21. oktober 2016
prof. dr. Saša Novak
Saj vsi poznamo tisto, ko prideš z idejo »A naredimo to in to?« in ti rečejo »Ja, super, dajmo!« – kar v prevodu pomeni »Fino, daj!«. Tako je bilo tudi z idejo o organziranju javnih poljudnoznanstvenih predavanj. Trenutek resnice, ko se počutiš sam samcat na tem svetu, ti in tvoja ideja, nad glavo pa oblaček, poln vprašajev.
Ampak ideja nikoli ne pride sama, vedno ti je poklonjena v paketu z rešitvami. V paketu je bila npr. Kristi. Saj vendar ne more razmišljati samo o tem, kako bi iz nanopalčk naredila dober senzor! Konkreten posvet, hitra akcija, hokus pokus in nastala je Znanost na cesti. Malo dobre volje, veliko klicev, precej improvizacije in kanček začetniške sreče, vse to se je tudi našlo v paketu.
Dr. Kristina Žagar (zdaj tudi Soderžnik) se na Odseku za nanostrukturne materiale IJS (K7) ukvarja s sintezo oksidnih nanostruktur v obliki palčk in cevk, ki bi se lahko uporabljale kot senzorji vlage. Z elektronsko mikroskopijo je intenzivno preiskovala tudi magnetne materiale. V zadnjem letu je z Zojo in Markom na Japonskem in od tam poroča, kako se imajo tam: link na blog. Še malo, pa se vrne! Jupi!
Priznam pa, da sva imeli s Kristi dobrega šepetalca: mojega dolgoletnega prijatelja Borisa Vrhovca. Od časov vodenja Avditorije mu je ostalo odlično poznavanje »pokrajine«, zato je bil korak od vprašanja »KJE?« do Galerije Kresija čisto preprost, spisek potrebnih nujnih atributov takega projekta pa dnevno serviran na pladnju. Brez rožic in pentljic! Kako boš to brez spletne strani, grafične podobe, elektronskega naslova,… kar ni nehal! K sreči je bil čisto pri roki Aljaž.
Dr. Aljaž Iveković je kot mladi raziskovalec v sklopu Evropskega fuzijskega programa razvijal keramični kompozit z dolgimi keramičnimi vlakni in bil pri tem prav uspešen! Ampak nikoli ni čisto pozabil svoje ljubezni do oblikovanja, zato je bila prošnja, naj poskusi narediti grafično podobo projekta, podoben naganjanju žabe v vodo. Pred slabim letom je šel z družino v Belgijo na podoktorsko izpopolnjevanje in stavit grem, da oblikovanje malo pogreša.
Renata je bila v ZnC kar nekako vgrajena, kot neke vrste DNK projekta. Kar bila je vedno nekje okoli, vedno pripravljena v stavek vstaviti besedo znanost. Sumim, da je znanost njena skrita strast. Nadeli smo ji naziv »svetovalka«, čeprav poleg svetovanja tudi zelo pogosto vodi znanstvene večere v Unionu.
Renata Dacinger je novinarka na RTV Slovenija, urednica oddaje »Ugriznimo znanost«. Mislim, da pozna več znanstvenikov od mene, zagotovo pa zna na hitro največ povedati o skoraj kateri koli zanimivi raziskavi v Sloveniji. Tekoče in odlično prevaja »poljudna« znanstvena besedila v poljudna, razumljiva in zanimiva.
Gabrijela je po enem izmed prvih predavanj v Unionu prišla iz publike in vprašala, če je kaj za pomagat. Najbrž sem najprej debelo pogledala, ampak ravno v tem projektu sem se zelo hitro prepričala, da je zelo veliko ljudi pripravljenih sodelovati v dobri akciji. Gabrijela je dovršen prototip tega. Na hitro je prepoznala, kje manjka roka in kje se je izgubila kakšna misel, ko smo pripravili prvi ZnC natečaj, je pa zaplavala v svoje vode. Ko smo se med ocenjevanjem prvič zgubili v številkah, je elegantno poiskala zmagovalce in od takrat je to njena domena.
Gabrijela Hladnik je namreč matematičarka. Poleg tega, da v D-Labs išče in rešuje napake drugih, je visoko na listi njenih izzivov komuniciranje med analognim in digitalnim audio svetom (Distopiksound). Lahko jo srečate tudi na kakšni lingvistični olimpijadi.
Andrejo sem opazila kot redno obiskovalko ZnC večerov, ki se je, kot bi mignil, prelevila v zelo aktivno sodelavko ZnC. Če kdo ve, česa še nismo naredili, kaj manjka in kje se kaj najde, je to Andreja! Če je potrebno, pride trikrat vprašat, če sem že poklicala tega in tega in zaradi nje me nikoli ne skrbi, da bi na kaj pozabili. Ko je Aljaž odšel v Belgijo, je šla po njegovih stopinjah v treh točkah: vpisala se je na doktorski študij, se lotila fuzije in začela oblikovati ZnC plakate in letake.
Andreja Šestan je sodelavka Centra za elektronsko mikroskopijo (CEMM). Zagotovo zna narediti najlepšo luknjico v vaš težko pripravljeni najboljši vzorec, pa četudi ga je treba polirati in jedkati tri dni. Odkar je študentka na MPŠ, vključena v program Fusion Education, je z dušo in srcem v volframu, o potencialnih poškodbah v volframu zaradi obsevanja z nevtroni ali implantacije helija ve več, kot bi bilo za njeno raziskavo potrebno.
Janez je na ZnC verjetno začel prihajati z Andrejo, vedno pa s fotoaparatom. Pojavi se brez besed, poškljoca zanimive scene v kavarni in okoli nje in naslednji dan imamo v folderju super slike.
Dr. Janez Zavašnik je, kot pravimo, mikroskopist, vendar v duši še vedno predvsem geolog. Mislim pa, da mikroskope, za katere skrbi in s katerimi razkriva pomembne skrivnosti materialov, vidi kot svoje otroke. Center za elektronsko mikroskopijo je brez njega prazen in mikroskopi se stežka zadržujejo, da ne bi padli v off-mode. Pa tega k sreči večinoma ne naredijo.
Petra je prišla z Norveške malo potem, ko je na Japonsko odšla Kristi. Super je z nekom predebatirati nove ideje in stare napake, prečistiti spisek kandidatov in potegniti črto pod spiskom gostov v novem ciklu!
Čeprav je dr. Petra Jenuš Brdnik bolj vajena magnetnih materialov, je v fuzijski svet vstopila s povsem mirnim in trdnim korakom. Ko poskušaš narediti krhek volfram žilav, postaneš tudi sam trdnejši, pa k sreči ne tudi trši. Vsekakor Petri uspe nataliti volfram, pripraviti tak volframski kompozit, da ga Andreja dva dni ne more naluknjati in da Janez v njem brez večjih težav najde karbidne vključke. Naš projekt v sklopu programa Eurofusion po zaslugi vseh treh super napreduje!
Anže je postal nepogrešljiv, odkar je priznal, da gladko bere in piše html kodo. Saj že vemo, kako to gre: priznaš, da nekaj znaš in potem dobiš to v čevlje. No, Anže zdaj piše html kodo v ZnC spletni strani in ob poznih večerih popravlja napake, ki jih vnesem jaz. Neprestano ga muči želja po obnovitvi spletne strani, vendar tega ne pove preveč na glas (glej drugi stavek tega odstavka).
Še malo, pa bo tudi Anže Abram doktor znanosti. Najdete ga v najbolj skriti pisarni na Odseku za nanostrukturne materiale IJS, kjer pridno piše, briše in riše. Dokler ga ne zmotim jaz s svojimi prošnjami.
Martina ste zagotovo opazili ob vhodu v Kavarno Union, kjer, odkar imamo vstopnice, odreja, kje bo kdo sedel: blizu predavatelja, v »backstagu« (kjer ponavadi sam pristane in se na tviterju tudi pritoži) ali mogoče v poljubnem bližnjem ali daljnem bifeju. Ne, brez vstopnice ne gre! Dragocen partner v kritičnem pogovoru o projektu, poln dobrih idej. Pingvina najde tudi, če ga osebje pospravi v klet.
Martin Topole je pred kratkim postal mladi raziskovalec na MPŠ, hkrati pa je presedlal z Odseka za nanostrukturne materiale na Inštitut za materiale in tehnologije. Kaj bo raziskoval, še ni povedal.
Andraž je ZnC najprej preizkusil z »vročega« stola. Je edini v ekipi, ki ve, kako je, če ti v oči sveti reflektor, vsak tvoj migljaj in čohljaj zabeleži Adisova kamera, moderatorka pa blago opominja, da se odmerjeni čas izteka. Zdaj vadi drugo stran.
Dr. Andraž Kocjan je keramik, za katerega še vedno ne vem, če zna dobro polagati ploščice, vem pa, da zna narediti dobro prevleko na zobno keramiko in še marsikaj. Je vodja programske skupine Inženirska in biokeramika na K7.
Majda pa je najnovejša članica ekipe. Dinamit! Ko se odloči, izpelje! Brez nje lahko kar pozabite na znanstveni slam. In verjemite, da naslednji bo! Na e-mail najbolj zagotovo odgovori po 11. uri zvečer.
Tudi Majda Pavlin še piše doktorat. Na Odseku za kemijo okolja razvija tehniko analize majhnih količin živega srebra. Je predsednica Študentskega sveta MPŠ in branilka pravic študentov, organizatorka piknikov, študentske konference itd. Sumim, da je njen glavni problem čas. Za rojstni dan bi ji morali pokloniti eno uro na dan, če bi šlo.
Tudi jaz bi si želela kakšno uro na dan več! Če človek potrebuje primerno dozo spanja za regeneriranje, jih je za vse izzive štiriindvajset odločno premalo. Ampak k sreči je, kot vidite, okoli mene ekipa ljudi, ki ure svojega prostega časa z veseljem prispevajo k ustvarjanju Znanosti na cesti. Zato k pogovoru S Slavkom Jeričem v podkastu MMC Številke dodajam: Brez njih ne bi bilo nič!
