20. april 2014
prof. dr. Saša Novak

“Začnite pisati blog”, je zapisano na zadnji strani knjige, ki mi je zadnje dni delala družbo in mi, priznam, včasih kar malo dvigovala pritisk. Da ne bo pomote – ob zavedanju, kako zelo in nekritično dovzeten je človeški um za vse, kar obeta boljše, bolj zdravo in daljše življenje. »Zaslužka ni v tem«, pravi avtor knjige Ben Goldacre, »vendar ste to vedeli že, ko ste stopili na to (znanstveno) pot. To boste naredili, ker veste, da je znanje nekaj lepega ….«.

Idejo o pisanju bloga je pravzaprav sprožila Nataša Briški. Ja, tista novinarka, ki ureja “Spletno postajo za osebe širokih pogledov in aktivnega duha” in zna ne le reči bobu bob in postaviti piko na i, ampak zna biti v svojih zapisih tudi prav zabavna. Lepo ji teče jezik in še posebno pero, kot bi rekli v starih časih, torej takrat, ko smo še »zavrteli telefon« in počeli podobne čudne reči. V klepetu po predavanju Simone Kustec Lipicer sva s Kristi udarili eno hitro »lokalno« o tem, kako je včasih kar težko dočakati rezultat kakšnega znanstvenega poskusa. »Hej, punci«, je rekla Nataša, »zakaj pa ne pišete bloga! Tole vaše delo je slišati prav zanimivo!«

Ja, res! Znanost je v resnici tudi strašno zanimiva in delo znanstvenika zna biti prav razburljivo (vsaj če odmislimo prijave na razpise, poročila in kup administrativnih del). Lahko bi rekli, da nastajajo zgodbe ali pa celo, da ustvarjamo zgodbe, ki pa so koncu zapisane ali povedane bolj v telegrafskem slogu (danes se najbrž temu reče v tviterskem slogu) v znanstvenih člankih, projektnih poročilih in na strokovnih srečanjih. In spet – da ne bo pomote, natančno to je delo znanstvenika: podrobno raziskati, natančno opisati uporabljene postopke in pridobljene rezultate kratko in jedrnato interpretirati. Znanstvena publikacija je torej zadnja faza raziskave. Branje članka je zato mogoče malo podobno ogledu zadnjih desetih minut filma, kjer izvemo, kdo je bil tat.

Predstavljam si, kako poteka delo zobozdravnice, učitelja, prodajalca. Seveda tudi nimam težav s predstavo o znanstvenem raziskovanju. Pa vi? Bi vas zanimale zgodbe o raziskovanju »gena debelosti«, keramike, ki zdrži 1400 °C, pripravi in analizi lastnosti nanodelcev, ..? Kaj razmišlja mikrobiolog, ko se zjutraj s kolesom pelje proti svojemu laboratoriju (če odmislimo njegovo zelo verjetno nerganje zaradi prekinjenih kolesarskih poti) in kaj počne jedrski fizik, ko raziskuje?

Kam torej pes taco moli?

V blogu, ki ga začenjamo, bomo k pisanju neke vrste dnevnika povabili znanstvenice in znanstvenike z različnih vetrov. Ker smo znanost pripeljali tudi na cesto, bodo torej na prepihu ne le znanje in ideje, ampak tudi vsemogoči drobci iz življenj čisto navadnih ljudi, ki s(m)o se predali znanosti.

Začnimo torej!

Začeli bomo kar doma, pa vendar v tujini. Doma, ker je Kristina Žagar, če še ne veste, soustvarjalka Znanosti na cesti. V tujini pa, ker jo je za pol leta odneslo na podoktorsko izpopolnjevanje na Dunaj. Ker je moja sodelavka, jo zlahka na hitro predstavim: Je mlada doktorica nanoznanosti in nanotehnologij, doktorski študij je opravila na IJS in MPŠ, rezultat njenega dela je bil pa tako majhen, da ga je še njen mentor komaj videl pod mikroskopom. V časopisu Finance, kjer so o njenem delu poročali (dokaj nenavadno in hvalevredno, kajne?), je pisalo nekaj o nanosenzorjih in suhem zlatu…

In kaj počne Kristi na Dunaju? Halo, Kristi, se slišiva? Ne? Ok, potem pa kaj napiši.

Pozdravček,

Saša
PS: Se kasneje še kaj oglasim!