Osli gredo v Dolino Triglavskih jezer

Prispevek na 2. natečaju Znanost na delu

Andrej Šmuc,  Oddelek za geologijo, Naravoslovnotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani

»Kateri osel me je spravil v to godljo?« razmišljam, medtem ko se opotekam proti Dolini Triglavskih jezer. Tudi kolena me sprašujejo po pameti, saj na hrbtu nosim 30 kil težak čoln (da, ČOLN). Tu je še celotna vrtalna oprema ter vse kar rabimo za naslednjih 5 dni. Dobrih 150 kilc razporejenih po hrbtih moje ekipe.

foto: Rafael Marn

Saj res, ekipa. Pazljivo, da se ne zvrnem, se ozrem. Šest sotrpinov; znanstvenikov, prijateljev in študentov v vseh možnih permutacijah polno naloženih hrope v vedno bolj strm klanec. Oni z odgovorom na vprašanje o oslu nimajo problemov. Popolnoma jasno je, kdo jih je namočil s to ekspedicijo.

Saj res, ekspedicija. »Gremo vzorčit sedimente Dvojnega jezera in Ledvičke.« sem se penil ob pivu kak mesec nazaj. Ideja se je v varnem zavetju barjanskih nižav zdela na moč privlačna. Sploh ob mojem pametovanju, da so jezera ”top shit” geološki arhivi. Da so pravzaprav sedimentne pasti, ki arhivirajo vse kar se dogaja v njihovi bližini in širše. Recimo klimatske spremembe. Ali pa recimo to, da se neka bohinjska brihta spomni in v Dvojno jezero naseli ribe. Moje občestvo kima. Ampak niso neumni tile moji. »Kje je trik Šmuc?« vprašajo, »Kje je trik?«

»Noo,« se izmotavam. »Saj veste kako zapletena so jezera, vsako je drugačno. Če hočem v jezeru prebrati podnebne spremembe za zadnjih nekaj tisoč let, moram najprej pogruntat, kako jezero deluje danes, kako se obnaša v sedanjih klimatskih spremembah. Šele potem sem lahko pameten za nazaj.« Hiter pogled na občinstvo razodene, da sem na pravi poti, zato modrujem naprej »In ker smo ljudje večino jezer v Evropi že itak zasvinjali do te mere, da so neuporabna, moramo  tja, kjer je človeški vpliv minimalen.« Slavnostno končam »In Dolina Triglavskih jezer je v tem oziru ZAKON. Dve muhi na en mah. V Dvojnem jezeru preverimo ribce, v Ledvički pa klimo za zadnjih 7000 let. Izi pizi.«

Mislim, da se jim sedaj počasi že svita kje je trik. Spet pozovejo: »Ne muti Šmuc! Kje je trik?«

Potiho zamomljam v kozarec »Rabim nosače.« Ponoven pogled na nabornike razodene, da potrebujejo nadaljno razlago in znabiti še eno rundo. Postrežem z obojim. »Za vzorčenje rabim čoln, s katerim se odpeljem na sredino jezera. Nato po štriku spustim na dno poseben jedrnik s cevjo in ga potem z utežmi zabijem kolikor globoko se da. Potem moram celo reč samo še izpuliti iz dna, potegniti na čoln, čim mirneje odpeljati na kopno ter tam vse varno zapakirati za pot domov. Cela reč ima okol 120 kilc (grem malo v minus, da jih ne preplašim) in jo rabim spravit v Dolino Triglavskih jezer.« Pokažem svoj najbolj priliznjen nasmeh in zaključim: »Ter seveda nazaj.«

foto: Rafael Marn

In sedaj smo tu. Pred kočo pri Dvojnem jezeru. Peklensko težki ruzaki z opremo počivajo ob ograji. Mi počivamo ob pivu. Obtežitev je povzročila mučnih 5 ur trpljenja in poplavo sočnih kletvic. Dozdeva se mi, da sem nekje po treh urah hoje ostal brez prijateljev. No, tudi cinični komentarji mimoidočih planincev niso ravno pomagali.

Pa vendar; tu smo. Veseli, crknjeni, bolečih kolen ter odrgnjenih ramen luftamo nogice na sončku.

Svet je lep.

Nakar kot strela iz jasnega prileti helikopter z ogromno tovorno vrečo, jo odloži pred kočo in odleti. Manever ne traja niti 20 sekund. Verjetno je pripeljal vsaj tono robe in ne le bednih 150 kil.

Obrazi moje trpeče ekipe se podaljšajo in preteče obrnejo proti meni. Zadrego rešim hitro. Razodenem, da helikopter stane n-tisoč evrov. Toliko stane šest C14 datacij. Izbira je enostavna in se soglasno strinjajo. Vsi so namreč znanstveniki ali pa revni kot cerkvene miši. Oziroma kar oboje. Razumejo. Sami bi storili isto.

Debato posluša upravnik koče. Pripomni »Zakaj pa niste najeli konjičkov? Meni konjar Jan, parkrat na teden z dvema kobilicama prinese večino stvari. Za n-deset evrov.«

»Poglej, poglej, mar res?« odvrnem glasno, iskreno in skrajno nepremišljeno.

Ojej!

Obrazi in stisnjene pesti mojih šerp se grozeče obrnejo proti meni.

UHH, in samo mojemu bliskovitemu refleksu naročanja novih rund se imam zahvaliti, da še vedno vidim na obe očesi.

Andrej Šmuc je doktor geologije, redni profesor in raziskovalec na Naravoslovnotehnični fakulteti UL. Raziskovalno področje: sedimentologija in geomorfologija. Predvsem ga zanima kaj se z našim planetom dogaja v zadnjih nekaj 10 000 letih, zato v jezerskih sedimentnih arhivih išče prastare potrese, klimatske spremembe in človekov vpliv, v morju pa poleg prej naštetega še ”izumrle” reke. Bil je najboljši rezervni podajač v tretji odbojkarski ligi ter najslabši električar na svetu. Ostaja pa ljubitelj kuhanja (je tudi faliran chef, ki mu manjkata le še dva izpita in matura), teka in sedeče odbojke ter ljubitelj poezije Daneta Zajca in proze Roberta Rankina.