večje pozornosti je praviloma deležna, kadar kaže, da je v raziskovalnih institucijah kaj narobe. Ampak, zanimivo! V pogovorih z novinarji slišim, da preprosto ne dobijo dovolj (uporabne) snovi za poročanje. Kdo torej ni opravil naloge?

Na misel mi prihajajo znane dileme… Kdo naj komentira šport: športniki ali novinarji? Kdo naj komentira politiko:  politiki ali novinarji? In kdo naj poroča o znanstvenih dosežkih: znanstveniki ali novinarji? (Zanimivo bi bilo videti rezultate ankete :-). Verjetno večina raziskovalcev, skupaj z mano, trdno verjame, da najboljšo informacijo podaja stroka sama. Vendar pa mnenje, da taka informacija ne doseže pravega učinka, če ni dovolj razumljiva in jasna, ni daleč od resnice.  Najboljša predpostavka se torej zdi, da je pri tem potreben »prevajalec«, ki dobro pozna oba jezika. In tu, pri prevodu, se pogosto zatakne.

Raziskovalci poročamo o svojih dosežkih skoraj izključno v strokovnih revijah, na konferencah in v predavalnicah raziskovalnih in izobraževalnih ustanov. Govorimo torej v zaprtih strokovnih krogih, ki so načeloma sicer javno dostopni in načeloma odprti, vendar v resnici javnosti ne dajemo veliko možnosti, da bi slišali in razumeli, kaj smo z javnim denarjem naredili. Podatek, da smo slovenski raziskovalci v obdobju 2009-2013 objavili ~3600 znanstvenih člankov (ARRS poročilo) z relativnim faktorjem vpliva 0,89, javnosti pomeni približno toliko (v resnici precej manj), kot poročilo o izidu včerajšnje nogometne tekme, ki se je odvijala na stadionu, zaprtem za javnost. Bi se v takem primeru v nogometu res obrnilo toliko ali pa sploh kaj denarja? Bi nogomet sploh še obstajal, če tekem ne bi mogli spremljati? Vem, primerjava z nogometom je hudo banaliziranje.

Med banaliziranjem, oz. boljše rečeno pretiranim poenostavljanjem, in podajanjem znanosti v težko razumljivem, strogo strokovnem »konferenčnem« jeziku, je veliko prostora in v njem je tudi varna cona za vse znanstvene teme. Iz nje pa znanost kaj rado odnese  novinarsko »prevajanje« v poljuden jezik. Slaba izkušnja raziskovalce pogosto vodi v nezaupanje v posredovanje novinarjev in umik v molk. Vendar za to seveda obstaja rešitev in sicer, da novinarji od nas dobijo besedila, ki so direktno uporabna, torej razumljiva in zanimiva za javnost.

Skodelica znanosti

V projektu »Znanost na cesti, znanje in ideje na prepihu (ZnC)« (www.znanostnacesti.si), ki je nastal spomladi 2013, smo se zaobljubili poljudnemu predstavljanju znanosti. Projekt je nastal iz prepričanja, da slabo javno mnenje o potrebnosti in smiselnosti vlaganja v znanost izhaja deloma tudi iz naše samozaverovanosti (ne pa tudi samozadostnosti) oz. prepričanja, da komuniciranje z javnostjo ni naše delo. Spodbuda za začetek prostovoljnega projekta je bila tiha javna podpora zmanjšanju sredstev za znanost, ki je v času krize postala predmet nekritičnega ocenjevanja v smislu »kaj pa sploh imamo od znanosti?«.

Pripeljati znanost med meščane in ponuditi odprto razpravo ni nič novega in unikatnega, je pa še ena priložnost izboljšati ugled in priznanje znanosti v laični javnosti. Na začetku enkrat tedensko, v letu 2014 pa enkrat mesečno, smo v poljudnoznanstvenih večerih javnosti ponudili »skodelico znanosti«, polno Higgsovih bozonov, živega srebra, mikrobov, sončnih celic in še mnogo česa. Ravnotežje med strokovnostjo in razumljivostjo na dogodkih vzpostavljata vabljena predavatelj in novinar,  ki postaneta uigran tandem že precej pred dogodkom, ko skupaj snujeta predavanje. Ko se kamera po slabi uri »pogovornega predavanja« ugasne, začnejo deževati vprašanja iz publike in ko se kasneje začnejo ugašati tudi luči v dvorani, je nesporazum med znanostjo in mediji nekoliko manjši. Za doseg, ki presega število obiskovalcev v dvorani, poskrbijo posnetki Videolectures.net in novinarji – moderatorji, ki po sodelovanju pripravijo še kakšen prispevek na radiu, televiziji, v časopisu.

Kdo je »Znanost na cesti«? V prvi vrsti SATENA, Slovensko akademijsko tehniško-naravoslovno društvo, ki je prevzelo »patronat« nad projektom in kritje stroškov. Ekipa »ZnC« je majhna, a učinkovita. Na začetku sva bili s Kristino Žagar, svežo doktorico z odseka K7, »deklici za skoraj vse«: za pripravo programa, dogovore s predavatelji in novinarji, raznašanje plakatov, ki jih je oblikoval (takrat še MR) Aljaž Iveković, za pripravljanje prostora, postavljanje in urejanje spletne strani itd. Kasneje se je pridružilo še nekaj prostovoljcev, polnih dobrih idej in zagona. Za nami je že 22 poljudnoznanstvenih večerov z 22 raziskovalci, 14 novinarji iz različnih medijskih hiš, preko 1000 obiskovalci in preko 3000 ogledov posnetkov. Pred nami je že peti ciklus predavanj, ki se bo začel v sredo, 1. aprila 2015, vrsta idej, v ozadju pa tudi vprašanje: kako naprej.

Znanost na četrti  strani

Ko pristajamo na Ljubljanskem letališču, se spomnim tistega lanskega dogodka. Sedeli smo v predavalnicah in pred zasloni računalnikov in spremljali zadnje minute velikega odkritja: Higgsov bozon v resnici obstaja! Koliko smo vse skupaj razumeli, je drugo vprašanje, ampak dogodek je bil poln vsesplošnega zanosa. CERN nam je omogočil spremljanje tekme, spopada med znanstveniki in izmuzljivimi delci. Sam rezultat, objavljen na četrti strani časopisa, verjetno ne bi bil enako razburljiv.

Prispevek je bil prvotno objavljen v Novicah IJS.

Saša Novak je doktorica kemije, raziskovalka na IJS, izredna profesorica na MPŠ, koordinatorka ZnC, podpredsednica združenja SATENA. Raziskovalno področje: razvoj novih materialov za uporabo v biomedicini in v najbolj vročih delih bodočih fuzijskih reaktorjev. V nenehnem srečevanju z izzivi. Če se ne pojavijo sami, jih poišče. Najljubše stanje: vznemirjenje, najljubše okolje: bližina laboratorija in računalnika. Verjame v zdravilno moč pohodništva in dobrega spanja. Doma na okenski polici zbira različne mini “elektrarne”, ki se zavrtijo, ko posije sonce, nastane v sobi prepih ali ko zaveje topel piš od radiatorja. Modelček fuzijske ji še manjka.