Piše Nina Kobe, Nacionalni inštitut za biologijo, Ljubljana
Če si eden/ena izmed tistih, ki so že od nekdaj želeli biti znanstveniki/ce in raziskovalci/ke v laboratoriju, super zate! Jaz sem ena izmed tistih briht, ki so od osnovne šole naprej govorile, da »dolgočasno« delo v laboratoriju ni za njih. In glej ga zlomka, teče že moje šesto leto v labu, pred sabo pa jih imam verjetno še dosti.
Tako da kot pri vsaki stvari, tudi tu velja rek »ne veš, dokler ne poskusiš«. Če še kolebaš, ali je delo v labu zate ali ne, daj, opogumi se in poskusi! Dandanes res ni težko dobiti kratke prakse ali pa vsaj ogleda laboratorija. Ljudje cenijo voljo in trud, naj te ne bo sram.
Ko enkrat z delom začneš, te bodo brez dvoma z vseh strani bombardirali z goro informacij, zato tukaj že prvi trije najpomembnejši namigi zate:
- V laboratorij pridi spočit/a in seveda točno. Če misliš, da je pametno, da prejšnjo noč prežuraš in greš direktno v laboratorij ali pa se celo noč učiš in si nato izžet/a kot cunja – ne, ni kul, rajši ne hodi, ali pa vsaj pojdi prej pod mrzel tuš in spij dvojni espresso …. Čas ljudi, ki te izobražujejo, je dragocen in ga zato ceni in spoštuj. Če lahko slediš le s trideset odstotno pozornostjo, boš ogromno stvari pozabil/a in ti jih bodo morali ponavljati znova in znova. Plus, vse ti bo muka in ne boš užival/a, kot bi drugače.
- Piši, riši, kracaj, barvaj. Vse to. V zvezek si delaj zapiske, riši si sheme, glavna opozorila si označi z rdečo. Pri tej poplavi informacij ti bo vsaka stvar prišla prav, ko se boš moral/a znajti sam/a.
- Sprašuj. Nihče ne bo vzel za slabo, če boš prosil/a, naj ti stvari dodatno razložijo. Normalno je, da ne veš vsega. Saj veš, pravijo »ni neumnih vprašanj«, jaz pa pravim »vprašaj, tudi če je neumno«. Samo bodi pozoren/na na vljudnost in prijaznost …
Ko si enkrat utečen/a v delo in imaš skrbno načrtovane svoje poskuse, želiš seveda opraviti čim več dela v čim krajšem času, kar je super! Ampak tu je zanka …
Skoraj vsak izmed nas se je slej kot prej znašel v vrtincu preobremenjenosti, ki je vodil v to, da sta volja in navdušenost nad laboratorijem eksponentno padla in vse kar smo želeli, je bilo odnehati in se nemudoma preseliti na Maldive. To sicer JE možnost, ampak ponujam ti bolj realno in predvsem ekonomično ugodnejšo – začni upoštevati naslednje tri namige:
- Vse je v organiziranosti. Preberi še enkrat. In še enkrat, če je treba. To ti bo iz prve povedal prav vsak, ki dela v labu. Ko imaš enkrat poskuse optimalno časovno razporejene, vse potrebne pripomočke pripravljene in reagente na zalogi, protokole natančno preučene, ti bo delo v užitek. Že tako med poskusi pride do ogromno nepredvidenih dogodkov, na katere ne moraš vplivati, pa če narediš špago. Polagam ti na srce, reeeees bo manj stresno in bolj luštno, če si prej organiziraš, kar je v tvoji moči.
- Si del ekipe, sodeluj z ostalimi! Če le nisi bogataš/ica z lastnim laboratorijem, kjer furaš svoje poskuse, to drži tudi zate. Upam, da je tvoja raziskovalna skupina super (moja je!), kajti če le dopustiš, te timsko delo toliko nauči. Pred vrati pusti sebičnost, nesramnost, ošabnost in deluj v timu v svoji najboljši luči. Bodi odprt/a. Tudi, če si po naravi bolj sramežljiv/a in ti je navezovanje novih stikov izven cone udobja, ti svetujem, da se opogumiš. Sploh si ne predstavljaš, kakšno zbirko informacij in izkušenj ima vsak od nas v ozadju. Deli znanje in izkušnje, vzpostavi tok informacij! Danes ti pomagaš nekomu, naslednji dan nekdo pomaga tebi. Brez dvoma je že vsaj nekdo »dal čez« tisto, kar se je zgodilo tebi in ti bo znal dati koristen nasvet. »Sharing is caring«!
- Manj se sekiraj. Delo v laboratoriju je vrtiljak čustev, res ni nikoli dolgčas, zato prosim, ne pričakuj, da bo šlo vedno vse kot po maslu. En trenutek skačeš od veselja, ker so rezultati poskusa super, naslednji trenutek se tolčeš po glavi in se jeziš, ker ti celice na plošči SPET niso zrastle, čeprav si naredil/a vse prav. Ampak glej, vse se da rešit, ali pa bolj modro povedano »Življenje je 10 % tistega, kar se ti zgodi, in 90 % tega, kako se odzoveš na to« (Charles R. Swindoll). Nasmej se, potoži kolegici v laboratoriju, iz svojega spodrsljaja ustvari smešen meme in brcaj dalje.
Uživaj v tej edinstveni dogodivščini!
Nina Kobe raziskuje na Nacionalnem inštitutu za biologijo in je študentka doktorskega študija na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana. Njen trenutni fokus so sesalčji virusi in testiranje različnih antivirusnih spojin naravnega izvora. Za njo sta študija biokemije in kozmetologije.