Renata Dacinger

Helij je plin, s katerim napolnimo balone, ki lahko zato letijo. Pri vdihavanju nam spremeni glas. Toda helij je veliko pomembnejši. Brez njega ne deluje večina naprav za magnetno resonanco. Z uporabo helija so odkrili Higgsov bozon. Helij pa je tudi plin, ki ga izgubljamo. Vsako leto nam z Zemlje uide nepredstavljivih 175 milijonov kubičnih metrov helija. Ker je neobnovljiv, ga, ko nam enkrat uide, izgubimo za vedno. Po nekaterih predvidevanjih bo čez 100 let na Zemlji zmanjkalo helija.

To je zgodba, ki nas pritegne in nam vzbuja vprašanja. Ali s helijevimi baloni res za vedno izgubljamo dragoceni plin? Kaj bomo naredili, če ga bo zmanjkalo? Ali ga nujno potrebujemo? Ali ga znajo znanstveniki narediti? Zato lahko zgodbo o heliju z večjim zanimanjem beremo naprej.

Helij je drugi najpogostejši element v vesolju. Leta 1895 ga je na Soncu odkril William Ramsay Ramsay in šele čez 26 let so ga izolirali na Zemlji. Je brez barve, vonja in okusa. Njegovo vrelišče je med najnižjimi med vsemi elementi, -269 °C. Helij je drugi najlažji element po vodiku. Izgubljamo ga prav zato, ker je tako lahek, da nam uhaja, Zemljina gravitacija ga ne zadrži. Tudi ko z njim napihnemo balon, ki je iz polimera, se helij zaradi svoje majhnosti počasi izmuzne skozi njegovo steno.  

Ljudje imamo radi številke, podatke, primerjave, največje, najmanjše. Da je vrelišče helija -269 °C je zanimiv podatek. Vsi vemo, da voda zavre pri plus 100 °C, zato je vrelišče pri minusu presenetljivo! Morda lahko zdaj v zgodbo dodamo še podatke o nahajališču helija.

Največ helija na svetu pridobimo iz nahajališč zemeljskega plina v Združenih državah Amerike, kjer je ujet pod nepropustno kamnino. Helij se nahaja v atmosferi v koncentraciji približno petih delcev na milijon. Zaradi tako nizke koncentracije je komercialno pridobivanje iz zraka nepraktično.

Zakaj vse ga uporabljamo, koliko ga potrebujemo? Kako pomemben je? Bomo lahko živeli brez njega?

Med večje uporabnike helija spadajo raziskovalne institucije. Helij uporabljajo v fizikalnih poskusih za hlajenje oziroma doseganje zelo nizkih temperatur, pri katerih snovi spremenijo lastnosti. Uporabljajo ga tudi v Cernu, največjem laboratoriju za fiziko delcev. V velikem hadronskem trkalniku imajo okoli 170 ton helija. To je primer zgodbe o znanosti.

Zakaj o znanosti?

Ko govorimo o poročanju o znanosti, je eno prvih vprašanj, ali poročati o znanosti. Moj odgovor je da. Zagotovo! Za novinarja je znanost najprej neizčrpen vir dobrih zgodb, z vsemi potrebnimi elementi: problemi, iskanje rešitev, težave na tej poti, razočaranja, odkritja, rešitve. In ko že kaže, da si izčrpal vse teme, se pojavijo nove težave in posledično nova iskanja in na koncu spoznanja. O znanosti moramo poročati tudi zato, ker javnost potrebuje informacije o znanosti. Znanost je del našega življenja. Ljudje se odločajo, ali se bodo cepili, kaj pomeni vetrna elektrarna v bližini njihovega doma, je za naravo sprejemljivejši električni avtomobil ali klasični z bencinskim ali dizelskim motorjem. Za pravo odločitev potrebujejo prave informacije. Poleg tega pa so znanstvene inštitucije tudi porabnice javnih sredstev, zato je prav, da je družba informirana o tem, kaj delajo, kako to počnejo, zakaj in kako bodo ugotovitve njihovih raziskav uporabne za nas vse. Znanost je zapletena, znanstveni članki so težko razumljivi in največkrat v angleščini in niso namenjeni splošni javnosti. Tu pa imamo svojo nalogo mediji. Množični mediji, časopis, radio in televizija so za marsikoga dragoceni vir znanstvenih informacij. To pa seveda ni vse, medijev oziorma prostora za komuniciranje znanosti je danes vedno več.

Poročanje o znanosti na televiziji

Sama se s poročanjem o znanosti kot novinarka na Televiziji Slovenija ukvarjam že več kot 20 let in že 20 let razmišljam o tem, kako to početi na najboljši mogoč način. Velikokrat se počutim med dvema ognjema, med dvema stranema, ki si vsaka želi nekaj drugega. Kaj želijo gledalci? Zanimive zgodbe, ki jih razumejo. Zanimivo znanost, ki se jih dotika in v kateri vidijo uporabno vrednost tudi zase. Zanimivo jim je nekaj iz vsakdanjega sveta in v povezavi s tem presenetljiva dejstva. Kaj želijo znanstveniki? Povedati čim več o svojem delu brez posploševanja in preprostih primerjav, ki morda niso popolnoma točne. Ne želijo pa se spuščati na področja, kjer niso popolnoma suvereni.

Kaj si želim jaz? Najti srednjo pot, pri kateri je znanost predstavljena verodostojno in kar se da natančno, pa vendar ne v vse podrobnosti, ki jih morajo poznati in upoštevati le znanstveniki. Želim najti zgodbe, ki so zanimive za gledalce, četudi so morda manj pomembne za raziskovalce. (Helij je za raziskovalce le orodje za njihovo delo. Za javnost in tudi zame je zanimiva zgodba.) Obenem pa želim gledalce še izobraževati, jim skozi zgodbo ponuditi nekaj novih informacij, tudi težje razumljivih, vendar le toliko, da jih še sprejemajo,. Ne smejo jih namreč odvrniti od gledanja in dobiti občutka, da je znanost preveč zapletena zanje.

Kako to doseči? Kako torej poročati o znanosti? Kje je srednja pot? Ker je znanost tematsko zelo raznolika, potrebuje vsaka tema svoj pristop, svoj razmislek in svoje poudarke. Zato je pred vsakih komuniciranjem dobro, da o tem temeljito premislimo.

Danes skoraj ni časopisa, radijske in televizijske postaje, ki ne bi redno ali pa vsaj občasno poročala o znanosti. O tem, katero raziskavo, zgodbo ali znanstvenika bo določen medij predstavil, se odločijo uredniki in novinarji. Tudi o tem, kako bodo predstavili temo, se odločijo novinarji. Za dober rezultat je pomembno, da tudi znanstveniki razumejo novinarje in občinstvo. Znanstveniki, ki raziskujejo baterije za avtomobile, so seveda že velikokrat povedali, da sedanje baterije niso okoljsko sprejemljive, ker v njih uporabljamo in tako porabljamo svetovne zaloge litija, kobalta, bakra in niklja. Pa vseeno je to vredno ponoviti, saj je motiv za raziskave. Zato razvijajo nove baterije z alternativnimi elementi in spojinami, ki jih je v izobilju in jih lahko z lahkoto recikliramo. Bolje je, da ljudje razumejo težavo in pomen raziskav, kot podrobnosti raziskave. Ponavljanje iste zgodbe zagotovi njeno razumevanje. Vsakič pa lahko raziskovalci dodajo nekaj novosti, nekaj novih informacij. Za novinarja in občinstvo so pomembni še hitrost polnjenja baterij, doseg električnih avtomobilov in druga vprašanja, s katerimi se raziskovalci baterij ne ukvarjajo neposredno in morda ne želijo odgovarjati nanje. Pa lahko raziskovalci odgovorijo nanje, če podatke poznajo? Mislim da.

Včasih znanstveniki ne želijo komunicirati z mediji, ker se bojijo, da nimajo nadzora nad končno vsebino, ali pa jim ni všeč način, kako bo tema obravnavana. Seveda imajo to pravico. Vendar s tem tvegajo, da bo o njihovem delu oziroma širšem področju govoril nekdo drug. Novinarji bodo našli drugega sogovornika, lahko celo napačnega in v javnost lahko pridejo tudi napačne informacije.

Danes lahko znanstveniki in inštituti komunicirajo tudi sami, saj jim družbeni mediji omogočajo neposreden dostop do javnosti. Inštitucije lahko poročajo o svojem delu, raziskavah, dosežkih in dogodkih. Svoje raziskave in delo pa lahko neodvisno od tega sporočajo tudi znanstveniki in raziskovalci sami. Lahko se ozko omejijo na svoje delo, lahko pa govorijo tudi širše o svojem področju. Sporočajo lahko nove dosežke na njihovem področju delovanja, ki so jih dosegli drugi raziskovalci in inštitucije, lahko predstavljajo svojo opremo, lahko preprosto predstavijo kakšno zanimivo dejstvo. S tem se postavijo na zemljevid komunikatorjev znanosti, kjer jih bodo kmalu prepoznali kot strokovnjake na njihovem področju in sodelovanju povabili tudi klasični mediji.

Je zgodba, ki sem jo opisala na začetku, zgodba le za klasične medije? Ne. Ali lahko o tem govori le ‘heliolog’, nekdo, ki raziskuje le helij in njegovo uporabo. (Ne vem, ali je kje tak rasiskovalec.) ? Ne. Zgodba je zanimiva, zato bi o njej lahko poročali raziskovalvi različnih strok. Na primer tudi fizik, ki sodeluje v raziskavah v Cernu, kjer uporabljajo helij. Pojasnil bi lahko značilnosti helija in zakaj zanje niso uporabni drugi plini. Lahko bi opisal napravo, v kateri uporabljajo helij, in njeno delovanje. Posnel bi lahko video, ki bi prikazoval, kako v njihov laboratorij pripeljejo helij. Opisal bi lahko njegov način skladiščenja. Vse to je prav tako del njegovega raziskovanja. Povedal pa bi lahko tudi zgodovinsko zgodbo o tem, da so ZDA pred drugo svetovno vojno omejile izvoz helija in ga niso prodale Nemcem. Nemci so zato morali v svojem cepelinu Hindenburg namesto helija uporabiti vodik. Polet od Frankfurta do New Jerseyja se je zato končal z nesrečo.

Danes lahko znanost ljudem posredujemo na različne načine. Z video posnetki, audijo posnetki, s pisano besedo. Najbolj pomembno je, da so zanimivi. Vsaka zgodba o znanosti je lahko povedana na tisoč načinov. In več načinov je lahko dobrih, takih, ki dosežejo svoj namen, da so zgodbe prebrane, slišane, videne. Zato je pred vsakim komuniciranjem potreben razmislek, kako nekaj sporočiti. Prvo vprašanje je lahko kar, zakaj želimo to povedati. Odgovor zato, ker je zanimivo meni in mislim, da bo še komu, je povsem dober odgovor. Navdušenje je nalezljivo!

Renata Dacinger je novinarka, zaposlena na TV Slovenija, kjer poroča o znanosti.  Je radovedna in jo zanima skoraj vse: kako stvari delujejo, zakaj so narejena tako in ne drugače, kdo jih je naredil, kaj so njihove prednosti, kaj so slabosti. Znanost jo od nekdaj zanima. Zdi se ji zanimiva, vznemirljiva in neskončna. Ogromno že vemo, prav tako pa je še veliko za raziskati. In za novinarja predstavlja neusahljiv vir zgodb. Renata pravi, da včasih znanstvenikom kar zavida njihovo zanimivo delo. Morda bi, če bi imela še eno možnost zbirati svoj poklic, bila znanstvenica. V tem primeru pa bi prav gotovo veliko govorila ali pisala o svojem delu.