Verjameš v znanost?

prof. dr. Saša Novak
25. december 2016

Pred kratkim sem opazila reklamo z deklico, ki pravi (v oblačku) »Ko bom velika, bom znanstvenica«. Mamica jo gleda s srečnim izrazom na obrazu, zdi se, da s pridihom ponosa. Tak izraz sem že večkrat opazila pri starših, ko na Noči raziskovalcev ali pa na Dnevu odprtih vrat na Institutu »Jožef Stefan« vprašam kakšnega otroka, ki navdušeno opazuje spretnega robota ali poskuse s tekočim vodikom »Bi bil rad znanstvenik, ko boš velik?« in odgovori »Jaaa!«.

Raziskava Ogledalo Slovenije, ki ocenjuje stopnjo zaupanja Slovencev v različne institucije, organizacije in poklice, kaže, da so znanstveniki na drugem mestu, takoj za gasilci. Zabeležena stopnja zaupanja znanstvenikom je od lani celo zrasla, in sicer z 51% na 61%. Številke, še posebno tiste iz anket (zajetih je bilo nekaj več kot 500 ljudi), pa so zelo gibčne in se jih da skoraj poljubno interpretirati. Če zadnji podatek pogledamo z druge plati, lahko sklepamo, da kozarec ni le poln več kot do polovice, ampak tudi, da je skoraj polovica praznega. Vrsta anketirancev torej iz nekega razloga znanosti ne zaupa ali pa vsaj ne v veliki meri. Zakaj? Zakaj deklica, ko odraste, z nezaupanjem gleda na znanost in se namesto poglabljanja v rezultate strokovno opravljenih raziskav prepušča vplivom reklam o »čudežnih sredstvih in zdravilih« in nasvetom dobronamernih znancev in neznancev?

Je Zemlja res okrogla?

Skoraj ne mine dan, ko lahko preberemo ali slišimo kakšno urbano legendo, vražo ali teorijo zarote (po domače “bučo”), ki zanika znanstvena spoznanja. Verjetno se večina od nas le blago nasmehne ob videu, ki z vso resnostjo in vrsto nanizanih argumentov dokazuje, da Zemlja v resnici ni okrogla, ampak ploščata. Iz čiste radovednosti video sicer posnetek vseeno pogledamo in čeprav nanizanih fizikalnih pojasnil ne razumemo v celoti, na osnovi svojega lastnega prepričanja ostanemo na svojem bregu. Podobno je verjetno tudi z ostalimi zgodbami. Kaj pa nas pravzaprav postavi na ta ali oni »breg«? Ugibam: osebna izkušnja, (ne)zaupanje posamezniku ali stroki in čeprav to praviloma zanikamo, tudi prevladujoče mnenje v bližnji okolici. In včasih okolica razume pod znanost še marsikaj, kar to ni.

Besede »psevodznanost«, »paraznanost«, »neznanost«, »slaba znanost« označujejo poskuse posnemanja znanosti in težnjo po prevzemu enakovredne vloge. V resnici nimajo z znanostjo ničesar skupnega. Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi: »Znanost: dejavnost, ki si prizadeva metodično priti do sistematično izpeljanih, urejenih in dokazljivih spoznanj.« »Znanstvena metoda, ki je ključni element znanosti, temelji na zbiranju opazljivih, empiričnih in merljivih dokazov, podvrženih določenim merilom razmišljanja. Znanstvena metoda sestoji iz zbiranja podatkov z opazovanjem in eksperimentiranjem ter oblikovanja in preizkušanja hipotez« (Wikipedia).

Prepoznavanje psevdoznanosti in razločevanje od znanosti je torej dokaj preprosto: ključ je v uporabljeni metodi in trdnosti dokazov. Mimogrede: bi se peljali z letalom, zgrajenim iz materialov, ki jih je (menda) preizkusil le en laboratorij, z metodo, ki ni preizkušena, poročila pa sploh ne obstajajo?

V letu 2016 smo, pravijo, vstopili v t.i. »postfaktično« obdobje, v katerem igrajo pri kreiranju ljudskega mnenja osebna prepričanja in verovanja večjo vlogo od objektivnih dejstev. »Fake« novice se, v veliki meri s pomočjo družabnih omrežij, razraščajo kot invazivne tujerodne rastline. V prihodnje se bomo zato verjetno vedno bolj pogosto spraševali, kaj je res in kaj ne. Zato je vsaj male nadobudneže sem in tja dobro spomniti, da ni vse zlato, kar se sveti. Nismo vsi strokovnjaki za žlahtne kovine, so pa, tako kot »novice«, tudi ti veliko bolj dostopni, kot so bili nekoč in se jih da čisto enostavno vprašati.

Prispevek je bil v prvotni obliki objavljen v publikaciji Od ust do ust, ki jo izdaja Ustna medicina.