Še nikoli nisem nikogar ubila. Zadnji dve leti pa to počnem skoraj vsak teden. Pri svojem delu ne uporabljam noža ali pištole. Pokončam jih s strupom. Seveda, ne delam na lastno pest. Tako so mi ukazali. Drugače enostavno ne bom mogla dokončati svojega doktorata. Podobno kot koronavirus te snovi ne delujejo hitro, ampak povzročijo, da zaradi njih moje žrtve propadajo počasi: celica za celico. A učinek je vedno enak, na koncu nihče ne raste več. Japonski dresnik: rastlina s skrivnim biokemijskim orožjem.

Japonski dresnik: rastlina s skrivnim biokemijskim orožjem

Svojega strupa ne izdelam sama, zame ga proizvede kar rastlina. Imenuje se japonski dresnik. Tudi v Azijo, od koder izvira ta invazivna rastlina, mi ni potrebno oditi. Še bolj enostavno je: japonski dresnik raste pri nas že desetletja. Tako pogost je, da ga sploh ne opazimo več. A to ne pomeni, da je njegova prisotnost povsem nedolžna. S svojim hitrim širjenjem prerašča različne naravne površine in pri tem izpodriva domače vrste rastlin. Rešitve zanj prav tako kot za koronavirus (še) ne poznamo: nekateri so poskušali z izkopavanjem, drugi s sežiganjem, a dresnik je precej trdoživa rastlina. Že iz centimetrskega koščka korenike lahko kot bi mignil zraste večmetrski sestoj. Tako koronavirus kot japonski dresnik za seboj puščata smrtne žrtve, le da en bolj v človeški, drugi pa v zeleni obliki. Pri tem japonskemu dresniku pomaga tudi skrivno biokemijsko orožje. Imenuje se alelopatija. In ravno zaradi tega rastlinskega fenomena so moje roke vsak teden umazane s krvjo. V zeleni barvi, da ne bo pomote.

Skrivno orožje rastlin: alelopatija

Alelopatija je pojav, ko rastline izločajo v zemljo posebne spojine, s katerimi zavrejo rast bližnjih rastlin. Med spomladansko epidemijo sem pozorno opazovala naš vrt in presenečeno ugotovila, da se podobna zgodba odvija tudi tam; ni namreč vseeno katero rastlino posadite h kateri rastlini. Ko smo se lahko spet vrnili v laboratorije, pa sem nadaljevala z morijo. Pri svojem delu uporabljam dresnikove korenike, saj so najbolj bogate z alelopatskimi snovmi. Korenike posušim in zmeljem ter iz njih pripravim izvlečke. Nato z njimi zalijem semena različnih vrst rastlin in počakam.

Ne boj, mesarsko klanje

Ne čakam dolgo. Mojim žrtvam najprej propadejo korenine. To je čisto logično. Korenine so namreč prve, ki pridejo v stik z alelopatskimi snovmi. Ob tem se svetla barva koreninic spremeni v umazano rjavo, saj se rastline v bližini sprva poskušajo zaščititi s sintezo različnih fenolov in antioksidantov. A to jim pri večjih koncentracijah alelopatskih snovi prav nič ne pomaga. Rastline s poškodovanimi koreninami ne morejo rasti in na tak način se japonski dresnik povsem enostavno znebi svojih rastlinskih tekmecev za naravne vire: sončno svetlobo, vodo, mineralne snovi in prostor. Nato japonski dresnik hitro zraste in druge rastline nimajo prav nobenih možnosti več.

Nazaj na mesto zločina: v laboratorij

Priznam, da me preplavi val navdušenja, ko rastlinicam začnejo propadati korenine. To pomeni, da je bila dresnikova alelopatija uspešna. Jaz pa pridobim rastlinski material za nadaljnje analize, s katerimi poskušam odkriti odgovore na različna vprašanja: kaj se dogaja v celicah propadlih korenin? Kakšne strukturne in biokemijske spremembe se zgodijo še pred propadom? Kako se spremeni izražanje genov v takih koreninah? Na kakšen način se rastlinice branijo pred dresnikovo alelopatijo?

Poznavanje mehanizma alelopatije bi nam lahko pomagalo tako pri boju z invazivnimi rastlinami kot v kmetijstvu. Kar predstavljajte si, kako bi se lahko z zasaditvijo alelopatskih rastlin enostavno izognili pletju plevela … A do takrat moram žal prepustiti uničenju še marsikatero rastlino (razen, če vmes poseže nova karantena). Oh, ali se vam moje žrtve smilijo? Ne lažite! Konec koncev, kaj pa vi naredite s plevelom?