Začetek popotovanja imenovanega PostDoc

27. september 2018

Celotna pot se je začela že nekaj mesecev pred uradnim začetkom mojega po-doktorskega dela v tujini. Kot vsak, ki želi nadaljevati svojo kariero v akademskih ali raziskovalnih vodah, se slej ko prej sooči z dejstvom imenovanim PostDoc. Za tiste, ki ne vedo, kaj to pomeni, naj v nekaj besedah razložim. Če povzamem po domače, je nekakšna izmenjava. Torej za določen čas se preseliš v tujino in si tam zaposlen kot raziskovalec. To po navadi traja najmanj 9 mesecev, lahko pa tudi par let. Verjetno se sprašujete, zakaj je to potrebno!? Večina Slovencev bi pomislila: »V tujini so boljši pogoji, boljša plača, cedita se med in mleko, saj kaj pa boš delal v Sloveniji«. Seveda ne. Če verjamete ali ne, raziskovalci si nismo izbrali takšne karierne poti zaradi slave, denarja itd. To delamo zato, ker nas veseli ves ta misterij, ki je prisoten pri našem delu. Žene nas radovednost do nečesa novega, neraziskanega.  Zakaj se torej nekateri doktorji znanosti odločijo za PostDoc? Predvsem zato, ker se jim po opravljenem raziskovanju v tujini odprejo kakšna vrata na njihovi raziskovalno-akademski karierni poti. V mojem  primeru, PostDoc mi kasneje v karieri omogoča napredovanje.

Kdo sploh sem in zakaj si bi vzeli čas za branje mojih blogov? Sem 28 letni (skoraj 29) Mariborčan. Doktor znanosti skoraj leto in pol. Moje področje je kemija, natančneje sinteza oziroma ustvarjanje novih materialov ter merjenje in ugotavljanje njihovih lastnosti. Po končani diplomi na Fakulteti za Kemijo in Kemijsko tehnologijo v Mariboru, sem naredil še doktorat znanosti na Institutu “Jožef Stefan”. Zelo hitro po doktoratu sem se zaposlil kot asistent z doktoratom v Laboratoriju za raziskave materialov na Univerzi v Novi Gorici.

Ampak kam sploh spada celotna zgodba PostDoca. Takoj ko sem se zaposlil v Laboratoriju za raziskave materialov sem vedel, da si moram zelo hitro poiskati PostDoca. Bilo je seveda več možnosti, nekatere malo bolj mikavne, nekatere manj, nekatere pa so bile obsojene na propad že ob sami ideji. Nekje v začetku aprila sem dobil novico, da v Parmi, na Institutu za Elektronske in Magnetne materiale iščejo podoktorskega sodelavca, kateri bo sodeloval v enem velikem evropskem projektu. Glede na tematiko mi je bila ta pozicija pisana na kožo. Tematika so bili magnetni materiali, sinteza in njihova karakterizacija. Celo isti material so raziskovali, kot sem ga jaz raziskoval v svojem doktorskem delu. Torej kot bi pevec ene izmed mojih najljubših slovenskih skupin (Mi2) rekel: »Ni blo kaj za študirat..«, napisal sem prijavo in čez nekaj tednov imel razgovor. Razgovor je potekal po videoklicu in je trajal približno 15 minut. Seveda po tako kratkem pogovoru nisem imela kaj preveč upanja, predvsem pa sem mislil, da se je prijavil vsaj nekdo z več izkušnjami, z več znanstvenimi članki kot jaz itd. Verjetno se je ves moj trud izplačal, kajti čez par ur sem dobil sporočilo, da so me izbrali.

In kaj bom sploh delal v Parmi? Kot ime instituta – Institut za elektronske in magnetne materiale pove, delal bom z magnetnimi materiali. Natančneje na evropskem projektu imenovan Amphibian. Cilj projekta je ustvariti nove magnetne materiale, ki bi zamenjali del tako imenovanih magnetov redkih zemelj. Torej magnetov, ki v svoji sestavi vsebujejo elemente kot so neodim in disprozij. Velik del rudnikov, kjer pridobivajo te elemente se nahaja na Kitajskem, ki ima monopol nad njimi in zato so izvozne cene poletele v nebo. Institut, kjer bom preživel 1 leto, se ukvarja predvsem z merjenjem magnetnih lastnosti teh novih magnetnih materialov, ki jih v sklopu projekta »ustvarjajo« v drugih laboratorijih. Poleg merjenja magnetnih lastnosti, pa bo del mojega dela tudi Lorenzova mikroskopija. To je ena izmed tehnik presevne elektronske mikroskopije, s katero lahko zaznamo in vizualno predstavimo magnetne silnice materiala.

Tisti, ki se malo bolj spoznajo na vso situacijo z iskanjem podoktorskega mesta, bodo priznali, da sem imel tudi malo sreče, da se je vse tako poklopilo. Namreč, da najdeš pozicijo v tujini približno leto in pol po končanem doktoratu, to bi lahko rekli, da sem rojen pod srečno zvezdo.

In tako so potem minevali tedni, dobil sem tudi uradno pogodbo in se nekje konec avgusta začel pripravljati na odhod. Na začetku, ko dobiš to pozicijo, si srečen. Misliš si »uh, kako hitro sem dobil, saj to  leto bo minilo hitro«, vendar bolj ko se bliža dan odhoda, bolj dobivaš cmok v grlu. Veš da boš zapustil družino, punco, prijatelje, življenje, na katerega si navajen za sabo in se odselil. Čeprav samo 400 km vstran, čeprav samo v sosednjo državo.

Dr. Blaž Belec, doktor nanoznanosti in nanotehnologij je trenutno na podoktorskem izpopolnjevanju na Institutu za Elektronske in Magnetne materiale (IMEM) v Parmi. Poleg ustvarjanja novih materialov, ugotavljanja in merjenja njihovih lastnosti in bedenja pred presevnim elektronskim mikroskopom se najraje spušča s svojo “lubico” (gorskim kolesom) iz raznih hribov.