Znanstveniki so ugotovili …

25. avgust 2017
prof. dr. Saša Novak

Znanstveniki so ugotovili, da … Tako se začne zelo veliko člankov, ki jih lahko vsak dan preberemo v revijah in časopisih. Kaže, da ta del stavka pomembno podkrepi trditev, ki sledi vejici, in ji daje posebno verodostojnost. Le redko pa je ob tem kot vir naveden originalni članek, kar velja tako za tiskane, kot tudi za spletne publikacije, čeprav je povezovanje z viri v slednjih izredno preprosto.

Na Facebooku je pred kratkim krožil video posnetek, ki dokazuje, da je Zemlja ravna. Škoda besed, kajne? Krožijo tudi posnetki »kemičnih sledi« na nebu. Je res, kar pravi Agencija za okolje in drugi strokovnjaki ali kar pišejo pripadniki teorije zarote? Vsemogočni prehranski dodatki, nove oblike zdravljenja, novi viri energije – hladna fuzija… Kaj je res in kaj ne? Komu verjeti? Verjamemo pripovedi prijatelja, ki je nekje prebral…, v obliko članka aranžiranemu oglasnemu sporočilu v prilogi največjega časopisa, novinarki v jutranji oddaji na televiziji, zapisu na Facebooku, predavateljici v mestni knjižnici, knjigi, ki je pravkar izšla. Kaj od tega nas najbolj prepriča, je verjetno vprašanje za kakšnega dobrega psihologa.

Današnja tehnologija nam omogoča vse trditve preveriti praktično takoj. Vendar »poguglati« ne pomeni »izvedeti«, saj iskalnik Google namreč običajno najprej pokaže najpopularnejše zadetke in ne nujno tudi verodostojne. Med slednje bi lahko šteli spletno encikopedijo Wikipedia, ki velja kot vir z relativno visoko stopnjo zaupanja, primerljivo z »Encyclopedio Britannica«. Napačni ali zavajajoči prispevki so kaj hitro odkriti in popravljeni, zato je delež v Wikipiedii objavljenih neresnični trditev relativno majhen. Kar pa ne pomeni, da jih ni. Z navzkrižnimi povezavami in citiranimi viri omogoča križarjenje med navedenimi gesli in ji je tako rekoč nemogoče priti do konca.

Za dober vir podatkov na področju zdravja skrbi neodvisna, neprofitna, nevladna organizacija Cohrane. Sestavlja jo 37 000 prostovoljcev iz 130 držav, ki sistematično pregledujejo in jih objavljajo v Cohrane Library. S t.i. meta analizo vseh objavljenih študij, ki so bile izvedene metodološko pravilno, preverjajo skupni rezultat in na ta način ugotavljajo učinkovitost zdravil in postopkov.

Zakaj Facebooka ne jemljemo kot resen vir? Na nek način bi ga lahko primerjali s televizijo, kjer si program danes sestavljamo sami: lahko gledamo španske nadaljevanke, reklamna sporočila ali pa BBC-jeve poljudnoznanstvene oddaje. Tako si tudi na Facebooku lahko sestavimo »menu« sporočil najbolj uglednih strokovnih publikacij, kot so Nature, Science, Langmuir itd. ali pa strokovnih revij s področja, ki nas najbolj zanima. Ker so povzetki izpostavljenih člankov običajno napisani v poljudnem jeziku, je to dober primarni vir znanstveni novic.

Res pa je, da je strokovne članke težko brati in razumeti. To ne velja le za laičnega bralca, ki bi pravi strokovni članek tudi s težavo našel, še težje bi ga (zaradi delne zaprtosti strokovne literature) dobil in še težje razumel. Raziskovalci pa imamo še en problem. Na nekaterih področjih je namreč podatkov ogromno in vseh se preprosto ne da pregledati. Vzemimo primer nanometrskih delcev titanovega oksida (TiO2), ki se vedno pogosteje pojavljajo v našem življenju (v hrani, zdravilih, okolju), zanima pa nas, kako taki delci vplivajo na človeški organizem. To je potrebno vedeti, da vemo, koliko pozornosti je potrebno posvetiti raziskavam prisotnosti v hrani in okolju in kako oblikovati direktivo na tem področju. V bazi Science Direct 5. junija 2016 na temo »TiO2 ; nanoparticles ; health risk« zabeleženih 1699 člankov. Fino. Vzamemo si par mesecev časa, preberemo in vemo. Ali pa tudi ne. Raziskovalci namreč uporabljajo različne pristope, različne analitske postopke in različne TiO2 vzorce. Raziskujejo vpliv delcev na mišje celice in človeške celice različnega tipa, uporabljajo različne koncentracije delcev, delci se razlikujejo po fizikalnih lastnostih. Kako torej rezultate med seboj primerjati in iz njih izluščiti »resnico«? V tem konkretnem primeru resnica najbrž sploh ni ena sama. Po preštudiranem velikem številu strokovnih člankov je namreč mogoče sklepati, da nekatere vrste TiO2 prahov nanometrske velikosti in z nizkim površinskim nabojem lahko prestopijo celično steno v laboratorijskih pogojih, druge pa ne. To pa nam ne pove prav veliko o tem, ali lahko kakorkoli vplivajo na zdravje odrasle ženske, ki vsak dan požveči en žvečilni gumi, poje svetlo modro tabletko in cel dan preživi v bližini stavbe z bleščeče belo samočistilno fasado.

Končnega odgovora na marsikatero vprašanje znanost še vedno nima. To pa še vedno ne pomeni, da ga ima astrologija, sosedova teta ali reklamno sporočilo.

Blog je bil objavljen v publikaciji Ustne medicine “Od ust do ust”

Saša Novak je doktorica kemije, raziskovalka na IJS, izredna profesorica na MPŠ, koordinatorka ZnC, podpredsednica združenja SATENA. Raziskovalno področje: razvoj novih materialov za uporabo v biomedicini in v najbolj vročih delih bodočih fuzijskih reaktorjev. V nenehnem srečevanju z izzivi. Če se ne pojavijo sami, jih poišče. Najljubše stanje: vznemirjenje, najljubše okolje: bližina laboratorija in računalnika. Verjame v zdravilno moč pohodništva in dobrega spanja. Doma na okenski polici zbira različne mini “elektrarne”, ki se zavrtijo, ko posije sonce, nastane v sobi prepih ali ko zaveje topel piš od radiatorja. Modelček fuzijske ji še manjka.