Petra Jenuš, raziskovalka na Odseku za nanostrukturne materiale, Institut Jožef Stefan , v pogovoru z avtoricama podkasta Strašno hudi Klaro Škrinjar in Majo Čakarić.

Radovednost je bilo tisto gorivo, ki jo je že od nekdaj gnalo naprej, tudi po akademskih poteh. Med študijem na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo v Mariboru se je v njej krepila želja po poglobitvi znanja skozi doktorski študij in ko se ji je ponudila priložnost, da nadaljuje svoje izobraževanje na Institutu Jožef Stefan, kjer danes dela kot raziskovalka na Odseku za nanostrukturne materiale, jo je zagrabila z vsemi štirimi. 

Kljub obljubi po končanih izpitih iz predmetov Fizika 1 in 2 na fakulteti: »Fizike pa nikoli več!«, se  njeno delo zdaj tesno povezuje z njo – predvsem na področju, kjer se raziskave materialov prepletajo z njihovimi fizikalnimi lastnostmi. Petra Jenuš tudi ena izmed soustanoviteljic ZnC, z njo pa objavljamo pogovor ob 10. obletnici tega projekta.

Kako ste pravzaprav postali eno s projektom ZnC? 

Moje sodelovanje z ZnC se je začelo leta 2014. Po doktoratu na Odseku za sintezo materialov sem se pridružila Odseku za nanostrukturne materiale, kjer sta zaposleni tudi obe pionirki ZnC, Saša in Kristina. Beseda je dala besedo in ker se je ZnC takrat šele prav razvijal, smo iskali načine za povečanje njegovega obsega. Ker sem nekaj malega vedela o objavljanju na družbenih medijih, takrat je bil to bolj ali manj samo facebook, sem se ponudila, da lahko pomagam. In tako se je začelo. Seveda pa ni šlo le za objavljanje; vključevalo je tudi pripravo plakatov, pomoč pri izvedbi predavanj, iskanje načinov za predstavljanje na Dnevu odprtih vrat IJS in še bi se našlo kaj.

Ste se kar takoj potopili vanj in splavali? 

Mislim, da smo vsi, ki smo se pridružili Saši, bili takoj »čisto noter«. Zase lahko povem, da mi ni bilo nič težko. Vsak nov izziv je bil prijetna dogodivščina, ob kateri sem se marsikaj naučila. Korak za korakom smo rasli in s tem je rasla tudi prepoznavnost projekta. Vse to je bila, in še vedno je, vzpodbuda, da delamo naprej, kljub temu da si je večina med nami v tem času ustvarila družine, s čimer se je količina prostega časa precej zmanjšala. Ker pa ZnC niso samo poljudnoznanstvena predavanja, sem se hitro našla tudi pri pripravi različnih delavnic za mlajše in malo manj mlajše občinstvo. Ni lepšega kot videti iskrice in žar v očeh mladih nadobudnežev, ko jim razkrivaš skrivnosti, ki jih skriva znanost.

Minila so torej leta in zdaj obvladujete že raznolike zamahe. Se česa na tej plovbi niste nedajali in vas zdaj, ko se ozirate nazaj, misel na to prav prijetno preseneti? 

Vsi smo si želeli, da bi napolnili Kavarno Union, in kasneje, da bi napolnili Atrij ZRC. To so bile želje, ko je na predavanjih sedelo, na primer, le 10 obiskovalcev. S časom so postala predavanja tako prepoznavna, da smo morali celo uvesti brezplačne vstopnice. To je zagotovo bila ena od stvari, ki je nisem pričakovala, na katero pa sem lahko samo upala.

Vi med drugim kot satelit skrbite, da projekt ZnC kroži izven orbite matične in marsikdaj z dogodki nagrmadene Ljubljane. Znanost tudi zaradi vaše motivacije dobiva odmev tudi Vipavski dolini, kjer v sodelovanju z Univerzo v Novi Gorici prirejate predavanja. Kako plodna se je izkazala ta vipavska zemlja za takšne dogodke? So se dobro prijeli med poslušalci?

Sodelovanje z Univerzo v Novi Gorici se je začelo čisto spontano. Moj partner, Blaž Belec, je tam zaposlen kot raziskovalec in se je želel pridružiti ekipi ZnC. Tako sva skupaj poskusila dogodke pripeljati tudi v Vipavsko dolino. Na začetku smo se še malo iskali, zdaj pa so predavanja tam že dobro uveljavljena. Krog obiskovalcev se širi, presegel je okvirje zaposlenih in študentov. Vzpodbudno je tudi dejstvo, da predavanja redno obiskujejo tudi zaposleni iz lokalnih podjetij, na primer iz podjetja Pipistrel.

Ker sem Štajerka, sem poskusila uvesti ZnC tudi v Maribor, vendar se je to mesto izkazalo za precej trd oreh, vsaj glede poljudnoznanstvenih predavanj. Iz te izkušnje smo se naučili, da je izjemno pomembna lokalna podpora. Če nimaš nikogar, ki bi ti pomagal v kraju, kjer se dogodek izvaja, je zelo težko doseči uspeh in privabiti veliko obiskovalcev. Na Univerzi v Novi Gorici imamo zelo dobro podporo in zato so tudi dogodki tam uspešni.

Videti je, da se jih tudi prizadevati zasnovati tako, da so povezana prav s specifiko okolja: recimo o prilagajanju pridelovalcev vina podnebnim spremembam.

Cilj ZnC je približati znanost širši javnosti in to dosežemo tako, da tematiko prilagajamo lokalnemu okolju. Tako lažje sežeš do ljudi. Začeli smo v Vipavi s tematiko, ki je tamkajšnjemu občinstvu blizu – z vinogradništvom. Zdaj pa smo prešli tudi na nekoliko bolj »težke« tematike, na prvi pogled manj razumljive, kakršno je, na primer, predavanje prof. Gvida Bratine o dvodimenzionalnih materialih in organskih polprevodnikih. Ker si prizadevamo predstaviti raziskovalce, ki so zaposleni na svoji »domači« univerzi, zaenkrat uporabljamo recept, da iščemo raziskovalce iz Univerze v Novi Gorici. Pri tem se trudimo, da predstavimo čim bolj raznolika področja, ki jih univerza povezuje pod svojim okriljem.

Se pa seveda vaše delo ne vrti le po krožnici ZnC. Predvsem ste raziskovalka na IJS. Kako se sočasno z veščinami vodenja projekta in pa zgolj opazovanja ustvarjalnosti nastopajočih oplaja vaše znanstveno delo? 

ZnC me je v prvi vrsti naučil, da je ključno predstaviti rezultate svojega dela splošni javnosti na čim bolj razumljiv način. Sodelovanje z novinarji me je poučilo, kako nekaj, kar je raziskovalcem popolnoma samoumevno, za širšo javnost včasih zveni kot govorjenje v tujem jeziku, kot na primer kitajščina. S sodelovanjem pri pripravi dogodkov z različnimi predavatelji se vzpostavljajo stiki, ki se morda ne bi nikoli razvili drugače. Pogosto se rodijo tudi popolnoma nore ideje, ki na prvi pogled mogoče ne bi prišle tako hitro ali pa sploh ne. Delavnice za otroke pa so povsem posebno poglavje, saj me vedno napolnijo z energijo in me spomnijo, zakaj sem sploh začela s svojim delom na raziskovalnem področju.

Predlagava kratko vajo v slogu: v tem letu sodelujete pri več raziskovalnih projektih, med drugim se nam je v očil zapičil Hitro radiacijsko sintranje 3D tiskane keramike. Če odštejemo besedo hitro, 3D in keramiko pri predstavi tega področja bolj tavamo v temi. Kako bi nam ga kar najlepše predstavili?

Ko želimo prahove povezati v trden predmet in se izogniti uporabi lepila, ki bi povezovalo posamezne prašne delce, posežemo po postopku sintranja. To je poseben postopek zgoščevanja keramičnih in včasih tudi kovinskih materialov. Hitro radiacijsko sintranje predstavlja enega od načinov sintranja, pri katerem želeni material zgostimo na zelo hiter način, običajno v nekaj minutah. Za izvedbo zgoščevanja je potrebna energija, podobno kot pri peki biskvita za torto v pečici, kjer se tekoča zmes poveže in zgosti v puhast biskvit. Pri sintranju prahov uporabljamo »pečice«, ki jih lahko nastavimo na visoke temperature, tudi 1000°C in višje.

Eden od načinov prenosa energije oziroma toplote, ki jo ustvari pečica, do našega materiala je radiacija oziroma sevanje. Ta postopek zgoščevanja bo uporabljen tudi v našem nedavno pridobljenem evropskem projektu, ki ga koordiniram. V okviru tega projekta bomo pripravljali keramične magnete, ki jih bomo nato vgradili v elektromotor. Ta motor se bo uporabljal v električnih prevoznih sredstvih.

Nam lahko še podrobneje pojasnite, kako oziroma kje si izsledki takšnega raziskovanja utrejo pot v vsakodnevno uporabo? 

V primerjavi s konvencionalnim sintranjem, ki vključuje uporabo hitrega radiacijskega sintranja, močno skrajšamo čas zgoščevanja materialov. Krajši čas sintranja privede do pridobivanja drugačnih lastnosti materiala v primerjavi s konvencionalnim sintranim materialom, in poraba energije za postopek zgoščevanja je prav tako nižja.

Verjetno najbolj znan primer konvencionalno sintranega materiala je keramična posoda, ki jo uporabljamo v domači kuhinji, alli pa magnetki, ki jih pritrdimo na hladilnik. V našem primeru želimo te in podobne materiale zgostiti na hitrejši način: namesto v nekaj urah bodo zgoščeni v nekaj minutah. Keramične magnete, ki jih bomo zgostili s postopkom hitrega radiacijskega sintranja, bomo nato vgradili v elektromotor.

Recimo, da se jutri zjutraj zbudite in ugotovite, da je čez noč eden izmed problemov, s katerim si razbijate glavo, izpuhtel skozi okno. Izničenja katerega problema bi bili najbolj veseli?

Eno od področij raziskav, na katerem delujem, zajema raziskave materialov za najbolj vroče dele prihodnjih fuzijskih reaktorjev. Najbolj bi bila vesela, če bi se zbudila in izvedela, da je demonstracijska fuzijska elektrarna postavljena – torej so bili rešeni vsi izzivi, vključno z razvojem najprimernejšega materiala – ter da uspešno obratuje in proizvaja elektriko s pomočjo fuzijske reakcije.

Zastavimo realen pogled v prihodnost. Kakšno pot bi bilo smiselno, da ZnC ubere v naslednjih 10 letih? 

Na letni skupščini zavoda se vsako leto vprašamo: »Kako naprej?« Odgovor ni popolnoma enoznačen. ZnC je v zadnjih desetih letih precej zrasel – od organiziranja poljudno-znanstvenih predavanj do znanstvenih slamov, delavnic, natečajev in ne nazadnje organizacije delavnic komuniciranja ter sodelovanja v različnih evropskih projektih. Vsaka aktivnost zahteva svoj čas, in ker smo vsi so-ustvarjalci ZnC, tudi polno zaposleni na svojih matičnih inštitucijah, se vedno znova poraja vprašanje: »Ali bomo zmogli?« Polovičarstva ne želimo.

Ko se pogovarjamo o naslednjem koraku in morebitni zaposlitvi, se skoraj vedno ustavimo pri dejstvu, da ZnC deluje tako, da je vsak od nas svoj kamenček v mozaiku, ki s prepletom različnih znanj tvori sliko ZnC. Ali bomo rasli naprej in zaposlili nekoga, ki bo nadomestil vsaj nekaj kamenčkov iz mozaika? Morda pa res. Zagotovo pa menim, da svoje dejavnosti ne smemo prekiniti, saj se, upam, da malo tudi zaradi ZnC, stanje na področju komuniciranja znanosti izboljšuje.

Načrt za naslednjih deset let bi lahko povzela nekako tako: Želim si, da bi še naprej delali dobro in skrbeli za razvoj komuniciranja znanosti, pri tem pa ne bi pozabili, da smo se projekta lotili z veseljem in polni zanosa. Naj nas to veselje in zanos spremljata še naslednjih deset let.