Martin Topole v pogovoru z avtoricama podkasta Strašno hudi Klaro Škrinjar in Majo Čakarić.

Z znanostjo, konkretneje nanoznanostjo in nanotehnologijo, se je srečal po  naključju. V tretjem letniku fakultete je moral opraviti obvezno praktično usposabljanje, ki si ga je želel izvesti na Kemijskem inštitutu ali na Institutu Jožefa Stefana. »Ker od kemijskega inštituta nisem prejel nobenega odgovora, od vseh oddelkov na IJS pa mi je nekako najbolj padel v oči ravno K7 – oddelek za nanostrukturne materiale in nanotehnologije,« pravi Martin  Topole.

O nanotehnologijah in nanostrukturnih materialih takrat ni vedel prav veliko, razen tega, kaj pomeni nano. Tako je kot študent začel delati na K7, kjer se je kasneje tudi prvič redno zaposlil. Tam je tudi prvič slišal za projekt Znanost na cesti (ZnC). 

Med opoldansko kavo sta Kristina in Saša razpravljali o tem, kako kot znanstvenik smiselno izvesti protest proti škodljivim vladnim reformam – zmanjšanju proračuna za znanost in šolstvo. »Že takrat sta poudarili, da je glavni problem to, da večina širše javnosti pravzaprav ne ve natančno, kaj slovenski znanstveniki počnejo, in kakšen vpliv ima njihovo delo na razvoj celotne družbe,« se spominja Martin Topole. Projektu se je najprej pridružil kot obiskovalec predavanj, nato pa ga Saša Novak leta 2015 povabila k sodelovanju. Z njim objavljamo pogovor ob 10. obletnici ZnC.

Videti je, da Saša in Kristina obvladata sirenski klic in k ZnC uspešno zvabita marsikogar, ki si ga zaželita. Ste bili vi kar takoj kuhani in pečeni, ali vas je bilo treba še kaj gnesti?

Za sodelovanje nisem videl nobenih zadržkov in sem z veseljem pristopil.

Ko ste se pridružili ekipi ZnC, česa si takrat niti v sanjah niste mogli nadejati, pa se je vendarle zgodilo? 

Vsekakor me je pozitivno presenetil odziv ljudi ter tudi porast zanimanja posameznikov za znanost in tehnologijo v vseh naših letih delovanja. Poleg tega pa je naše pridobljeno znanje in veščine začela resno jemati tudi domača in tuja znanstvena skupnost. Sedaj smo vključeni kot partnerji ali podizvajalci v znanstveno-raziskovalnih projektih.

Rokave zavihate zlasti takrat, ko vas čaka resen zalogaj, ko se je treba usesti za mizo, zbrati dokumentacijo, se osredotočiti na list papirja, se ozreti nazaj in ugrizniti v pisanje poročila o projektu. Marsikdo čuti odpor do takšnega dela. Kaj pa vi? Sodite mednje? 

Hah, načeloma bi se tudi sam strinjal s takšnim opisom občutkov. Določena poročila je treba spisati z veliko t. i. balasta, kar pa meni kot tehnični osebnosti ne ustreza najbolj. Če bi bilo mogoče, bi v poročilu uporabil samo alineje, tabele in grafe.

Vam pa kolegi zaupajo tudi kreativno delo, saj ste tudi na drugih področjih njihova desna roka, ko je treba recimo (občasno) poskrebti za objave na družbenih omrežjih. Na kaj je treba biti pri tem posebej pozoren? In v kakšen užitek vam je takšno delo?

Pri objavah na socialnih omrežjih je treba paziti na več stvari, pri čemer ena izmed njih vključuje uporabo slik in grafik. Vedno se je treba prepričati, da ne kršite avtorskih pravic. Pomembna je tudi vsebina, ki mora biti privlačna, vendar ne sme biti klikbajt oziroma vaba za klike. Prav tako je nujno paziti, da novice iz raziskovalnega sveta ne objavljate na preveč pompozen način, saj lahko s tem povzročite več škode kot koristi.

Osebno uživam v analiziranju statistike posamezne objave, ko ta doseže dober odziv.

Se pa seveda vaše delo ne vrti le po krožnici ZnC. Kako se sočasno z veščinami vodenja projekta in pa zgolj opazovanja ustvarjalnosti nastopajočih oplaja vaše siceršnje delo?

Do leta 2021 sem bil zaposlen na Inštitutu za kovinske materiale in tehnologije. Nato sem se odločil za prehod v druge karierne vode. Trenutno sem zaposlen kot tehnolog v podjetju Iskra v poslovni enoti baterije in potenciometri, kjer se osredotočamo na proizvodnjo cink-zrak alkalnih baterij. Sodelovanje pri tem projektu mi odpira nova poklicna obzorja, obenem pa pridobivam veščine, ki so potrebne za uspešno vodenje projektov, kar lahko koristi tudi mojemu delu v podjetju.

Poskusimo še mi s kratko vajo v slogu: bili ste recimo raziskovalec pri projektu Kompozitni materiali s kovinsko matrico na osnovi titana in ogljikovih nano-struktur. Kako bi nam ga kar najlepše predstavili?

Na Inštitutu za kovinske materiale in tehnologije sem razvijal nove kompozitne materiale na osnovi titana. Kompozitni material je sestavljen iz dveh ali več različnih materialov, povezava med posameznimi materiali pa poteka na atomskem nivoju. Razlika med zlitino in kompozitom je v tem, da pri zlitinah iz dveh ali več kovinskih materialov nastane nov material oziroma nova zlitina, medtem ko pri kompozitih nastopajoči materiali ne reagirajo med seboj. Material, ki prevladuje oziroma je osnova, se imenuje tudi matrica, z dodatkom preostalih materialov pa spreminjamo različne njegove lastnosti.

V našem primeru je kot matrica nastopal titan. Titan smo izbrali zato, ker ima v primerjavi z jeklom nižjo gostoto, njegove mehanske lastnosti pa so dokaj primerljive z jekli. Pri izbiri dodatkov oziroma ojačevalcev smo se primarno osredotočili na ogljikove nanocevke. Ogljikove nanocevke imajo, ko nastopajo kot ojačitven material v kompozitu, zanimive lastnosti, ki pa so komplementarne kovinskemu titanu. Z izdelavo takšnega kompozita tako dobimo material, ki je odporen na mehanske poškodbe, ter hkrati lahko prenese večjo deformacijo, ne da bi prišlo do loma. Izdelava kompozitnega materiala je potekala z inovativno metodo sintranja s pulzirajočim tokom, kjer s pomočjo visokega toka zgostimo material v le nekaj minutah. Ta tehnologija omogoča hitrejšo in bolj nadzorovano pripravo želene mikrostrukture, s tem pa tudi želenih mehanskih in triboloških lastnosti kompozitnega materiala. Namen raziskav je bilo razumeti procese pri izdelavi takšnega kompozita in izboljšati obstoječi material,

Pri tem pa nas seveda zanima, kako izsledki takšnega raziskovanja vplivajo, ali še bodo vplivali na posameznike in vso družbo oziroma kje vidite možnosti za aplikacijo?

V teku projekta nisem imel v mislih specifične aplikacije, možnosti za uporabo takšnega izboljšanega kompozitnega materiala pa so bile tako v aeronavtični kot tudi v avtomobilski industriji, predvsem zaradi nizke gostote.

Sem pa pred kratkim zasledil novico, da potekajo raziskave na področju novih baterijskih sistemov, kjer se kot potencialni material za elektrodo predlaga podoben kompozit. V bistvu bi ta material lahko uporabili tudi v novih baterijah.

Recimo, da se jutri zjutraj zbudite in ugotovite, da je čez noč eden izmed problemov, s katerim si razbijate glavo, izpuhtel skozi okno. Izničenja katerega problema bi bili najbolj veseli?

Vsekakor globalnega segrevanja. V primeru, da človeštvu uspe pravočasno razviti fuzijske elektrarne, bi se s tem lahko popolnoma osvobodili primeža goriv na osnovi ogljika.

Zastavimo realen pogled v prihodnost. Kakšno pot bi bilo smiselno, da ZnC ubere v naslednjih 10 letih? 

Dobro vprašanje, na katerega pa nimam odgovora. Vodenje projekta je v rokah celotne ekipe in poteka na demokratičen način. Letno se prilagajamo potrebam in okolju ter postavljamo načrte za naprej. Ker smo relativno majhna ekipa, smo sposobni dokaj fleksibilnega delovanja in se lahko hitro prilagodimo spremembam, ki bi nas čakale pri delovanju v prihajajočih letih.

Mislim pa, da moramo in bomo še vedno ohranili naš primarni cilj – na poljuden način predstaviti še tako zakomplicirane znanstvene tematike ter s tem približati znanost širši javnosti.