12. marec 2017
prof. dr. Peter Križan
Med kozmičnimi delci (o njih smo govorili v blogu prejšnji teden) smo našli rekorderja (glej spodnjo sliko), ki je v enem od sklopov spektrometra, elektromagnetnem kalorimetru, pustil rekordnih 150 GeV energije, to je petnajstkrat več, ko se je bo sprostilo pri trku elektrona in pozitrona v pospeševalniku SuperKEKB.
Elektromagnetni kalorimeter je najtežji detektorski sklop v spektrometru Belle II, z mehansko podporo vred ima maso 43 ton. Sestavljen je iz 8736 kristalov cezijevega jodida, dopiranih s talijem, CsI(Tl). Tak kristal je scintilator: kristal zasveti, če nabit delec v njem pustijo energijo. Imenitna lastnost scintilatorjev je, da je količina svetlobe sorazmerna z deponirano energijo. Če torej s svetlobnim senzorjem zaznamo svetlobo, ki prihaja iz kristala, lahko iz tega sklepamo na količino energije, ki jo je nabit delec pustil v kristalu. Dodatek primesi (dopiranje) – v tem primeru talija – ni kar tako: tako predelan kristal izseva tridesetkrat več svetlobe, kot bi jo čisti CsI.
Kristali CsI(Tl) so dolgi 30 cm, v preseku pa merijo približno 5 cm x 5 cm. Dobimo jih tako, da iz taline cezija in joda prav počasi vlečemo velik kristal, ingot, kot ga vidimo na spodnji sliki levo. Za to potrebujemo posebne peči in precej znanja; ta ingot so izdelali v Institutu za scintilacijske materiale v Harkovu v Ukrajini, eni izmed najbolj znanih institucij za razvoj in proizvodnjo scintilatorjev. Scintilacijsko svetlobo zaznamo s parom fotodiod, ki ju pritrdimo na eni od stranic kristala. Kristal, diodi in elektroniko za obdelavo kristalov svetlobno zatesnimo.
Medtem ko je bil kalorimeter v sodčastem delu kalorimetra ves čas predelave spektrometra Belle II na svojem mestu, smo oba pokrova, sprednjega in zadnjega, odstranili in zamenjali elektroniko za obdelavo signalov iz fotodiod. Po nekaj letih mirovanja smo pred mesecem dni 5-tonski kar nekaj milijonov vreden zadnji pokrov elektromagnetnega kalorimetra srečno dodali detektorju z elegantnim manevrom, ki ga najdete tudi v filmčku na YouTube.
Kozmične delce, ki jih koristno uporabljamo za testiranje drift komore (glej blog prejšnji teden), uporabimo tudi za preizkušanje in umerjanje elektromagnetnega kalorimetra. Tole sta sledi dveh kozmičnih delcev v zadnjem pokrov kalorimetra. Detektor odlično deluje, kot kažeta spodnji sliki.
Kozmična miona na poti skozi zadnji pokrov elektromagnetnega kalorimetra
Blog je bil orignialno objavljen tukaj: http://www-f9.ijs.si/~krizan/blog/blog-seznam.htm
Peter Križan je doktor fizike, profesor na Fakuleti za matematiko in fiziko UL, raziskovalec na IJS, tehnični koordinator eksperimenta Belle II v Tsukubi na Japonskem, gostujoči profesor na Univerzi v Nagoji. Raziskovalno področje: fizika osnovnih delcev, predvsem fizika mezonov B in D, razvoj novih detektorjev za osnovne delce, razvoj novih metod za slikanje v medicini.
Zanima ga iskanje novih pojavov v naravi, ki jih nismo pričakovali. Trudi se postaviti najboljše detektorje in s fizikalne plati pomagati pri napredku v diagnostiki. Uživa v diskusijah z odličnimi sodelavci, predvsemi najožjimi v Ljubljani, pa tudi v živahnih razpravah na vseh ostalih postajah raziskovalnega dela, v Tsukubi, v Nagoji, v Ženevi. Rad predava in diskutira s študenti (in je nesrečen, če se zaradi zapletenega urnika ni uspel dobro pripraviti za predavanja…). Spije hektolitre zelenega čaja. Rad kolesari, smuča, hodi v hribe. Uživa ob dobri knjigi. Rad odlično je, rad tudi kaj dobrega skuha, a za oboje mu zmanjkuje časa. Od časa do časa greši, ko v miru pokadi premišljevalno pipo.