Majda Pavlin, raziskovalka na oddelku za materiale , v pogovoru z avtoricama podkasta Strašno hudi Klaro Škrinjar in Majo Čakarić.
Znanstveniki smo lahko odlični govorci, morda potrebujemo le več vaje, predvsem pa moramo stopiti iz cone udobja.
Klara Škrinjar, Maja Čakarić
Na križiščih praviloma vemo, v katero smer bomo nadaljevali pot, kar pa ne pomeni, da nas kdaj ne pocuka vprašanje: kako pa bi bilo, če bi raje zavili desno namesto na levo. Ali drugače, kako bi bilo, če bi raje zavili po poti novinarstva kot kemije?
Svet in procesi, ki se v njem odvijajo, vse živo in neživo v njem, je že v otroštvu zanimalo tudi soustanoviteljico projekta Znanost na cesti (ZnC) Majdo Pavlin. V osnovni šoli bi zlahka zavila proti novinarstvu, a je tudi zaradi učiteljice kemije zavila proti kemiji.
Nekajkrat se je še ustavila na življenjskih križiščih in spraševala, ali gre v pravo smer: »Med dodiplomskim študijem si nisem mislila, da bom nadaljevala, saj sem imela občutek, da nisem dovolj dobra in sposobna za kaj takega, čeprav sem imela dobro povprečje.« Toda ko je postala mlada raziskovalka in na Institutu Jožef Stefan (IJS) tudi doktorirala, se ni več ozirala nazaj. Zdaj je zaposlena na Zavodu za gradbeništvo, kjer raziskuje materiale. Pogovor z njo objavljamo ob 10. obletnici ZnC.
Se lahko v mislih prestavite par let v preteklost, pobrskate po spominu in iz njega potegnete trenutek, ko vam je naproti prišla ZnC?
Mislim, da je bilo leta 2016, sredi priprav na študentsko konferenco Mednarodne podiplomske šole Jožefa Stefana (MPŠ). Ne spomnim se točno, kako me je pot zanesla v pisarno Saše Novak, vem pa, da sva hitro našli skupni jezik. Kljub temu, da sem bila ravno tisti dan zelo hripava, nisem želela sestanka odpovedati. Takrat še nisva govorili o sodelovanju v ZnC.
Potem vas je nič hudega slutečo kar potegnilo vanj in ni izpustilo do danes. Ko se ozrete po teh osmih letih, kaj vas najbolj vrže na zadnjo plat, ker se tega uvodoma niste nadejali?
Iskreno, nisem si mislila, da bom kdaj članica ekipe ZnC, ki je takrat delovala še pod okriljem društva Satena, in soustanoviteljica zavoda. Vedela pa sem, da organizirajo super dogodke in zato sem se takoj pridružila, ko mi je Saša to predlagala. Večina ekipe je bila z odseka za nanostrukturne materiale na IJS, le jaz sem bila takrat zaposlena na odseku za znanosti o okolju, kar pa seveda ni bila ovira. Vesela sem, da sem lahko del ekipe, saj sem se naučila veliko novega in spoznala veliko čudovitih ljudi.
Hitro ste se tudi spustili v vodo in se naučili plavati, ko ste prevzeli krmilo znanstvenega slama. Kako je bilo stopiti na povsem novo področje? Ste lagodno zakorakali, ali ste se najprej potopili, potem pa našli način, kako izplavati?
S Sašo sva se o takrat še »nori ideji« pogovarjali ob načrtovanju konference in delavnice z novinarji za študente MPŠ. Študenti so morali zelo na kratko in zanimivo predstaviti svoje delo novinarjem, ki so jih nato usmerjali z napotki, kako naj predstavijo svoje delo na študentski konferenci, da bo bolj zanimivo ostalim študentom, profesorjem in kolegom. Zamisel pa je bila nenavadna tudi zato, ker si študenti niso želeli (ali upali) predstaviti strokovne teme na poljuden način, ker so se bodisi bali odziva mentorjev bodisi ker tega, seveda, niso bili vešči.
Saša je format znanstvenega slama poznala iz tujine in ko smo uspešno speljali delavnice in MPŠ konferenco, sva vedeli, da je čas za razvoj te zamisli. Organiziranje slama je bilo zaradi nepredvidljivosti vsekakor velik zalogaj, a imeli smo podporo vse ekipe ZnC.
Priprave prve ekipe govorcev smo izpeljali podobno kot delavnice na konferenci. Bili so super, zato nas sami nastopi niti niso zelo skrbeli, bolj smo se bali, da ne bi česa pozabili. Pred samim dogodkom smo se malce lovili, saj nismo pričakovali velikega zanimanja za dogodek. Dejansko je bilo obiskovalcev več, kot je bilo na voljo mest. V takšnih trenutkih moraš ostati miren in ne razmišljati o tem, kaj vse gre lahko narobe. Poskusiš rešiti zagato najbolje, kot jo lahko, in mislim, da se je takrat vsa ekipa odlično odrezala.
Takšna forma komunikacije znanosti takrat pri nas še ni bila uveljavljena, no, roko na srce, niti obstajala še ni. A dogodek je le vrh ledene gore, ogromno se zgodi, preden nastopajoči stopijo na oder. Koliko pa je tega skritega dela: gnetenja govorcev, priprav, piljenja nastopov, sprejemanja kompromisov?
V tujini je znanstveni slam že poznan, pri nas pa do takrat res še ni bil nikoli izveden. Podobno kot med pripravami za konferenco MPŠ smo se tudi pred prvim slamom z nastopajočimi večkrat dobili in skupaj smo pilili njihove ideje.
Morda je še najtežje dobiti nastopajoče, a ko jih, se izkaže, da so super govorci. Z njimi vedno dobro sodelujemo. Uskladiti pa se moramo tudi z voditeljema dogodka – običajno sta to Maja Ratej in Aleš Novak, ki morata v scenarij tudi smiselno vključiti njihove zgodbe. Mislim, da to odlično teče.
Ste morali zaigrati na posebne strune, da ste omehčali znanstvenike za sodelovanje, oziroma, kakšne komunikacijske veščine ste morali uporabiti?
Hm, ja, to je bil kar trd oreh na začetku. Nekateri so pobudo že takoj sprejeli zelo pozitivno, drugi so bili malce skeptični v smislu, da ne smemo preveč poenostavljati, da ne bi bili videti neresni, saj je znanost vendarle resna tema. Vse to drži, toda, če mi ne znamo na preprost način povedati, kaj delamo, kdo pa bo?
Rekla bi, da je za vse spremembe potreben čas, in v zadnjih letih je že viden precejšen napredek. Recimo na MPŠ so v predmetnik umestili predmet komuniciranje znanosti, kar je na podiplomskih programih v Sloveniji redkost. Če se ne motim, je to celo edina podiplomska šola, ki ima tak predmet. Tudi raziskovalne institucije so prepoznale pomembnost promocije znanosti in sedaj lahko zasledimo več dogodkov, kjer znanstveniki predstavljajo svoje delo, kar je zelo spodbudno.
V kakšno smer pa bi se vam zdelo slam še dobro razvijati in kaj pri tem doseči?
Dobro bi ga bilo razširiti tudi v druge slovenske kraje in upam, da nam bi to uspelo že v naslednjem letu. Slam je res fajn dogodek, saj v kratkem času slišiš zelo zanimive znanstvene zgodbe. Predvsem pa bi si želela, da bi postal takšna stalnica, kot je denimo TEDx. Ljudem lahko tako približamo različne znanstvene teme na poljuden, razumljiv način, kar je tudi namen. Bi jih pa seveda radi pripravili do tega, da bi bili na sploh željni spremljanja takšnih dogodkov.
Se sočasno z veščinami vodenja projekta in opazovanja nastopajočih oplaja tudi vaše znanstveno delo in način, kako ga predstavljate?
Zase mislim, da nisem tako dobra v nastopanju kot nekateri drugi, ki so po moji presoji rojeni govorci. Se pa trudim izkoristiti različne priložnosti za vajo. Raje kot nastopanje imam organiziranje dogodkov.
Odkar sem članica ekipe ZnC, sem poslušala veliko odličnih predavanj in nastopov, kar mi daje potrdilo, da smo tudi znanstvenice in znanstveniki lahko odlični govorci. Mogoče potrebujemo nekoliko več vaje, predvsem pa moramo stopiti iz cone ugodja. Vse informacije in širjenje obzorja z različnimi tematikami me osebnostno gradijo in zagotovo pripomorejo tudi k boljšemu znanstvenemu delu.
Kako pa je bila za piljenje vaših veščin predstavljanja znanosti pomembna MPŠ, kjer ste doktorirali na področju ekotehnologije?
Pravzaprav sem izjemno hvaležna mentorici pri doktoratu, prof. dr. Mileni Horvat. Takoj na začetku študija me je kar potisnila v študentski svet MPŠ, kjer sem spoznala širšo sliko delovanja same šole in se naučila tudi drugih veščin, ki so bile zelo pomembne pri nadaljnji raziskovalni karieri. V tretjem letniku sem prevzela tudi predsedovanje študentskega sveta, kar je za seboj potegnilo ogromno odgovornost, tudi zaradi vodenja ekipe in usklajevanja ljudi, pa tudi prostega časa.
Soočila sem se še z organiziranjem študentske konference, ki je bila v primerjavi z znanstvenimi konferencami sicer precej manjša, ampak je vseeno zahtevala veliko organiziranosti in usklajevanja. Kot predsednica sem bila odgovorna, da je vse gladko teklo, kar mi je dalo neko samozavest, da se dogodkov zdaj lotevam bolj mirno. Vem, da bomo vse izpeljali in se zato ne obremenjujem več zaradi malenkosti.
Sam dogodka ne moreš izpeljati, zato je toliko bolj odločilno spoznanje, kako pomembna je ekipa, kjer prav vsak član prispeva k uspešni izvedbi. V tem času sem spoznala ogromno super kolegov in kolegic z IJS in drugih institutov ter novinarjev in novinark, s katerimi še danes sodelujemo. Mislim, da je njihova vloga izjemnega pomena pri vseh ZnC dogodkih, saj pripomorejo k temu, da predavatelji podajo vsebino tako, da je občinstvu razumljiva in zanimiva.
Majda, poskusimo še mi s kratko vajo v slogu: V tem letu vodite projekt Uporaba odpadkov za alkalijsko aktivirane materiale. Ni treba razkriti vseh adutov, ampak kateri bi bili ključni pripomočki, ki bi jih uporabili, če bi sami sodelovali na slamu?
Uf, težko vprašanje in nisem še razmišljala o tem. Verjetno bi na oder prinesla mineralne odpadke, ki jih uporabimo za izdelavo alkalijsko aktiviranih materialov in sam produkt, za primerjavo pa še enega betonskega, da bi publika videla, da v videzu dejansko ni velikih razlik. Več v tem trenutku težko rečem, morda me boste pa kdaj slišali na odru.
Kako pa bi poljudno predstavili, kaj raziskujete in kje je možno aplicirati izsledke vašega dela?
Ukvarjam se predvsem z alkalijsko aktiviranimi materiali in njihovim vplivom na okolje. To so materiali, ki so po lastnostih podobni betonskim in keramičnim produktom. Njihova največja prednost je, da lahko za pripravo teh materialov uporabimo mineralne odpadke. Taki so, na primer, odpadna mineralna volna, elektrofiltrski in drugi pepeli, jeklarska žlindra …
Priprava teh materialov je podobna pripravi betona, za kar potrebujemo vodo, agregat in cement, tu pa rabimo odpadek, bogat z amorfnim silicijem in aluminijem, ki sta ključna pri reakciji, ter alkalijo, kot je na primer vodno steklo.
Prednost postopka je v tem, da lahko relativno hitro že pri sobni temperaturi dobimo material z dobrimi lastnostmi, ki je odporen na različne vremenske pogoje. Da pa bi se izognili negativnemu vplivu na okolje, odpadki namreč lahko vsebujejo tudi težke kovine, materiale pripravimo tako, da so okoljsko varni. Kako pa vemo, da so? To spremljamo preko izluževalnih testov, ki nam dajo informacijo o tem, koliko strupenih kovin se med testom sprosti v medij, v katerem test poteka, in dobljene parametre primerjamo z zakonodajnimi vrednostmi. Te vrednosti ne smejo biti presežene. A če do tega pride, moramo osnovno mešanico ali pogoje priprave spremeniti, dokler ne dosežemo želenih vrednosti in lastnosti materiala.
Sicer pa se alkalijsko aktivirani materiali že uporabljajo za različne namene, na primer v Avstraliji, v mestu Brisbane, je iz teh materialov narejena letalska pristajalna steza. Lahko pa bi se uporabljali v gradbeništvu, kjer bi lahko nadomestili betonske izdelke, predvsem tlakovce, strešnike, robnike, zidake, ognjevzdržne materiale itd.
Recimo, da se jutri zjutraj zbudite in ugotovite, da je čez noč eden izmed problemov, s katerim si razbijate glavo, izpuhtel skozi okno. Izničenja katerega problema bi bili najbolj veseli?
Glede na to, da se ukvarjam z recikliranjem oziroma ponovno uporabo odpadkov, bi si želela, da odpadki, ne samo gradbeni in industrijski, pač pa tudi komunalni in ostali odpadki, ki jih kot družba proizvedemo, ne bi bili škodljivi za okolje, predvsem pa, da bi bili prav vsi lahko ponovno uporabni.
Seveda je to precej utopično razmišljanje in prvo, kar bomo morali kot družba in potrošniki spremeniti, so zagotovo naše navade: zmanjšati potrošnjo, postati bolj varčni, tako, da ne odvržemo takoj nepotrebnih stvari, ampak jih podarimo, predelamo ali uporabimo kako drugače in smo tako okolju bolj prijazni. Ampak za to bi spet morali stopiti iz cone udobja.
Pomemben je tudi bolj pozitiven odnos do recikliranih izdelkov, saj imajo kljub enaki funkcionalnosti in lastnostim včasih še vedno nekoliko slabšalen prizvok.
Pa poglejmo še malo v prihodnost in se ozrimo prav posebej po projektu ZnC. Po kakšni poti naj stopa naslednjih 10 let?
ZnC je v prvih desetih letih naredil ogromno: postal je prepoznaven med znanstveniki, uspeli smo pritegniti zanimanje splošne javnosti in tudi novinarjev. Tudi komuniciranje znanosti se je precej izboljšalo. Težko napovem, kam nas bo pot vodila, vsekakor se bomo še naprej trudili odpirati aktualne teme na okroglih mizah, poljudnih predavanjih, slamih in si prizadevali za ostale aktivnosti, kot je, na primer, znanstveni blog in natečaji.
Zelo pomembno je tudi zaupanje v znanost in morda je to ena izmed aktivnosti, za katero si bo treba v naslednjih letih še bolj prizadevati – raziskovalci se bomo morali še bolj pojavljati v javnosti in podajati svoja strokovna mnenja o ključnih vprašanjih.
Žal imajo pri širjenju dezinformacij pomembno vlogo tudi socialna omrežja in mediji. Upam, da bodo novinarji, ki pripravljajo »bum novice« postali bolj kritični do vsebin, o katerih poročajo, in se bodo bolj zavedali, kako zelo pomembno je, kaj spustijo v javnost. V poplavi neštetih informacij, ki so lahko znanstveno podprte, in takšnih, ki so neresnične, je povprečnemu Slovencu včasih res težko ločiti resnico od lažne novice. Zato je treba ljudi ozaveščati o tem, da ni nujno vse resnično, in, da je včasih le treba biti previden pri tem, kaj in komu verjameš.