Doktorat je za znanstvenike neke vrste vozniški izpit

19. januar 2016
dr. Mojca Jež

Znanost je osupljiva, velikokrat neverjetna, nepričakovana, izredno zanimiva in čudovita. Želim si, da bi jo kot tako videli tudi ljudje, ki se z njo ne ukvarjajo neposredno. Javnost znanost mnogokrat označi z nečim takim: »Laboratorij je peskovnik za odrasle,« in »Saj znanstveniki pa nič ne delajo.« Sama sem med svojim doktorskim študijem izkusila, da je na nek način oboje resnično.

Pri nas imamo čudovit (in čudovit mislim hkrati ironično in resnično) sistem mldih raziskovalcev. Uveljavljeni starejši raziskovalci kandidirajo na razpisu Agencije za raziskovalno dejavnost za mesto mladega raziskovalca. Kot mentorji nato od države dobijo denar in izbranega študenta zaposlijo za 3,5 let. V tem času mora študent uspešno zagovarjati doktorsko nalogo.

Tudi sama sem bila mlada raziskovalka. Najprej sem bila navdušena nad možnostjo, da se bom ukvarjala z matičnimi celicami in razvojem celičnih terapij. V Sloveniji je zelo velik razkol med željami in idejami ter dejanskimi zmožnostmi oziroma materialnimi in finančnimi sredstvi, ki so na voljo. Prva težava pri nas je, da na inštitucijah, ki se ne ukvarjajo samo z raziskovanjem (npr. različne zdravstvene inštitucije) primanjkuje izkušenih ljudi, ki bi doktorskim študentom na začetku lahko pomagali s praktičnim znanjem. Mentorji, ki dobijo mesta za mlade raziskovalce, so ponavadi vodje laboratorijev in sami že leta ne izvajajo več poskusov, ampak se predvsem ukvarjajo s pridobivanjem sredstev za financiranje nadaljnjih raziskav. So vizionarji, ki vidjo celotno področje in znajo usmerjati svoje raziskovalce. Tako sem se bila že takoj na začetku prisiljena znajti sama. Prvo leto to niti ni bil tak problem, saj sem se šele spoznavala s področjem in iskala temo s katero se bom ukvarjala v doktoratu. Ker sem se morala sama učiti osnovnih laboratorijskih metod, mi je to vzelo veliko več časa kot bi mi sicer. Po dveh letih, ko sem bila še vedno brez konkretnih rezultatov, me je začelo skrbeti, saj se mladi raziskovalci zavežemo, da bomo doktorat končali v 3,5 letih, drugače moramo vrniti denarna sredstva, ki smo jih v ta namen prejemali. Zato sem v zadnjem letu doktorskega študija odšla v Ameriko. Kljub temu, da sem tam delala v manjšem laboratoriju, je bila to zame neverjetna izkušnja. Celo leto sem namreč preživela na inštituciji, ki se ukvarja samo z raziskovanjem v izredno stimulativnem in k ciljem naravnanem okolju.

Ko torej slišim izjavo, da je znanost peskovnik za odrasle, se spomnim vseh čudovitih trenutkov preživetih v laboratoriju, preizkušanju novih tehnik, razvijanju teorij in načrtovanju poskusov. Eden najboljših občutkov na svetu je, ko ti po dolgem trudu in mesecih dela v laboratoriju končn uspe narediti kar si si zdal. Med letom dni, ki sem ga preživela v ZDA, sem v laboratoriju mnogokrat preživela cele dneve. Je pa res, da lahko včasih v nek eksperiment vložiš mesece dela pa na koncu ne moreš pokazati nikakršnih rezultatov. Zato sem imela tudi sama večkrat občutek, da ne počnem nič koristnega in sem včasih težko našla motivacijo za nadalnje delo.

Kljub nekaterim razočaranjem in težkim časom so bila leta doktorskega študija neverjetna izkušnja. Edino kar bi spremenila je to, da bi delala nekje kjer je na razpolago več denarja za razvoj. Pri nas večinoma samo sanjamo o najnovejših (in seveda dragih) tehnologijah, ki nam niso dostopne. Verjetno je to tudi eden izmed razlogov zakaj naši najboljši znanstveniki odhajajo v tujino – ker le tam lahko uresničijo svoje ideje.

Pravo delo se po doktoratu v resnici šele začenja. Najprej, po uspešnem zagovoru, je občutek čuden, saj naenkrat nimaš več cilja za katerega si garal zadnja 3 leta. Nato se znajdeš v svetu znanstvenikov z vozniškim izpitom. Od tebe se pričakuje samostojno vodenje raziskav in neprestano publiciranje dosežkov. Biomedicina je področje, kjer potrebujemo veliko radovednih, ambicioznih ljudi polnih entuziazma in idej, predvsem pa čim več sodelovanja raziskovalcev in ostalega zdravstvenega osebja, pa bomo kljub slabšim materialnim pogojem lahko dosegli napredek.

Doktorica biotehnologije, ki je sprva verjela, da bo arhitektka. Na akademsko pot jo je zapeljalo mesto mlade raziskovalke na Zavodu RS za transfuzijsko medicino, oči pa so se ji dokončno odprle ob delu z matičnimi celicam v ZDA. Poleg sodelovanja pri razvoju celične terapije za zdravljenje srčnega popuščanja se ukvarja še z »anti aging« projektom, ki je tisti, zaradi katerega ne more spati in jo žene naprej. Znanost je peskovnik za odrasle, v katerem s svojim znanjem, kreativnostjo, idejami, razigranostjo in zagnanostjo ustvarjamo in spreminjamo naše razumevanje sveta ter gradimo prihodnost.