4. september 2018
Med tem ko zunaj veter najavlja prihod tajfuna, fiziki pri eksperimentu Belle II proučujemo rezultate prve etape raziskav. Tudi štirje meseci te prve faze meritev z novim detektorjem Belle II, ki smo ga s sodelavci deset let pripravljali ob nove trkalniku SuperKEKB na institutu KEK v Tsukubi na Japonskem, so bili prav razburljivi in včasih tudi razburkani.
Pred dobrimi petimi meseci so japonski sodelavci v elektronsko-pozitronskem trkalniku najprej uspešno shranili žarek elektronov, ki se gibljejo s hitrostjo, zelo blizu hitrosti svetlobe, skozi več kot tisoč magnetov v nekaj centimetrov debeli krožni vakuumski cevi dolžine 3 km, nato pa še žarek pozitronov z energijo štirih milijard elektronvoltov (4 GeV), ki krožijo po obroču magnetov v nasprotni smeri kot elektroni. Slab mesec kasneje je nato sledila zadnja, odločilna stopnja v zagonu pospeševalnika, ko so oba žarka usmerili tako, da sta trčila v sredini detektorja Belle II, delce, ki so nastali pri trkih, pa je zaznal detektor Belle II. Prvi trki so pomemben mejnik za vsak nov pospeševalnik delcev, v primeru SuperKEKB pa je bilo to še posebno pomembno, saj sta oba žarka izredno tanka – tanjša od stotinke človeškega lasu – in enega proti drugemu krmarimo z magnetnim poljem, ne da bi žarka zares videli.
Kot si lahko predstavljate, je bilo v zaključni fazi priprav na prve trke v kontrolnih sobah pospeševalnika in detektorja precej napeto in živahno. 26. aprila kmalu po polnoči po lokalnem času je nato bil na vrsti veliki trenutek, zaznali smo reakcijske produkte prvih trkov elektronov in pozitronov.
Kako razgibano pa je bilo v kontrolni sobi pospeševalnika, ko so se pripravljali na veliki dogodek, si lahko ogledate na filmčku na spodnji povezavi.
Od prvih trkov pa vse do konca julija je nato šlo zares, optimizirali smo delovanje detektorja in pospeševalnika. To iz več razlogov ni bilo niti malo enostavno. Pri tri kilometre dolgem pospeševalnem obroču moramo nastaviti kup parametrov, da se oba žarka vedno znova (dvestomilijonkrat na sekundo) zaletita eden v drugega. Podobno zapleteno je tudi uvodno poganjanje detektorja, ki je sestavljen iz več detektorskih sklopov, od katerih ima vsak svoje značilnosti – in muhe. Ker potekajo meritve dna in noč in ker tudi za konec tedna pospeševalnik ne počiva, smo pri tem popili marsikatero pločevinko kave…
Z umerjenim detektorjem smo nato uspeli med reakcijskimi produkti najti že prve mezone B, s pomočjo katerih bomo pri eksperimentu Belle II iskali nove pojave. Razpade mezonov B smo rekonstruirali v sedmih razpadnih kanalih. Seveda je to šele začetek, do konca eksperimenta čez sedem let bomo nabrali dvestotisočkrat večji vzorec.
Ob zaključku te prve faze delovanja pospeševalnika in detektorja je sledila tipična japonska slovesnost z lutko Daruma. Eno oko lutke z dvema praznima očesoma pobarvamo ob začetku projekta, drugo pa takrat, ko je projekt uspešno zaključen. Prvo oko smo pobarvali leta 2011 ob začetku priprave pospeševalnika Super KEKB in detektorja Belle II, drugo pa ob koncu prve faze meritev. Slovesnosti so prisostvovali vodilni strokovnjaki iz področja fizike osnovnih delcev iz celega sveta, oko pa je pobarval nobelovec Makoto Kobayashi.
Kako pa naprej? Detektor Belle II bo pol leta počival. V tem času bomo v njegovi notranjosti, v neposredni bližini točke, kjer elektroni trkajo v pozitrone, dodali dva zelo natančna detektorja. Naslednji blog je že v pripravi: govorili bomo o teh dveh detektorjih, o izzivih pri njuni pripravi in o stanju meritev z njima. Na vsak način – stay tuned!
Ostali blogi iz te serije: seznam je tukaj in tukaj.
Blog ‘Na lovu za osnovnimi delci’ – Znanost na cesti
Moje poljudno predavanje o detektorju Belle II v okviru cikla Znanost med knjigami (ZmK) 6.4.2017: posnetek dobite kot podacast pri ZnC, poročilo pa v članku Lee Udovč za STA. Zelo zanimiv je tudi članek Mihe Pribošiča v Delu, priloga Znanost.
Peter Križan je doktor fizike, profesor na Fakuleti za matematiko in fiziko UL, raziskovalec na IJS, tehnični koordinator eksperimenta Belle II v Tsukubi na Japonskem, gostujoči profesor na Univerzi v Nagoji. Raziskovalno področje: fizika osnovnih delcev, predvsem fizika mezonov B in D, razvoj novih detektorjev za osnovne delce, razvoj novih metod za slikanje v medicini.
Zanima ga iskanje novih pojavov v naravi, ki jih nismo pričakovali. Trudi se postaviti najboljše detektorje in s fizikalne plati pomagati pri napredku v diagnostiki. Uživa v diskusijah z odličnimi sodelavci, predvsemi najožjimi v Ljubljani, pa tudi v živahnih razpravah na vseh ostalih postajah raziskovalnega dela, v Tsukubi, v Nagoji, v Ženevi. Rad predava in diskutira s študenti (in je nesrečen, če se zaradi zapletenega urnika ni uspel dobro pripraviti za predavanja…). Spije hektolitre zelenega čaja. Rad kolesari, smuča, hodi v hribe. Uživa ob dobri knjigi. Rad odlično je, rad tudi kaj dobrega skuha, a za oboje mu zmanjkuje časa. Od časa do časa greši, ko v miru pokadi premišljevalno pipo.