Matevž Dular v pogovaru z avtoricama podkasta Strašno hudi Klaro Škrinjar in Majo Čakarić.

Če ob besedi kavitacija zajemeš sapo in jo poskusiš razvozlati, se sprva skoraj zagotovo ne prebiješ dlje od kozmetičnih salonov in s tem nekirurške odprave telesne maščobe. Nekoliko pomaga slovar Fran, ki pravi, da je to »nastajanje in izginjanje parnih mehurčkov v vodi«, še najbolj pa Matevž Dular, saj je to njegovo delovno polje. Torej, kaj je kavitacija?

Prva asociacija marsikoga je gravitacija, a kavitacija ni povezana s težnostjo. Podobna je vrenju, le da v tem primeru mehurčki nastajajo in izginjajo zaradi padca tlaka. Vodo lahko upariš tako, da povečaš temperaturo, ali pa znižaš tlak. Nekoč sem bral knjigo o prvem pohodu na goro Aconcaguo, kjer so nad pet tisoč metri kuhali jajca. Da je bilo jajce trdo kuhano, so morali počakati pol ure, nato pa so jih lahko kar z roko jemali iz vrele vode. Ni mi bilo jasno, kako. Toda voda tam zavre pri nižjem tlaku. Če tlak močno znižaš, zavre pri sobni temperaturi. Kavitacija je podobna vrenju, le da se ne spečeš, če prst pomoliš notri.

Vam ni treba v gore, da bi jo preučevali, pač pa zavijete v laboratorij.

Drži. Mi vodo navadno pošljemo čez neko ožino, kjer pridobi na hitrosti, za to pa mora od nekod vzeti energijo – vzame jo iz tlaka. Ker tlak pade, se pojavijo mehurčki, ki kmalu za tem izginejo. Mi pa opazujemo, kaj se z njimi dogaja.

Pojav je zelo lep, čeprav brbotanje ropota. V glavnem gledamo množico oziroma oblake mehurčkov, kako se odzivajo drug na drugega, kako se vedejo, ko so blizu površin, kako površine vplivajo nanje. V zadnjem času opazujemo tudi, kako se bakterije ali virusi obnašajo v družbi mehurčkov.

Eksperimenti postajajo vse bolj kompleksni in vse bolj natančni in vse težje jih je opraviti.

Nam jih še bolj približate? Čeprav zgolj opisno.

Načeloma hoče mehurček ostati okrogel. Če daš obenj steno ali bakterijo, ga to zmoti, da spremeni obliko, tako da spominja na ameriški krof. V bistvu ga voda z veliko hitrostjo prebode. Ko govorimo o hitrosti, imam v mislih 100 ali 200 metrov na sekundo, kar je 360 ali 720 kilometrov na uro. Zdaj smo odkrili, da stena v nekaterih primerih tako zelo vpliva nanj, da doseže celo nadzvočno hitrost, kar v vodi znaša 1500 metrov na sekundo (5400 kilometrov na uro). Ti zelo ozki curki vode se zaletijo v steno in jo poškodujejo – naredijo luknjo. Tega seveda ponavadi ne maramo. Recimo, ko se proces kavitacije dogaja v vodnih turbinah, jih počasi gloda. Ladje imajo težave s propelerji  – znan je primer, ko je propeler ustvarjal kavitacijo, mehurčke je odneslo do krmila, kjer so implodirali. Med prevzemnim preizkusom je v le nekaj urah ladja ostala brez krmila.  Kar ni hec oziroma je drag hec.

Kako hecno pa so vas požgečkali po možganih? Kako vam ob kavitaciji zabrbota v možganih, kdaj vam je zlezla pod kožo?

Prvič sem o njej slišal pri mehaniki fluidov drugem letniku fakultete. Prav spomnim se treh sličic, ki so jo prikazovale. Po predavanju sem na poti domov razmišljal, da mi je zanimiva. Odprl sem leksikon Državne založbe in pod pojmom kavitacija spet zagledal lepo sličico mehurčkov in vrtinec. Že prej mi je bila mehanika tekočin všeč, čeprav je kar  težak predmet, ker je v njem veliko matematike, a rezultati so zelo lepi. Kavitacija pa me je kar zagrabila.

Pozneje sem se oglasil pri profesorju Branetu Široku, ki je predaval o dinamiki tekočin v hidravličnih strojih. Predmet nas je poslušalo le pet študentov, zato nam je predlagal, da bi študij naredili bolj individualen in naj mu povemo, česa si želimo. Rekel sem mu, da si želim oceno 10 in iti v tujino. Tako sem dobil relativno težko nalogo – modeliranje kavitacijske erozije, ki je tekel v okviru evropskega projekta, ki ga je vodil.  Kmalu sem odšel v Nemčijo, najprej v okviru študija, potem diplome in, končno, doktorata. 

Čeprav mehurčki še kako hitro izginejo, se jih vi oklepate in še bolj poglabljate vanje, ne nazadnje ste leta 2017 kot peti slovenski raziskovalec uspeli na razpisu Evropskega raziskovalnega sveta (ERC) in pridobili petletni projekt, ki raziskuje možnosti uporabe kavitacije za uničevanje virusov in bakterij, ki so prisotni v vodah. V kakšno reko ste se pravzaprav vrgli z glavo naprej?

Pri tem projektu se ukvarjamo z uničevanjem bakterij in virusov. O tem sem premišljeval že pri doktoratu, še bolj pa pozneje med delom za evropsko vesoljsko agencijo, kjer imajo raketni motorji in njihove turbočrpalke težave z erozijo – uniči jih lahko v manj kot treh minutah. Če lahko mehurček tako hitro uniči stroj, je možno, da bo uničil tudi bakterijo v umazani vodi. Nismo se prvi oziroma edini domislili te možnosti, tudi drugi so se je, a kljub pozitivnim rezultatom ni bilo jasno, zakaj so ravno takšni, kot so. Odločili smo se za zelo natančne eksperimente na mikroskopski ravni. Zanimalo nas je pogledati v drobovje dogajanja: kaj se zgodi v času, ko natočiš umazano vodo, poženeš črpalko, slišiš ropotanje, nato pa nenadoma dobiš čisto vodo?

Tega vprašanja smo se lotili zelo pragmatično. V petih letih smo ugotovili, da so zelo verjetno posredi mehanski učinki. Ko mehurček implodira, je hitrost pri tem procesu zelo visoka, lahko je tudi tisoč metrov na sekudno. Proces je podoben, kot bi stopil na prazno pločevinko – pločevinka se ukloni in zmečka – podobno se zgodi z bakterijo. Že zgolj majhna nepravilnost v obliki povzroči uklon, stena bakterije se lokalno poruši, postane porozna in celica umre. Pri virusih je nekoliko drugače. Težje jih je opazovati, saj so premajhni.

Pa prav v tem času so bili virusi iznenada deležni naše pozornosti. Kako je koronavirus vplival na naravo vašega dela?

Projekt smo podaljšali za slabo leto, ker smo imeli veliko dela prav zaradi koronavirusa. Prenehali smo z meritvami in najprej končno napisali več res dobrih člankov, ki jih sicer verjetno še vedno ne bi uspeli. Ker v ERC projektu tesno sodelujemo z nacionalnim biološkim institutom, kjer so med epidemijo začeli z monitoringom virusa odpadnih voda, pa smo se lotili tudi preiskovanja možnost uničevanja koronavirusa v odpadnih vodah. Takrat se ni vedelo ali lahko koronavirus iz bolnišničnih odplak pride nazaj v obtok in povzroča nove okužbe, kar je lahko zoprna zadeva.  Zdaj je k sreči videti, da problem ni takšen, kot so se bali. Pri določenih virusih je, pri teh niti ne.

Kakšni so rezultati tega dela raziskovanja?

Pokazali smo na učinkovito možnost preprečevanja ponovnega vstopa virusov v okolje, če bi bolnišnice imele kavitacijske naprave, ki bi očistile vodo, še preden bi ta prišla do čistilnih naprav in iztoka. Trenutno smo v fazi patentiranja.

Kaj pa, ko ne gledate pod mikroskope, ko znanje prenašate v naša življenja? Kavitacija je lahko tudi odličen »pripomoček« za čiščenje domačih bazenov, kajne?  

Idej je ogromno in poskušali smo že vse možno, je pa žal premalo časa, da bi vse zamisli uresničili. Jaz sem inženir, čeprav sem verjetno medtem postal že bolj znanstvenik, in mi je še vedno fajn znanstveni dosežek prestaviti v prakso, čeprav ni vedno enostavno. Čiščenje bazenov je žal ena izmed zgodb, ki smo jih pripeljali skoraj do uporabnika, pa je projekt obstal zaradi pomanjkanja časa, sredstev, interesa …

Tokrat si prizadevate, da bi razvili in komercializirali napravo za obdelavo aktivnega blata.

Drži, to je »spin off«, stranski projekt prvega, kjer nameravamo potrditi koncept. V prvem projektu, ki ga je podprl ERC, ugotavljamo, kaj se sploh dogaja, zatem pa naj bi znali kavitacijo prirediti tako, da bo prek naprave kar najbolj učinkovito delovala proti kontaminatom.

Razmišljali smo tudi o tem, kako bi v sistemih s pitno vodo uničevali legionelo. Ugotovili smo, da deluje, ni pa zelo učinkovito. Verjetno bi morali kavitacijo združiti še s čim drugim, denimo ultravijolično svetlobo ali plazmo.

Kavitacija je uporabna za zelo umazano vodo, kjer druge metode ne pomagajo, recimo pri odpadnem blatu. V njem so takšne snovi, da se ga ne da ponovo uporabiti, lahko ga le sežgeš. Še pred tem pa ga moraš posušiti, kar ni poceni. V Sloveniji te možnosti zaradi različnih razlogov nimamo, zato odpadno blato vozimo na Dunaj, kar prav tako ni poceni.

Naša zamisel je blato toliko očistiti, da ga je možno ponovno uporabiti, recimo, na kmetijskih zemljiščih. Postopek prevoza in sežiga je postal tako drag, da nastaja vse več črnih odlagališč. Verjetno je res ugodneje plačati kazen, kot ga ustrezno uničiti, vpliv na okolje pa je strahoten.

Mi smo s svojimi metodami prišli daleč. Imamo še nekaj tehničnih težav, a jih rešujemo. Podpora, ki smo jo prejeli za ta projekt, nam bo težave pomagala prebroditi.

Vztrajali boste tako dolgo, dokler ne bo strošek obdelave takšnega blata občutno nižji? 

Ne samo, da bi bili nižji, strošek bi bil nič. Aktivne snovi v blatu razbiješ  in ga pošlješ v čistilno napravo. Bakterije v napravi te snovi pomalicajo kot fino pripravljen zrezek, ga predelajo in pri tem izločijo več bioplina. Izločijo ga toliko več, da pri tem pridobimo in  prodamo toliko energije, da lahko s tem poganjamo napravo. V bistvu nastane zaključen krog, ki ne povzroča stroškov.

Je takšna metoda učinkovita tudi pri razgradnji mikroplastike? 

Da, s tem se ukvarja moj bivši študent, ki je zdaj tudi že profesor – Martin Petkovšek. Če se ne motim, je ravno zaključil projekt uporabe kavitacije za razgradnjo mikroplastike. Ugotovili so, da kavitacija deluje pri problematični, vodotopni mikroplastiki, kakršna je na primer ta, v katero so ovite tabletke za pomivalni stroj, in se med pranjem posode razgrajujejo. Ideja je ta: ko kavitacijski mehurček implodira, temperatura za kratek čes skokovito naraste in povzroči oksidacijo. Oksidacija v bistvu pomeni staranje. Hitreje kot plastiko postaraš, bolj pospešiš proces naravne razgradnje. Skratka, ogromno je možnih aplikacij, najraje bi se podali v vse smeri hkrati, vendar se ne moremo. Nekje se moramo ustaviti oziroma se odločiti, katero področje mora počakati. 

Bi pa rad dodal še to, prej smo govorili o uporabi kavitacije v vsakodnevni rabi, denimo pri čiščenju bazenov. Veste, kje je še koristna? Pri delovanju paličnega mešalnika. Lahko naredite eksperiment – ko ga prižgete, se hoče zaradi podtlaka »prilepiti« na dno posode. Takrat dobi tudi čuden zvok. Ta zvok pomeni, da so se zaradi nizkega tlaka, ki je prilepil mešalnik k dnu posode, pojavili mehurčki. Ravno takrat menda deluje bolje, implozije mehurčkov naj bi pomagale sekljati korenje.

Svoje znanje pa ste iz teorije v prakso prenašala tudi v industriji.

Imel sem precej mehak prehod v industrijo. V Nemčiji sem hitro opravil doktorat, saj sem se želel čim prej vrniti domov k dekletu, zdaj svoji ženi. Imel sem jasen cilj: dobri dve leti sem imel takšen ritem, da sem delal od jutra do večera in vse vikende. Ko sem se vrnil v Slovenijo, sem delal na industrijskih projektih razvoja ventilatorjev, kjer ima spet pomembno vlogo mehanika fluidov, le da ne gre za vodo, temveč za zrak.

Delali smo ventilatorje za klimatske naprave, po tem pa črpalke za delovanje v vročem fluidu, kar je nekoliko podobno temu, s čimer sem nadaljeval pri evropski vesoljski agenciji.

Zanimivo je bilo. Luštno je, ko prideš v tehnično trgovino in vidiš svoje izdelke na polici. Kar milo se ti stori. Vendar je bilo delo precej monotono. Če je treba narediti deset različnih, a podobnih ventilatorjev, ki bodo vsi dobro delali, za vse uporabiš podobne metode. To delo ni tako dinamično. Nato se je pojavila možnost, da se vrnem, kar sem tudi zagrabil.

Vsekakor pa vem, da je bila izkušnja v industrji edina pametna in tudi smislena. Tja sem šel, ko se je pri nas začenjala gospodarska kriza in se je začela borba za drobtinice in preživetje naše raziskovalne skupine.

Kot ste omenili, ste vmes, ne sicer dobesedno, a vendarle malce pokukali še v vesolje.

Ja, delo za evropsko vesoljsko agencijo. Vse se je povezalo. V tujini sem spoznal Francoze, ki so razvijali nov raketni motor za raketo Ariane 5, kjer se zaradi črpanja blaznih količin goriva v šobo pojavlja kavitacija. Gre za takšne količine, da jih ne moreš spraviti čez majhne črpalke, ne da bi se pojavili mehurčki. Za primer, črpalka ima premer kakih 150 milimetrov, skoznjo gre 300 kilogramov goriva vsako sekundo. Zavrti se približno 1000-krat na sekundo, da pa ob zagonu doseže to hitrost, rabi le en obrat. Nore razmere. Vse skupaj je še bolj komplicirano, ker gre za zelo hladno tekočino, to sta tekoči vodik in kisik, in se obnaša precej drugače kot voda. Ni tako enostavno. Tam sem si ustvaril povezave. Ko je Slovenija počasi pristopala k ESI, so objavili odprti razpis, nekakšen »pokaži, kaj znaš«. Prijavil sem se prav s to temo in rekel, da lahko izmerim kako se mehurčki obnašajo v takih tekočinah , česar še nihče ni storil (vse znanje je še vedno temeljilo na delu iz 60. let, ko so Američani hiteli na Luno) vi pa boste to lahko uporabili za optimizacijo črpalk novih motorjev. Približno sedem let smo delali na dveh takšnih projektih.

Ko sem dobil te projekte, je bilo zame to pomembno tudi zato, da sem lahko preživel. Dogovoril sem se s seboj: pokazati moram, da sem dovolj dober, da obstanem. Pa sem si mogoče sam zakuhal, da sem se gnal in gnal naprej in dobival nove in nove projekte. Imel pa sem tudi srečo. Ključno je, da imaš povezave, da vedo, da znaš nekaj narediti.

Kako pa medtem doma spremljamo vaše delo? 

Slišiš vsega vraga. Od zavisti do ponosa. Če si prodoren, se to kopiči. Ko enkrat dobiš ERC, postaneš ne ravno znana oseba, a imaš veliko nastopov in ljudje te bolj poznajo. Najprej te potisnejo v kup komisij, vendar pa je to tudi izjemna referenca, saj si nato mnogi rečejo: ‘Če so mu oni dali, mu bomo pa še mi.’ Dobivaš nove in nove projekte, kar pa nekaterim tudi ni všeč. Veliki projekti pomenijo lahko pomenijo tudi velike probleme. Naša raziskovalna skupina je zdaj zrasla. Bilo nas je osem, zdaj nas je 22. To voditi ni več hec. Pa nisem niti vodja skupine, saj si vodenje deliva s kolegom Markom Hočevarjem. Misliti moraš na vse, prinašati denar, veliko je tega, česar mi prej ni bilo treba delati.

V tujini smo se uveljavili kot skupina, ki odpira probleme tam, kamor drugi nočejo pogledati. Naše mnenje je: ‘Ja, okej, vsi vemo, da kavitacija deluje. Ampak ste vi res pazili, kako ste naredili eksperimente?’ Veliko je bilo namreč neponovljivih. Začeli smo opozarjati, da je veliko študij napačnih. Takšen članek je zelo težko objaviti, ker negiraš delo svojih kolegov za zadnjih 20 let. A nazadnje te mnogi vseeno potrepljajo in rečejo, da je dobro, da smo to povedali tako neposredno.

Takšna pozicija verjetno zahteva veliko poguma – poleg znanja, seveda.

Meni se zdi največja reč, če odkrijem nekaj res novega – to se zgodi res redko in imeti moraš precej sreče. Druga najboljša stvar pa je, da jasno pokažeš, da so drugi nekaj počeli narobe. Taki prispevki so potem tudi precej odmevni.

Za  vsem tem stoji tudi odgovornost do dela in področja, na katerem delaš. Precej odgovornosti pa čutite do mlajše generacije.

S študenti res rad delam, še posebej takrat, ko skupaj delamo na raziskavah. Saj uživam tudi v predavanjih, a so zame skoraj nujno zlo, kar pa ne pomeni, da se jim ne posvetim.  Tudi ko predavam, grem v predavalnico z vsem srcem in dušo. Ponavadi imam predavanja v ponedeljek ob osmih zjutraj, tri ure v kosu. Tisti dan ne morem nič več narediti. Po treh urah sem hripav in fuč.

Mentoriranje mi je res super. Študenti postanejo moji kolegi. Skupaj smo v laboratoriju, v pisarni, vsak dan imamo interakcijo.

Kaj pa interakcija s splošno javnostjo, kako pomembno je, da znanost postane referenčna točka, zlasti mladih?

Pomembno je, nujno. Mi je pa jasno, da se ljudje s tem težko poistovetijo. Znanost ni nekaj enostavnega. Marsikatera druga razlaga je bistveno bolj enostavna, zato raje sprejmeš tisto. Znanost je težka in jo je težko predstaviti na enostaven način, a spet tako, da ni preveč enostavno.

Sam skoraj vedno pristanem, ko me povabijo na predavanja. Ni pa enostavno. Moraš se pripraviti, hkrati pa sam nikoli ne pokažem enake prezentacije. Težko je najti pravo ravnovesje med tem, da ne bom preveč strokoven, pa da bo še zanimivo in zabavno, in da kdo kaj od tega odnese. Med temi dogodki mi je najbolj ostal v spominu ZnC znanstveni slam. Res mi je bilo super razbijati steklenice na odru.

Druga plat tega kovanca pa je sedemminutni nastop za ERC?

Tisto je pa bila muka. Kamor koli sem šel, na kolo, recimo, sem vsem rekel, naj mi dajo mir, da lahko ponavljam. Nastop sem imel naštudiran v nulo in tudi skoraj vsa možna vprašanja sem predvidel. Za dva milijona evrov se gre in v sedmih minutah jih moraš prepričati, da si jih vreden. Ta izkušnja je bila mučna. Ne bi je rad ponovil, ampak upam, da jo bom (smeh).

Se vam je lažje pogovarjati s kolegi o strokovnih rečeh?

Ne, saj se o kavitaciji pogovarjam tudi s sinom, ki je star devet let. Skupaj počneva neumnosti, igrava se z mehurčki in vodo, medtem pa mu razlagam to, kar sam preučujem. Mogoče je meni lažje kot ostalim, ali se mi vsaj tako zdi, ker imam opravka s tekočinami, ki si jih vsak lahko predstavlja. Lepe so, vse pljuska, in šprica. V vsaki stvari lahko vidiš eksperiment. Ko na roke pomivam posodo, to vedno postane znanstveni izziv. Ali pa ko se tuširam in včasih spraznim šampon, tudi. Če šampon  stiskaš na roko, začne tekočina kar skakati (smeh). Gre za zelo kompleksnen pojav, a tudi zelo zabaven. Doma to stalno počnem. Na skrivaj. Drugače je žena huda …

Se da vsako oviro tako spremeniti v zabavo? Kaj se pravzaprav zgodi, ko naletite na težave, kako se z njimi soočite?

Znanstvene, ja. Moj proces je tak: težavo si najprej vizualiziram. Postavim se pred tablo, začnem risati, skicirati, včasih pisati enačbe, obupam, se lotim znova. Klik sem mi zgodi ob povsem drugem času. Sem zelo vizualen človek. Če kaj novega odkrijemo, lahko praktično ves članek, ki je sicer zadnja stvar vsakega raziskovalnega procesa, izrišem vnaprej s skicami na tablo in tudi nakažem, kakšni bodo videti grafi. Še preden naredimo meritve, mi je jasno, kam bo proces šel. Saj včasih, ali pa velikokrat, se zmotim, ampak strukturo pa hitro vidim.

Ali kdaj tudi predolgo stegnete jezik, da bi dokazali svoj prav, da bi nekaj dosegli. Kakšen je vaš odnos do kulture dialoga?

Da bi imel agendo, da se bom moral skregati z nekom ali iti na nož zaradi lastne agende zato, da bi nekaj dosegel? Ne, tega ne delam. Zdi se mi pa prav na glas opozoriti, če vidim, da je nekaj narobe. Z leti sem se naučil, da znam povedati isto stvar, vendar na bolj pameten način. Če reagiraš prehitro, lahko misel zelo slabo umestiš in je zato tudi odziv nanjo slab. Lahko pa isto stvar poveš na malo bolj pameten način in prodreš dlje – dosežeš želen učinek.

Pred več leti sem nekemu eminentnemu profesorju povedal, da je to, kar trdi, popolna neumnost. Mogoče to ni bil najbolj pameten način, a imel sem prav. Še vedno to trdim. Ko začne ugleden profesor pred študenti govoriti, kakšen si, potem veš, da si imel prav, če se te nekdo takšnega kova ustraši. To je bila moja tolažba.

Sicer pa je elektronska pošta dober ventil, ker lahko dobro premisliš, preden kaj napišeš. Twitter je že malo bolj zoprn. Tam velikokrat kaj napišem, potem pa tudi zbrišem, preden objavim. Pa večkrat to naredim. Včasih objavim, včasih pa raje rečem, eh rajši ne, saj bo …

Kaj vas najbolj jezi?

Če gledamo slovensko znanost, recimo, da nas raziskovalce, agencije in ljudje, ki odločajo o denarju, vidijo kot številke (vsak ima šifro raziskvalca). Da jim recimo ni jasno, da če zamaknejo začetek financiranja projekta,  morajo do takrat, ko se projekt zares začne, tiste »številke« na projektu tudi jesti. Da jim moraš najti zaposlitev, sicer bodo odšli in da zaradi takih primerov izgubimo preveč možganov. Ko pa se financiranje začne, zahtevajo, da ta ista številka začne delati na projektu, saj smo to obljubili. In ne razumejo, da sedaj počne nekaj drugega, ker je rabil plačo.

Za povrh vsega pa to, da se je financiranje začelo, velikokrat sporočijo kak teden po začetku. Malo več fleksibilnosti bi rešilo marsikatero težavo. No, nekaj krivde je tudi na drugi strani, poslušat se je treba, ne pa z glavo skozi zid. 

Komunikacija je velikokrat slaba, kar smo videli tudi pri koroni. Ob premišljeni komunikaciji bi učinek lahko bil boljši, kot je bil. Grožnje ponavadi ne pomagajo.

Kje in kako pa naposled, ko se dan in/ali projekt iztečeta, zapolnite manko energije?

Vikendi so običajno zelo aktivni. Pozimi stalno smučam in kolena še držijo. Smučanje mi predstavlja pravi odklop. Včasih sem precej plezal in se ukvarjal z alpinističnim smučanjem, tam ni prostora za službene probleme. Zdaj sem malo bolj previden ampak še vedno smučam težke »smeri«. To doživljam kot nekakšno zmago optimizma nad izkušnjami. Ko si pred izzivom, kako presmučati teren in ti to uspe, je to to. Če bi lahko, bi v življenju najraje smučal. Še raje, kot se ukvarjal z mehurčki (smeh). Poleti sem rad zunaj, da sem bos, v šotoru, na plaži… No, pa lego kocke za prehodno obdobje. Sicer pa nismo noben konec tedna doma (mogoče dva ali tri v letu). Odrinemo v petek popoldan in se vrnemo v nedeljo ponoči. Vsak konec tedna, vsak dopust. Nikoli se ne vrnemo že v soboto. Ob povratku spim pet ur in sem ob osmih zjutraj na predavanju. Ponedeljki so težki.