Napovednik,Natečaji

Poletje 2036

Objavil Anže Abram na dan

Uradna razglasitev nagrajenk in nagrajenca bo v knjigarni Konzorcij 30. junija ob 18. uri. Sledil bo pogovor o razmisleku mlajše in malo manj mlade generacije o pričakovanih izzivih v bližnji prihodnosti, posvetili pa se bomo tudi vprašanju, kakšno vlogo (naj) ima umetna inteligenca v literaturi. PRIJAZNO VABLJENI!

Komisija je med 44 prispevki v anonimnem izboru prepoznala šest najboljših:

Kategorija A (16 – 26 let)

1. mesto:
Mirzeta Muheljić: Ko je poletje utihnilo  

2. mesto si delita
Dora Zajc: Birminsa, poletje 2036
Tjaša Krušič: Časopis Ka dogaja?!  

Kategorija B (nad 26 let)

1. mesto:
Julija Perko: Pismo na sever  

2. mesto si delita: 
Tatjana Plevnik: Vprašanje konca
Tomo Umer: Dan za tuširanje

Besedilo natečaja za esej ali kratko zgodbo

Znanost na cesti vabi k razmisleku o življenju v bližnji prihodnosti, o svetu, v katerem se bodo spremembe, ki jih doživljamo že danes, nadaljevale in poglabljale. V ospredju natečaja so vprašanja vsakdanjega življenja v svetu vročinskih valov, suš, poplav, otežene pridelave hrane in v času razmaha umetne inteligence, digitalizacije, podatkovnih centrov ter naraščajočih potreb po energiji.

Natečaj ni namenjen iskanju krivcev ali pravilnih odgovorov. Namenjen je odpiranju prostora za domišljijo in razmislek.

je med 44 prispelimi zgodbami v anonimnem izboru prepoznala najboljše:

Izhodišče je lahko osebno, družinsko, družbeno, okoljsko, tehnološko ali povsem domišljijsko, vendar naj dotika vprašanja, kako se bomo kot posamezniki, skupnosti in družba prilagajali spremembam.

Dolžina in oblika prispevka

Prispevek naj bo dolg od 4.000 do 8.000 znakov s presledki.

Besedilo mora biti napisano v slovenščini, avtorsko in še ne objavljeno.

Prispevek je lahko:

  • esej,
  • kratka zgodba,
  • pismo iz prihodnosti,
  • dnevniški zapis,
  • osebna pripoved,
  • literarno-znanstveni razmislek. 

Možne iztočnice

Pri pisanju si lahko pomagate z (neobveznimi) iztočnicami:

  • vsakdanje življenje v času pogostejših ekstremnih dogodkov
  • pridelovanje in oskrba s hrano
  • energija za hlajenje, promet, bivanje, umetno inteligenco, podatkovne centre in komunikacijska omrežja
  • spremembe v naših domovih, šolah, delovnih mestih, v mestih in na podeželju
  • zdravje, delo, učenje, prosti čas in medčloveški odnosi
  • vloga znanosti, tehnologije, skupnosti, solidarnosti in ustvarjalnosti
  • prevrednotenje vrednot

Kdo lahko sodeluje?

Sodelujejo lahko avtorice in avtorji od 16. leta dalje, vsak z največ dvema prispevkoma. Prispevki bodo obravnavani v dveh kategorijah:

  • (A) od 16 do vključno 26 let
  • (B) nad 26 let

Uporaba umetne inteligence ni prepovedana, mora pa biti ob oddaji jasno označena v priloženi izjavi. Uporaba UI ne bo vplivala na izbor.

  • Umetna inteligenca ni bila uporabljena.
  • Umetna inteligenca je bila uporabljena kot pomoč pri iskanju ali razvijanju ideje.
  • Umetna inteligenca je bila uporabljena kot pomoč pri oblikovanju strukture besedila.
  • Umetna inteligenca je bila uporabljena kot pomoč pri jezikovnem izboljšanju, slogovni obdelavi ali lekturi.
  • Umetna inteligenca je bila uporabljena kot pomoč pri pisanju posameznih delov besedila.
  • Besedilo je bilo v celoti ustvarjeno z umetno inteligenco, avtorica oziroma avtor pa ga je pregledal/-a, uredil/-a in oddal/-a kot svoj prispevek.

Ocenjevanje

Komisija:
– Saša Senica, novinarka in urednica, Delo
– Matjaž Ličer,fizikalni oceanograf, ARSO, FMF, NIB
– Saša Britovšek, urednica, Mladinska knjiga
– Zarja Muršič, evolucijska antropologinja, samostojna komunikatorka znanosti
– Nataša Fabjančič, psihologinja

Skrbnica natečaja: Gabrijela Hladnik

Anonimna oddaja prispevkov

Esej ali kratko zgodbo pošljite kot priponko (v formatu .docx ali .pdf) na naslov projects@znc.si do 16. avgusta 2026 ob 23.59 (Zadeva: Poletje 2036).
Ocenjevanje bo potekalo anonimno, zato v dokument v priponki ne vpisujte imena, priimka, e-naslova ali drugih osebnih podatkov. 

Na koncu obvezno navedite starostno kategorijo in izjavo o morebitni uporabi umetne inteligence (skopirajte ustrezno vrstico izjave).

Priponka naj ima ime v obliki naslovzgodbe.docx (oz. .pdf)

Rezultati natečaja bodo do 16. septembra 2026 objavljeni na spletni strani Znanosti na cesti. 

Nagrade in objava

V vsaki od obeh kategorij bosta podeljeni dve nagradi po 400 eur bruto.  

Avtorice in avtorji obdržijo avtorske pravice za svoja besedila. Z oddajo prispevkov soglašajo z njihovo objavo na spletnih mestih Znanosti na cesti. Izbrana besedila bodo v soglasju z avtorico_jem objavljena v rubriki Znanost časopisa Delo. Organizator si pridržuje pravico do uredniškega pregleda in lekture izbranih prispevkov v dogovoru z avtoricami in avtorji.

KO JE POLETJE UTIHNILO

Mirzeta Muheljić

Ko sem se tistega jutra zbudila, je bilo zunaj že trideset stopinj.
Pogledala sem na uro. Šest in petnajst.
Mama je bila že v kuhinji. Sedela je ob odprtem oknu in z roko držala kozarec vode.
»Danes ne boš šla peš,« je rekla.
»Saj imam samo deset minut.«
»Ne danes.«
Pogledala sem skozi okno. Ulica je bila skoraj prazna. Na cesti ni bilo otrok, ki bi se vozili s kolesi, niti starejših ljudi, ki so običajno sedeli pred hišami. Samo drevesa so stala pri miru, njihovi listi pa so bili nenavadno povešeni.
Na telefonu se je pojavilo opozorilo:
Rdeče opozorilo zaradi ekstremne vročine. Omejite gibanje na prostem.
Leta 2036 me takšno obvestilo ni več presenetilo.
Še vedno pa sem se spomnila, kako sem kot otrok poleti vstajala zgodaj, tekla na igrišče in se vračala domov šele, ko je mama trikrat poklicala skozi okno.
Takrat smo mislili, da bodo poletja vedno takšna.
V šolo smo šli samo za dve uri. Pouk je bil prestavljen na jutro, ker popoldne stavbe niso več zmogle vzdrževati primerne temperature.
Ko sem prišla v razred, je bilo v njem že nekaj učencev.
Na tabli je pisalo:
POLETJE 2036 – KAKO ŽIVETI Z MANJ?
Učiteljica je stala ob oknu.
»Danes ne bomo imeli običajne ure,« je rekla. »Danes se bomo pogovarjali o tem, kaj se zgodi, ko nekaj, kar smo imeli za samoumevno, ni več samoumevno.«
Nekdo se je zasmejal.
»Spet o podnebju?«
Učiteljica ga je pogledala.
»Ne. O nas.«
Takrat še nisem vedela, kaj je mislila.
Ko sem se po pouku vračala domov, sem opazila, da ljudje nosijo več vode kot običajno. Trgovina na vogalu je imela pred vrati napis:
Voda – največ dve steklenici na osebo.
Pred trgovino je bila dolga vrsta.
Nekaj metrov stran je stal gospod Kovač iz tretjega nadstropja. V rokah je držal prazno steklenico.
»Ali ste dobili vodo?« sem vprašala.
Zmajala je z glavo.
»Čakal sem predolgo.«
Pogledala sem svojo torbo.
Imela sem dve steklenici.
»Vzemite eno.«
»Ne, ne, saj boš potrebovala.«
»Imam še eno.«
Nasmehnil se je, kot da sem naredila nekaj velikega.
Meni se ni zdelo.
Takrat se je oglasil telefon.
Opozorilo: zaradi povečane porabe bo med 14.00 in 18.00 omejena oskrba z električno energijo.
Vrnila sem se domov.
Mama je že zapirala žaluzije.
»Še štiri ure,« je rekla.
»Do česa?«
»Do elektrike.«
Ob štirih se je vse ustavilo.
Hladilnik.
Klimatska naprava.
Internet.
Dvoriščna vrata.
Celo dvigalo.
Prvih deset minut smo vsi samo gledali v svoje telefone.
Potem so se ugasnili tudi oni.
V hiši je postalo tiho.
Preveč tiho.
Šla sem na balkon.
Na ulici so ljudje počasi prihajali iz stanovanj. Nekdo je prinesel stol. Nekdo drug ventilator na baterije. Otroci so se usedli na tla pod velikim drevesom.
Prvič po dolgem času ni nihče gledal v zaslon.
Soseda iz pritličja je prinesla vrč vode.
»Za vse,« je rekla.
Nekdo je prinesel kruh.
Drugi paradižnik.
Nekdo je začel pripovedovati zgodbo iz svojega otroštva.
In potem se je zgodilo nekaj nenavadnega.
Ljudje so se začeli pogovarjati.
Ne v skupini na telefonu.
Ne prek sporočil.
Zares.
Ko se je začelo temniti, je bila vročina še vedno neznosna. Toda nihče ni več gledal na uro.
Sedela sem pod drevesom in poslušala ljudi, ki jih prej skoraj nisem poznala.
Gospod Kovač je sedel poleg mene.
»Veš,« je rekel, »ko sem bil tvojih let, sem mislil, da bo prihodnost pomenila več. Več avtomobilov, več naprav, več vsega.«
»In zdaj?« sem vprašala.
Pogledal je okoli sebe.
»Zdaj mislim, da bo prihodnost pomenila, da bomo morali ugotoviti, kaj nam je dovolj.«
Nisem odgovorila.
Tisto noč sem prvič razumela, kaj je hotela povedati učiteljica.
Ko se je elektrika vrnila, nihče ni takoj stekel domov.
Ostali smo še nekaj časa zunaj.
Naslednje jutro je bilo spet vroče.
Na poti v šolo sem šla mimo trgovine. Pred vrati je bila spet vrsta.
Tokrat sem opazila nekaj drugega.
Na steni je visel nov list papirja.
Če potrebujete vodo, vzemite. Če je imate preveč, jo prinesite.
Pod njim je nekdo z roko dopisal:
Nihče ne sme ostati brez.
Ustavila sem se.
Potem sem pogledala proti nebu.
Bilo je brez oblakov.
Vedela sem, da se svet ni čez noč popravil. Vedela sem, da bo še vroče. Da bodo prišle suše, neurja in dnevi, ko bo elektrike premalo. Vedela sem tudi, da bomo še vedno potrebovali tehnologijo, znanost in vse znanje, ki ga bomo lahko zbrali.
Toda od tistega dne sem prihodnost videla nekoliko drugače.
Morda ne bo najpomembnejše vprašanje, ali bomo imeli dovolj vsega.
Morda bo pomembneje, ali bomo takrat znali pogledati človeka ob sebi in vprašati:
»Imaš dovolj?«
In če odgovor ne bo, bomo znali reči:
»Potem bova delila.«

BIRMINSA, POLETJE 2036

Dora Zajc

»Toto, mislim, da nisva več v Kansasu.«

Nekoč sem ta stavek slišala kot nekaj, kar pripada filmu, ne pa mojemu življenju.

Zvečer sem sedela na kavču in gledala televizijo. Novice so govorile o pomembnih ljudeh, umetni inteligenci in novih tehnologijah. Šele skoraj na koncu oddaje je novinarka omenila ljudi, ki so živeli v hudem pomanjkanju. Takrat sem odložila škatlo s kokicami, ki sem jih držala v roki, in se vprašala, kako lahko nekaj tako pomembnega pride na koncu?

Tisto vprašanje je ostalo z menoj.

Takrat še nisem vedela, da se bom čez dvanajst let spraševala nekaj drugega:

Kaj smo naredili s svetom, ko smo ugotovili, da se moramo spremeniti?

Poletje 2036.

Sedim v Birminghamu – oziroma Birminsi, kot mu pravimo tukaj – in gledam, kaj je nastalo iz ideje, ki sem jo imela kot najstnica.

Včasih imam občutek, da gledam tuje mesto.

Na ulicah ni več nenavadno videti ljudi, ki sredi dneva iščejo senco. Poletja so postala nekaj, na kar se pripravljamo podobno kot na zimo nekoč. Šole imajo prilagojen urnik. Vročinski valovi določajo, kdaj ljudje delajo na prostem. V nekaterih stanovanjih se ljudje dogovarjajo, kdaj uporabljajo klimatske naprave, ker hlajenje ni več samo vprašanje udobja, ampak tudi vprašanje energije.

Voda je postala nekaj, o čemer se pogovarjamo vsak dan.

Hrana prav tako.

Nekateri pridelki, ki so jih ljudje nekoč jemali za samoumevne, so postali dražji, redkejši ali pa jih je treba pridelovati drugače. Na vrtovih rastejo rastline, za katere bi moja generacija nekoč rekla, da sodijo drugam. Na strehah so zbiralniki deževnice. V mestih je več prostora za drevesa, ker smo končno ugotovili, da senca ni samo nekaj lepega.

Toda največja sprememba ni na ulicah.

Je v naših navadah.

Danes sem obiskala enega izmed centrov 13. OKrožja.

Ko sem bila mlajša, je bilo 13. OKrožje predvsem ideja. Zamislila sem si ga kot gibanje, ki bi
povezovalo družbo, podnebje in tehnologijo. Kasneje sem mu dodala še druge ideje: duševno zdravje mladih, ponovno uporabo stvari, pomoč ljudem v težkih življenjskih okoliščinah, trajnostno modo, odgovorno uporabo tehnologije.

Takrat nisem vedela, ali je katera od teh idej sploh izvedljiva.

Danes vem nekaj drugega.

Ni pomembno, ali je ena ideja popolna.

Pomembno je, ali smo se pripravljeni vprašati, kaj lahko naredimo drugače.

13.OKrožje zato ni rešilo sveta. Nikoli ni bilo mišljeno tako.

Je samo eden od odgovorov.

»Dobrodošli v Birminsi, mestu, ki se je odločilo eksperimentirati z drugačnim načinom življenja.«

Novinarka sedi nasproti dr. STS (‘Science, Technology, and Society’ oziroma znanost, tehnologija in družba je interdisciplinarno področje, ki proučuje medsebojno vplivanje znanosti, tehnologije in družbe) Mirana Luminskega, enega od ljudi, ki danes sodelujejo pri vodenju 13. OKrožja.

»Kaj je bil največji problem, ko ste začeli?« ga vpraša.

»Ljudje so mislili, da se morajo spremeniti oni, tehnologija pa ne.«

Za trenutek utihne.

»Potem smo ugotovili, da tudi tehnologija ni nevtralna. Umetna inteligenca nam lahko pomaga
odkrivati težave, analizirati podatke in preprečevati zlorabe. Lahko nam prihrani čas. Lahko nam
pomaga pri učenju. Toda če postane cilj sama po sebi, smo pozabili, zakaj smo jo sploh ustvarili.«

Spomnim se stavka, ki sem ga zapisala že kot najstnica:

Tehnologija je orodje, ne cilj.

Takrat je zvenel skoraj preveč preprosto.

Danes se mi zdi težji.

Ker moramo vedno znova odločati, kje je meja med pomočjo in odvisnostjo, med zaščito in nadzorom, med napredkom in tem, da smo nekaj naredili samo zato, ker smo to lahko.

Tudi podatkovni centri potrebujejo energijo. Tudi umetna inteligenca potrebuje infrastrukturo. Tudi
virtualni svetovi potrebujejo resnični svet.

In voda, ki jo uporabljamo za hlajenje tehnologije, ni virtualna.

V Birminsi so zato začeli spreminjati tudi stvari, ki so se nekoč zdele nepovezane.

Omejevali so nepotrebno porabo. Popravljali predmete namesto njihovega takojšnjega odmetavanja. Spodbujali ponovno uporabo materialov. V šolah so se učenci učili ne samo programiranja, ampak tudi tega, kdaj tehnologijo odložiti.

Včasih se mi zdi skoraj smešno, da je bila ena izmed pomembnih sprememb tako preprosta:

ljudje so se ponovno začeli pogovarjati.

Ne samo prek zaslonov.

V živo.

O svojih strahovih. O vročini. O prihodnosti. O tem, česa ne razumejo. O tem, česa jih je strah.

Tudi duševno zdravje je postalo del prilagajanja.

Ker kaj pomaga mesto, v katerem je temperatura znosna, če ljudje v njem ne zmorejo več živeti drug z drugim?

Včasih se sprašujem, ali bi bila jaz iz leta 2024 zadovoljna s svetom leta 2036.

Verjetno ne.

Videla bi stvari, ki jih nisem pričakovala.

Videla bi tudi stvari, ki bi me prestrašile.

Morda bi ugotovila, da nekatere moje ideje niso bile dobre. Morda bi jih znanost ovrgla. Morda bi se
nekatere izkazale za preveč stroge.

In prav to se mi zdi pomembno.

Prihodnost ni izpit, pri katerem poznamo pravilne odgovore.

Je nekaj, kar preizkušamo.

Nekatere ideje moramo potrditi. Druge zavrniti. Tretje spremeniti.

Zato prihodnosti ne bi smeli graditi samo iz prepričanja, da imamo prav.

Graditi bi jo morali tudi iz pripravljenosti, da ugotovimo, da se motimo.

Nekoč sem prebrala Muskove besede: »Meni se nikoli ni šlo za denar, marveč reševanje težav za
prihodnost človeštva.«

Danes bi ta stavek nekoliko spremenila.

Ali lahko prihodnost sploh rešujemo, če se prej ne vprašamo, kakšno prihodnost želimo?

Ne vem, ali lahko kdo rešuje prihodnost človeštva.

Morda je to prevelika beseda za enega človeka, eno gibanje ali eno generacijo.

Lahko pa vsak izmed nas naredi nekaj drugega:

lahko sodeluje pri njenem ustvarjanju.

In morda je prav to prilagajanje.

Ne pomeni, da se preprosto naučimo živeti v vse bolj vročem, suhem, poplavljenem ali digitalnem
svetu.

Pomeni, da se vprašamo, kakšen človek želimo biti v njem.

Spet sem v Birminsi.

Sončni zahod je skoraj enak tistemu, ki sem ga poznala kot najstnica. Drevesa še vedno stojijo. Ljudje se še vedno smejijo. Nekdo na drugi strani ulice telefonira. Nekdo drug nosi domov zelenjavo.

Svet se je spremenil.

Mi tudi.

Toda ne vem, ali dovolj.

Pogledam proti mestu in se spomnim tistega starega stavka.

»Toto, mislim, da nisva več v Kansasu.«

Ne.

Res nisva.

Toda morda vprašanje nikoli ni bilo, ali smo še vedno v Kansasu.

Vprašanje je bilo, kaj bomo naredili, ko ugotovimo, da nismo več tam.

In mogoče je prihodnost samo prostor, v katerem še vedno lahko izberemo, kaj bomo naredili
naslednjič.

Časopis Ka dogaja?!

Tjaša Krušič

Časopis_Ka_dogajaDownload

Pismo na sever

Julija Perko

Aljoša Kranjc
PO BOX 102
BIG TROUT LAKE, ON P0V 1G0
Canada

  1. avgust 2036

Dragi Aljoša,

poskušam se spomniti tvojih rok, a se ne morem. Tvoj obraz še vedno vidim. Veliko obrazov. Pri šestih letih, ko si bil brez prvih dveh mlečnih zob. Pri sedemnajstih, ko ti tri puhaste kocine pod nosom še niso prinesle statusa odraslosti. Takrat si bil prepričan, da je svet neskončno nepravičen do tebe. Predvsem pa se spomnim tvojega obraza tistega jutra pred desetimi leti, ko si odšel. Te podobe se ne trudim pogosto klicati v spomin.

Ampak tvojih rok ne vidim več. Spominjam se jih umazanih od zemlje, opraskanih od plezanja po drevesih, črnih od olja za kolesarsko verigo. Spomnim se, kako si, osemletnik, vzel očetov izvijač in z vso resnostjo trdil, da boš popravil kuhinjsko uro. Nisi je – celo dokončno si jo pokvaril. Toda vedno si verjel, da je mogoče stvari popraviti. Morda te ravno zato nisem razumela, ko si rekel, da mest ni mogoče popraviti. Star si bil devetindvajset let, ko si odšel. Od takrat je minilo deset let.
Spomnim se večera, ko si mi povedal, da z Nežo odhajata. Na sever, si rekel in mislila sem, da govoriš o poletnih počitnicah, ker je bilo tisto poletje še posebej peklensko vroče. Potem si povedal, da nameravata z Nežo živeti visoko na severu Kanade, v koči brez elektrike, ob čudovitem jezeru, polnem postrvi in ščuk. Prva misel je bila, da sem jaz kriva, da odhajaš zaradi nečesa, kar sem ali nisem storila. A si povedal, da ne bežiš od nikogar, da nisi jezen, niti obupan. Najbolj absurden pa se mi je takrat zdel tvoj stavek, da podnebna kriza ne bo uničila civilizacije, da se bomo vsi prilagodili in da odhajata zato, ker se bojita, da nam bo uspelo. To me je povsem zmedlo. Rekel si, da bomo z novo tehnologijo nadzorovali vse. In da se bomo pred naravnimi pojavi zaščitili tako temeljito, da dejansko ne bomo več živeli v naravi.

Še vedno lahko prikličem v spomin zvok vrat, ko si jih zaprl za seboj. Misli v glavi so se prerivale, srce pa je kričalo za teboj: vrni se; poskusi, a se čim prej vrni. Nisi se. Nista se. Prvo pismo sem čakala neskončno dolgo. Tri mesece. Potem je prišlo. Pisal si o vremenu, jezeru, koči, o drveh, ki jih pripravljata za zimo, o borni zelenjavi, ki jo je Neži uspelo vzgojiti; o lisici, ki vama je ukradla tri kokoši. Napisal si, da je prvo naselje, kjer živi približno petdeset staroselcev, 35 kilometrov stran od vajinega novega doma, in vama vse, kar potrebujeta, enkrat tedensko pripelje dron. Ta nazaj na pošto odnese tvoje pismo zame. Kako rada imam ta dron!

Vesel si bil, ko sem ti pisala o spremembah v mestu, ki je danes povsem drugačno, kot si ga poznal. Morda takšno, kot si ga pričakoval? Klimatski plašč okoli naše hiše je bil dokončan pred tremi leti. Skoraj neviden je. Zmaga nad naravo, so ga poimenovali inženirji. Na prvi pogled je skoraj neviden; šele ob sončnem zahodu človek lahko opazi njegov rob, kjer se nebo za trenutek lomi v rahlo modrikasto črto. Ko je nebo normalno, skoraj pozabimo, da obstaja. Ko pa zunaj divja orkan, se na njem pojavi milijone drobnih svetlobnih vzorcev. Če je zunaj dim, postane rahlo mlečen, ob nevarnem UV sevanju pa potemni. Najlepše je, ko dežuje, kar je poleti velika redkost. Takrat drsi po njegovi površini nešteto majhnih rečic. Takrat je najbližje spominu na naravo v mestu, kot si jo poznal.

Fuzija je uspela in energija je postala praktično neomejena. Mesto se seli pod zemljo, kjer je zaščiteno pred vsemi vremenskimi in drugimi pojavi. Temperatura je ves čas prijetna, zrak prečiščen, vlaga optimalna. Hrane ne primanjkuje. Umetna inteligenca vzdržuje vso infrastrukturo Ljubljane. Otroci v šolah obiskujejo gozdove, ledenike in koralne grebene v simuliranem okolju. Menda lahko celo slišijo šumenje listja in zavohajo gozd. Sprašujem se, ali je to res napredek. Ti bi zagotovo rekel, da ni. Češ gozd ni le vonj po gozdu. Gozd so tudi mraz, blato, komarji, mokri čevlji, tišina in možnost, da srečaš medveda. Vse tisto, česar smo se nekoč tako trudili znebiti.
Večino stvari lahko ljudje v mestu naročimo in dobimo v roku ene ure – razen zadeve, za katero si me prosil v svojem predzadnjem pismu. Priznam, da sem bila zelo presenečena, še posebej zato, ker si mi pisal, kako se tudi pri vas razmere v divjini spreminjajo zaradi tehnologije. Praviš, da imata solarne folije in okna, ki podnevi vpijajo svetlobo in jo ponoči sevajo v kočo. Sklepam, da imata vir energije, ki bi lahko napajal tudi digitalni fotoaparat. Ti pa si želel analognega. To je bilo moje prvo naročilo po zelo dolgem času, na katerega sem morala čakati štiri dni. Našli so ga v nekem antikvariatu; star je osemdeset let, težak in precej zdelan. S filmom je bilo še težje. Na koncu so pri nekem starem zbiratelju našli tri črno-bele filme. Vse sem ti poslala in zdaj končno dočakala povratek prvega. Vsak dan pošiljam povpraševanje po več filmih po celem svetu. Vmes sem jih našla še nekaj, ki ti jih kmalu spet pošljem. Celo barvnih!

A zdaj k fotografijam. Skoraj sem že pozabila, kako je čakati nanje. Tudi to je bil velik izziv, saj je v mestu ostal le še en fotografski laboratorij. Srce mi je razbijalo od pričakovanja, zakaj imela sem priložnost spoznati prve realne odtise vajinega življenja v desetih letih. Želela sem si narediti poseben obred, zato sem si najprej skuhala čaj, nato pa prav počasi začela.
Vajina koča, manjša, kot sem si predstavljala. Čudovita fotografija jezera, ki mu je črno-beli film dodal še tretjo dimenzijo. Neža ob drvarnici, kjer je ogromen kup pripravljenih drv. Zraven drvarnice kanu, malo stran rastlinjak, v njem pa polno zelenja. Vama je uspelo pridelati celo paradižnik? Pri vsaki fotografiji se posebej dolgo pomudim, ker želim, da vse traja neskončno dolgo. Na naslednji fotografiji sta tvoji roki, ki ovijata sekiro. Starejši roki, bolj grobi, a tvoji. Kot bi vedel, da mislim nanje.

Fotografije sem počasi odlagala na mizo, vsako zase, da sem jih lahko še večkrat ošinila z očmi. Naslednja fotografija: na njej je deklica, morda osemletna, temnih las in s tvojimi očmi. Najbrž so vas vendarle kdaj obiskali kakšni sosedje? Na naslednji fotografiji sedi na podrtem deblu, potem spet teče proti jezeru. Poiščem povečevalno steklo. Povsem od blizu iščem podobnosti na njenem obrazu. Podobnosti s kom? Na naslednji fotografiji na tvojih ramenih sedi deček. Morda ima štiri, pet let. Preskočila sem naslednjih nekaj slik, da bi odkrila kaj več. Našla sem novo, na njej otroka sedita za mizo. Na mizi so bili štirje krožniki in štiri skodelice. Dvakrat sem jih preštela. Nenadoma sem vedela: to sta vajina otroka, moja vnuka! Misli so preskakovale kot zmešane od vprašanj, zakaj mi nisi prej povedal, zakaj ste skrivali pred mano, do tistih, kako sta si sploh upala imeti otroke v divjini, kaj naredite, ko otroka zbolita? Potem sem se nasmehnila navzven in navznoter. Tam daleč na severu Kanade živita otroka, ki jima ne vem imen niti kakšen je zven njunih glasov. Ne vem, katerega je strah teme in kateri spi pri odrtem oknu. Nikakršen ščit ne bi zadržal hudournika solz, ki je privrel iz mojih starih oči. Deset let sem mislila, da je tvoje življenje zelo daleč. Zdaj vem, da je bilo samo nekje, kjer ga nisem mogla videti. Razdalja sploh niso kilometri! Razdalja je morda samo to, da ne veš, kaj se skriva v ovitku s fotografijami.

Izbrali smo si nasprotni poti, kako preživeti isto prihodnost. Jaz sem ostala tu, kjer je svet postal vse varnejši, vi ste odšli tja, kjer je še dovoljeno, da je nevaren. Tukaj je dan enak dnevu, v vašem gozdu se vsak dan začne z vprašajem. A ko že stotič pregledujem fotografije, se sprašujem, kdo od nas pravzaprav živi bolj polno? Vaše življenje je težko na vse načine, na katere je moje lahko, moje pa samotno na vse načine, kot se vaše zdi polno.

Vem samo to, da deset let pozneje nobeden od naju najbrž ni več prepričan o tem, da se je drugi motil. Ne bom prišla na obisk. Ne bom več razglabljala, zakaj si odšel. Namesto tega ti bom še naprej pošiljala filme. Želim gledati skozi oči mojih vnukov; pošlji mi veliko takšnih, ki jih bosta naredila onadva. Jaz pa jima tokrat pošiljam sliko moje hiške, ki stoji pod klimatskim plaščem in zraven katere še vedno raste stara jablana.

Vse vas objemam, tvoja mama

Vprašanje konca

Tatjana Plevnik

Poletje se preveša v jesen, zrak nalega nad mesto kakor mokra ponjava. Temni oblaki napovedujejo izredno stanje. Nekakšna brezvoljnost se vas loteva. Popoldne omedleva v večer, vi pa se zaprtih oči po žabje kuhate v mehurčku svojega potu.
Zanima vas, ali se pripravlja kaj slabega. Sprašujete me, če bi vas morala skrbeti opozorila o prihodnosti. Megleno slutite, da se bodo podnebne skrajnosti, nemiri, nasilje, spopadi nadaljevali, vendar se vam zavedanje realnosti dogaja z zakasnitvijo.

Naj vas spomnim na Titanic. Ko je ladja trčila v ledeno goro, se potniki, prepričani, da je nepotopljiva, niso hoteli takoj vkrcati v reševalne čolne. Po dveh urah je bilo že prepozno. Čolnov je bilo premalo za vse, veliko pa jih je ostalo na pol praznih, ker so se bogataši v njih bali, da bi jih tisti, ki so se utapljali, potegnili na dno.

Pozneje se je izkazalo, da je bila posadka obveščena o nevarnostih ledenih trkov, vendar je v radiotelegrafskih komunikacijah dala prednost poslovnežem, svarila pa preslišala.

Podatki kažejo, da krizni dogodki naraščajo, vi pa kar čakate. Opustili ste upanje, da lahko karkoli spremenite. Če je pasta res že zlezla iz tube, je tako ali tako konec. Poti nazaj ni več. Morda se boste lahko prilagodili. Biološke vrste se vedno prilagodijo. Če to ne bo delovalo, boste mrtvi in vas prihodnost itak ne bo več zanimala, zakaj bi se torej vznemirjali na zalogo. Nevednost, lahkomiselnost, brezbrižnost, brezvoljnost, obup – vse to so izkusili tudi potniki na Titanicu, nepripravljeni na oceansko grobnico.

Ne ponavljajte njihovih napak.

Preživetje je mogoče, čeprav samo preživetje morda ne bo dovolj. Citiram Dostojevskega: Treba bo ustvariti svet, v katerem bo vredno živeti. Svetujem vam, da se pravočasno pripravite na najhujše, čeprav ne verjamete v apokaliptične napovedi.

Ne morete predvideti vsega, lahko pa preigrate čim več verjetnih situacij že danes, kajti jutri se vam bo preteklost zdela le še globok ponaredek.

Če se vam zdi moj poziv halucinacija, si oglejte filme Cesta, Mad Max, Matrica, Melanholija. Če ste si jih že ogledali, jih glejte še enkrat, saj se boste tako hitreje spravili v stanje paranoje, kot če bi spremljali večerna poročila. Pred spanjem ne štejte ovac, ampak pomislite na potencialno katastrofo, ki se bo zgodila, medtem ko boste v postelji. Postavite se v kožo ljubiteljske literatke, ki mora do 16. avgusta oddati besedilo na natečaj za najboljšo kratko distopijo. Začnite izdelovati scenarije z najverjetnejšimi situacijami, v katerih boste potrebovali zaloge hrane, zdravil in opreme. Za lažje odločanje vam ponujam nabor vzorcev, izmed katerih si lahko izberete nekaj najverjetnejših:

Zaradi suše, ekstremnih vročinskih valov, poplav in zemeljskih plazov ni več
pridelka, zato kolapsirajo globalne dobavne verige hrane, države se odzivajo z
represijo. Gozdovi in polja izginjajo v plamenih, migracij ne zmore ustaviti
nihče. V nemirih padajo vlade, razpadajo institucije, organizirajo se roparske
tolpe, domovi niso več varni, toda še nevarneje jih je zapuščati. Družbe se
druga za drugo razkrajajo. Nastopi splošna barbarizacija sveta.

Nekateri scenariji se bodo pojavili sočasno. Izključili vam bodo elektriko, vodo in plin. Poškodovani ali oboleli boste potrebovali zdravila, zaradi karantene pa ne boste mogli nikamor. Trgovine in lekarne bodo zaprte, zunaj bodo prežali na vas pobesneli obupanci in odrešeniki. Brez elektrike ne bo komunikacije, tudi jaz vam ne bom mogel pomagati. Golobi bodo končali v ponvah. Zato začnite takoj taktično zbirati opremo in se učiti veščin preživetja. Pretiravajte. Zapisujte si sarkastične odzive sorodnikov in znancev. Če bodo pozneje še med živimi, jim boste lahko povedali, da ste imeli prav vi, ne oni. Bolje je imeti srečo kot prav, to je res, vendar pod pogojem, da ostanete živi.

Če nimate prihrankov, vzemite posojilo, saj vam ga ne bo treba odplačevati. Nakupujte na veliko. Naredite si zaloge. Če želite, vam lahko pripravim seznam stvari, ki jih boste potrebovali. Kličite zdravnike in zahtevaje recepte za analgetike in antibiotike. Prihranili si boste poznejše mrzlično iskanje po izropanih lekarnah. Ne pozabite na kapsule kalijevega jodida. Kupite si dober nož, s katerim boste lahko žagali žice, sekljali gobe, odpirali pločevinke, luščili ribe, pritrjevali vijake, izdelovali dodatne luknjice v pasu, ko boste hujšali, si strigli nohte, opravljali preproste kirurške posege, pulili ježeve bodice iz kože, izdelovali opornice in strgali plesen. Nož naj ima USB ključek za shranjevanje glasbe. Saj poznate tisto Nietzschejevo: Umetnost imamo zato, da ne bi umrli od resnice. Potrebovali boste predvajalnik in baterije.

Strpajte vse, kar ste si priskrbeli, v trpežen pohodniški nahrbtnik.

Časa je malo. Takoj prenehajte z balinanjem in delavnicami kreativnega pisanja, začnite trenirati mešane borilne športe, lokostrelstvo in metanje nožev.

Obnovite veščino pisanja na roko, naučite se živeti brez tipke delete. Navadite se premagovati gnus: poskusno nalovite nekaj ličink mokastih črvov in jih postopoma dodajajte v prehrano. Naučite se Morsejeve abecede in izdelovanja vozlov. Naučite se improvizirati.

Ne kupujte toaletnega papirja, uporabljali boste praprot in lapuhovo perje, ko bo zelenja dokončno zmanjkalo, pa kamne in lubje. Nehajte kopičiti dobrine, ki jih ne boste potrebovali. Saj bo šlo. Človeštvu gre zmanjševanje nasploh dobro od rok. Toliko stvari ste že uspešno zmanjšali: kakovost zraka, ledenike, koralne grebene, biotsko raznovrstnost, rezervate ribolovnih voda, rodovitnost tal, čisto pitno vodo, gozdove, količino redkih zemeljskih kovin, pismenost, solidarnost, sočutnost …

Se vam zdijo moji nasveti smešni?

Kaj pa če vam povem, da posnetek vaše odtrgane noge na TikToku ne bo nikakršna senzacija. Mrtvi boste komaj dva dni, ko vas bo že našel trop pegastih hijen. Dve uri po smrti bodo vaše ustnice že dobile barvo gnijoče slive. Dan poprej boste še sedeli na terasi z nekom, ki vam bo govoril, kako ste luštkani. Ko bo k vajini mizi pristopil natakar z računom, boste zaslišali enoličen zvok sirene, trajal bo natanko dve minuti, nato bo izbruhnil pekel. Računa vam ne bo treba plačati.

Že videno na televiziji, toda v zaigrani različici. Če boste pravočasno pripravljeni,boste morda preživeli, vendar pa svet ne bo več tak, kot ste ga bili vajeni.

Strašljivo, kajne?

Pokvarilo vam je dan, pravite, in zdaj potrebujete tolažbo v utopičnem besedilu, ki sem ga sestavil zato, da vam povrnem nekaj upanja. Literarna umetnost zmore odstreti obrise upanja tam, kjer jih sami ne znate.

Predstavljajte si prizor, ko v popoldanski praznini, obsijani s soncem, s sopotnikom stopata proti jezeru, pseto sopiha pred vama z jezikom do tal. Spotoma obirata maline s prepolnih grmov, na listih mrgoli uši, toda to vaju ne skrbi, saj se bodo z njimi nahranile pikapolonice. Več pikapolonic, manj uši, več hrane za vaju.

Ustavita se na pesku, pseto z zaletom skoči v jezero, sopotnik se usede na kosplavnega lesa, vi pa se spustite na vse štiri in zavihtite noge v zrak. Obstojite na rokah, ukrivljeni kakor škorpijonov rep, robovi prevelike srajce vam padejo čez obraz.

Naredite nekaj premikov na rokah, majajoč se naprej in nazaj, val vam zalije prste in zmoči konice las, toda ne odnehate. Po vsem tistem ruvanju z naravo, po vseh naporih, da ste se pri vaših letih ohranili pri življenju, ste fizično zmogljivi, kot niste bili že od najstniških let. Če bi vas kdo opazoval iz daljave, bi vas zamenjal za otroka, vendar daleč naokoli ni nikogar. Presenečate ste samo sebe, da zmorete stojo na rokah. Čutite sonce, kako vam toplo utripa po mečih, slutite pogled ostarelega spremljevalca, prilepljen na vaš goli trebuh. Še se prestopate na rokah, dokler se neprekucnete v vodo. Medtem pseto skaklja okoli vas in veselo maha z repom, v pričakovanju, kaj neki bo sledilo.

Če želite, lahko primerjam šest konkretnih možnosti, kako preživeti v novem svetu brez moje pomoči.

Dan za tuširanje

Tomo Umer

“Dobro jutro, Marja,” je zaslišala in se zbudila vsa navdušena. Zaradi pomanjkanja vode lahko vsak človek v povprečju porabi le dvajset litrov dnevno: za pijačo, osebno nego, uporabo tehnologije in tako naprej. Mesečno pa so vsakomur naključno dodeljeni trije dnevi z dodatno količino vode. Danes je za Marjo nastopil tak dan. Še preden bi umetna inteligenca, ki je nadzirala njen pameten dom, lahko to povedala, je sama zrecitirala: “Danes je petek, trinajsti julij, ura je pet in na razpolago imaš petdeset litrov vode!”

A začuda se ponarejen človeški glas ni ujemal z njenim. Izrečeni številki nista bili isti. To spoznanje je Marjo hitro dvignilo v sedeči položaj: “Sara, koliko vode imam na razpolago danes?”

“Seveda, Marja, z veseljem ponovim. Na voljo imaš natanko dvajset litrov!”

“Kako prosim? Petdeset bi jih morala imeti!”

Tokrat je sledilo nekaj sekund tišine pred odgovorom: “Prav imaš, Marja! Danes ti res pripada petdeset litrov. Kako to, da jih imaš na razpolago le dvajset? Tvoj pomivalni stroj, televizija, telefon in pa sesalec potrebujejo posodobitev programske opreme. Kot veš, ne smemo nikomur dopustiti, da bi prišel na negativno količino vode, tako da si pametni stroji avtomatično rezervirajo maksimalno vrednost, ki bi jo lahko potrebovali! A ne obupaj, z malo sreče bodo posodobitve porabile le nekaj litrov in ti bo velika večina ostala. Ali te zanima še kaj, Marja?”

Marja je zakopala obraz v dlani in stisnila zobe ter požrla krik. Preklete pametne naprave. Pozabila je, da so ji te štiri težile za posodobitve že teden dni in ob prvi priliki, ko je Marja imela na razpolago večjo količino vode kot običajno, so jo takoj pobrale. To ni bilo prvič, a prav na ta dan se je poklopilo nekaj neprijetnosti. Njeni dolgi lasje, speti v čop, so nujno potrebovali nego in prho. Zaradi veliko stresa in nezdravega prehranjevanja so se ji precej zamastili. Poleg tega se ji je ravno začela menstruacija in se je tako še dodatno gnusila sama sebi.

Danes lahko vsi stroji kar crknejo, si je mislila, a odgovorila z najprijetnejšim glasom, kar ga je premogla: “Hvala za razlago, Sara, kako bi le preživela brez tvoje pomoči! Prosim, skuhaj mi kavo.” Ob tem je tudi skočila na stranišče in začela preračunavati. Prejšnjič so ji posodobitve hišnih aparatov izpraznile dvajset litrov. Če izkoristi službo in taktično porabi svoje tri dnevne odmore za stranišče, potem se ji lahko uspe stuširati.

Popila je kavo in sok, ki se nista štela k dnevni porabi vode – služben bonus. Obenem je preletela novice na mobitelu in ignorirala brnenje avtomatičnega sesalnika in drugih pripomočkov, ki so ji praznili zaloge dragocene tekočine. Klasika. Vode primanjkuje, bla bla bla… Politiki se spet kregajo, kdo je kriv za preveliko porabo. Podatkovni centri za umetno inteligenco so nujni, ker si brez nje nihče še riti ne bi znal obrisat – slednje je Marja sama cinično dodala. Ponovno je neka skupina poizkusila požgati podatkovni center, tokrat naj bi jim skoraj uspelo. Kdo ve, mogoče ima pa njen bivši prav in bo ob uspešnem požigu ostalo več vode za ljudi? Drsela je skozi novice in komaj čakala konec dneva, ko se bo z malo sreče končno lahko stuširala. Zatem bo vse boljše.

“Marja, danes imaš za kosilo solato s sirom, paradižnikom in petimi rezinami šunke iz puranjih prsi. Za pripravo jedi je bilo porabljenih petnajst litrov vode in ta količina ne bo odbita od tvojega dnevnega deleža! Kaj ni to super?”

Marji se je bolj kot super zdelo, da ni druge izbire. Če ji služba ne bi krila vsaj hrane in pijače, bi morala biti bolje plačana. V nasprotnem primeru bi bila primorana nehati delati zaradi bolezni in smrti, ki bi sledila pomanjkanju. Kako lahko ljudje, ki so slabše plačani od nje, sploh živijo, ji ni bilo jasno. “Prav imaš, Sara. Hvaležna sem svojemu podjetju Alibazonu za ta radodaren dodatek!

“Marja, sarkazem ni koristen pri dobrem počutju. Raje ceni, kar ti Alibazon nudi. Z nasmehom v nov dan!”

Ugriznila se je v ustnico in odhitela proti izhodu, preden bi jo nadaljnji pogovor s Saro še bolj razjezil. Niti ni hotela vedeti, kolikšna je temperatura, a gotovo že nad tridesetimi stopinjami Celzija. Niti noči niso več ohladile okolice in zaradi tega je večina ljudi začela delati že ob šestih zjutraj z dvournim neplačanim kosilom, da bi se zmanjšala količina avtov na cestah ob najhujši vročini. Temperature so namreč podnevi pogosto presegale štirideset stopinj. Sledila je standardna rutina: pot v službo, pozdrav varnostniku, prijava s prepoznavo obraza na kameri in odobritev začetka dela na mobitelu. Bežni pozdravi sodelavcem, ki so izgledali prav tako izsušeni kot ona. V poplavi brezupja se je našel še kak nasmejan obraz, ampak to ni bil njen znanec. Večinoma so to bili povzpetneži, managerji, direktorji in podobni. Ne nujno srečni, toda za ohranjanje delovne morale so morali “širiti pozitivno energijo.” Podatki o nadrejenih so bili zaviti v tančico skrivnosti, saj se je sčasoma izkazalo, da ko ena sama napačna oseba izve, koliko je kdo vreden, hitro kdo pride v službo z orožjem in ga brez pomisleka uporabi.

Marja se je plazila iz enega hodnika v drugega, dokler ni naposled prišla do svoje samotne pisarne. Ni točno vedela, koliko pisarn je praznih, saj so ob bliskovitem razvoju umetne inteligence pogosto krčili delovno silo. Kosilo je položila v mini hladilnik in začela z delom, če bi se temu sploh lahko reklo delo. Funkcija nje kot nekdanje sposobne programerke je bila ta, da preverja kodo, ki jo generira umetna inteligenca. Tu pa tam popravi kakšen odsek ali svetuje spremembe. Resnici na ljubo ima Marja službo le zato, da je ona odgovorna za napake, ki jih ni uspela popraviti.

Hitro je zapadla v rutinski ritem dela in si trudila dopovedati, da bi lahko bilo slabše. V pisarni je bilo vsaj tiho. Ob pavzi se je razveselila obvestila na telefonu, da so posodobitve pametnih hišnih strojev porabile le devet litrov vode. Tuš zvečer je ravnokar ponovno postal realistično upanje! A kaj hitro je dobro voljo prekinil klic njenega šefa. Zaradi varnosti je bil njegov (ali njen?) glas popačen in je tako povsem brezosebno izvedela, da si bo Alibazon rezerviral kar trideset litrov njene vode. Nujno je namreč dokončati delo na projektu in tako bodo morali zakupiti večjo porabo umetne inteligence, kot je bilo predvideno, kar se seveda poplača z vodo zaposlenih v podjetju. Vodstvo seveda verjame, da bodo zaposleni varčno uporabili umetno inteligenco in bo Marja dobila večino nazaj. Tudi tako se zagotavlja visoko raven delovne morale in pozitiven pristop k delu. Nemilo je strmela v ekran, ki bi ga najraje zabrisala skozi okno. Zaželeni tuš je postal skoraj nemogoč. V opomin in motivacijo za hitrejše delo se ji je na zaslonu pokazal števec z dejansko porabo njene vode. Zagrizla je v delo in se potrudila čim hitreje zaznati in odpraviti napake.

Kosilo je pojedla kar pred računalnikom in garala cel dan. Komaj ji je uspelo zaključiti njen del in na zaslonu se je svetila poraba vode: trinajst litrov. Presrečna je preverila trenutno stanje vode na svojem telefonu: osemindvajset litrov.

Marja je radostno kar odplesala domov, kjer je izbrala brisačo in pižamo. Tuš in relaks v postelji ob ogledu filma ali serije sta se zdeli neizbežni dejavnosti. A ko je naposled stopila v kopalnico, je zaslišala Saro: “Marja, si prepričana, da se želiš stuširati? Preostalo ti je namreč le pet litrov vode. Tuš bo trajal le okoli minuto in potem do jutri ne boš mogla splakniti straniščne školjke.”

“Kaj? Kam je izginila moja voda?”

“Po delu ti je ostala dovolj velika količina, da so se odločili za posodobitve še tvoj pralni stroj, hladilnik in klimatska naprava. Tako so vse glavne naprave v hiši posodobljene, varne in pametne! A ni to čudov…”

Marji se je zatemnilo pred očmi in ni slišala preostanka. Le čemu se trudi ostajati v tem sistemu, ko pa si na koncu dneva ne uspe zagarantirati niti osnovne higiene? Bivšemu je poslala sporočilo: “Ok, pripravljena sem preizkusiti tvoj pristop.” Če ni vode, pa naj vse skupaj gori!