Matevž Dular, Fakulteta za strojništvo, UL

Sem Matevž, doktoriral sem pri 26-ih letih. Pri 38-ih sem postal redni profesor, eden najmlajših na Univerzi. Pred petimi leti sem med prvimi Slovenci uspel na razpisu ERC. Lani sem pridobil še drugi ERC projekt – za komercializacijo raziskovalne ideje. Prej sem vodil dva projekta za Evropsko vesoljsko agencijo ESA. Pred nekaj leti sem dobil Zoisovo priznanje, kmalu za tem pa še Besslovo raziskovalno nagrado. Več kot pet let sem delal zunaj Slovenije. Vodim ali sem vodil šest slovenskih raziskovalnih projektov, sem vodja raziskovalnega programa. Vodim tudi dva MSCA projekta (eden je na razpisu dobil perfektno oceno – 100 %). Zmagal sem na ZnC science slamu. Pri meni je doktoriralo že osem raziskovalcev, še trije bodo v naslednjih dveh letih. Sem soavtor več kot 100 znanstvenih člankov, podpisal sem se pod 10 patentov. Trenutno ustanavljam svoje drugo podjetje …

Ampak to še ni vse …

Na ERC razpise sem se prijavil petkrat in trikrat pogorel. Dvakrat nisem uspel z MSCA projektom, število zavrnjenih prijav na različne ARRS razpise se giblje okrog 20. Neuspešen sem bil pri prijavah sedmih evropskih projektov. Nisem uspel dobiti Humboldtove štipendije. Zadnji članek, ki sem ga napisal sam (zares sam), je bil zavrnjen. Neslavni “rekord” za število krogov recenzije za članek imam pri sedem. Članek, na katerega sem najbolj ponosen, so zavrnili v šestih revijah. Zadnjič, ko sem zares delal v laboratoriju, je bilo pred dobrima dvema letoma. Simulacijo toka tekočine sem nazadnje sam pognal leta 2016. Sicer sem redko iskal drugo zaposlitev – prijavil sem se le trikrat in nikoli prišel do razgovora (zadnjič pred tremi leti, ko sem že bil “odličen”). V resnici imam hudo tremo pred nastopi in si vsakokrat rečem “nikoli več”. Niti slučajno ne zmorem multitaskinga. Članke pišem po več let. Pišem tudi knjigo – iziti bi morala že leta 2016. Imam dolga obdobja neproduktivnosti, ki jih presekajo deloholični trenutki, zato mi za študente (in tudi za sodelavce) vedno zmanjka časa.

To je približno vse.

---

Pred kratkim sem dobil težko pričakovani mail z ERC-ja … Odprem … Unfortunately … Eh … Zaprem.

Menda psihologi poznajo štiri faze ustvarjalnega procesa: PREPARACIJO, INKUBACIJO, ILUMINACIJO in VERIFIKACIJO. So kar zadeli, a faz je v resnici pet – gre za dobro znani 5P proces:

1. faza: PREKLINJANJE. O detajlih ne bi, jih pa verjetno vsak pozna. Še huje je, ko te tolažijo s ”saj mogoče je pa še bolje tako”. NE, NI, ”☠*💣*☹*!*~”. Ta faza je precej zoprna in jo je treba čimprej prestati. Recimo z:

• Oči, zakaj si danes tako tečen?
• Eh, veš tisto, ko sem lani delal kot zmešan? No, ni uspelo.
• No, si se pa vsaj trudil. Tudi to je nekaj.
• ”☠*💣*☹*!*~”, hmnja … a greva rajši tisti poskus za šolo naredit. Kaj že? Kako ugotoviti, ali je v vodi zrak?

2. faza: POMIRI SE. Trinajst (13!) recenzentov, vsak je dal po tri ocene. 3 x “good”, 5 x “very good”, 20 x “excelent” in 11 x “exceptional”. Bolje kot pri CABUM-u, ki je bil sprejet. Zakaj za vraga ga potem niso odobrili? “☠*💣*☹*!*~!” Ok, čez prvo fazo si že šel, gremo nazaj na drugo. Pomiri se! Še enkrat, dvakrat, trikrat preberem recenzijo in ugotovim, da je v resnici pravična in sploh ni slaba. Da mi daje jasna navodila, kako prijavo izboljšati. Pokopali so nas smiselni komentarji o izvedljivosti enega od sklopov. Saj mogoče pa ni tako slabo in se da rešiti.

3. faza: PREMISLI. Trenutno se nahajam v tej fazi. O mehurčkih razmišljam ves čas. Ideje pridejo in izginejo, zato si jih zapišem, si jih pošiljam na mail, jih posnamem na telefon. Sitne so tiste, ki me zbudijo in si jih zapisujem v temi, nato pa poskušam zjutraj razvozlati hieroglife. Meša se mi od tega.

4. faza: POPRAVI. Časa je še nekaj mesecev, ampak treba bo začeti delati. Prvo, drugo, tretjo verzijo … Končam navadno pri približno 15. Čeprav bom velikokrat zapadel v obdobje neproduktivnosti in se spravil na rob obupa, bom, upam da, stisnil do konca. Že od časa, ko sem pisal doktorat, vem, da bom slej ali prej začel nihati med stimulanti in relaksanti – čez dan se bom nalival s kavo, ponoči ne bom mogel zaspati, zato se bom nalival z baldrijanovim čajem.

5. faza: POSKUSI PONOVNO. Moj prvi mentor (osnovnošolski učitelj tehnike in modelarstva) me je kot 13 letnega mulca povabil v državno reprezentanco za svetovno prvenstvo v raketnem modelarstvu. Rekel sem mu: “Kdor visoko leta, nizko pade”. Odgovor je bil: “Kdor pa ne leta, pa nikamor ne pride”. Tudi takrat sem na svetovnem prvenstvu pogorel, sem pa nekaj let pozneje osvojil kup medalj. Danes nimam projekta, v najslabšem primeru bom čez eno leto na istem. Kar bo, pa bo. Zajemi sapo in stisni gumb »submit«.

Odlično znanost delajo raziskovalci, ki letajo in ki vedo, kako trda so tla … tisti, ki vedo, da se je vodja poleta Apolla 13, Grene Kranz, zmotil, ko je rekel: ”Failure is not an option”! Neuspeh je vedno možen, pri znanosti je celo verjeten. Prav bi bilo, če bi rekel: ”Giving up is not an option”! Ali bo končno prišlo do odlične znanosti, je predvsem stvar tega, kaj raziskovalec naredi po neuspehu …

---

• Voda pa zrak praviš? Evo glej, vzameš brizgo, daš malo vode not, zamašiš, potegneš … in … a vidiš mehurčke … hmmm, če bi mehurčke stisnil med dve steni, bi s tem lahko spreminjal faktor anizotropije in s tem Kelvinov impulz. Mehurčki bi kolapsirali proti ali stran od substrata, se pravi da bi lahko usmerjal tok energije, da bi sprožil reakcijo, da bi kavitacijo naredil kontrolirano, da bi …
• Oči!!! Kam si spet zataval???
• Eh, oprosti, samo en mail si pošljem, preden pozabim …