Otrok je čudež

Prispevek na 2. natečaju Znanost na delu

Teja Močnik, samozaposlena v kulturi

Morda jo poznate. Utrjeno frazo v svojih številnih različicah, čudež spočetja, čudež rojstva, mali čudež. Po definiciji Slovarja slovenskega knjižnega jezika, je čudež »dogodek, ki se ga ne da razložiti z naravnimi zakoni«. Naravoslovne znanosti torej lahko odlično in do potankosti razložijo biološki princip spočetja in akt rojstva, a v teh tehnično utemeljenih razlagah, ki natančno izrisujejo nastanek in začetek vsakega življenjskega ciklusa, ne bi mogli najti ničesar čudežnega. Vse je utemeljeno in potrjeno in nič se ne zgodi s pomočjo čarovnije. Pa vendar se je, kljub vsej raziskanosti, kljub vsej pojasnjenosti procesa, ki vodi od oploditve do poroda, čudežno nekako umestilo zraven in zahteva svoje pojasnilo. K sreči zato obstaja tudi plat znanosti, ki se ukvarja z nemerljivo in včasih težko pojasnljivo platjo človeka, z njegovo družbeno in humanistično nravjo, kamor torej čudeži tudi sodijo.
Čeprav je zgolj prilastek, čudežno biološkemu procesu spočetja in rojstva nadene povsem nov obraz, saj se z njim biološki proces vplete na področje kulturnega, pri tem pa se univerzalno konča. Univerzalni akt spočetja in rojstva se namreč kot biološki proces prekine v trenutku, ko ga uvidimo kot del specifične kulture. Čudežno, kakor tudi samo spočetje, rojstvo in navsezadnje novorojenček, ni nekaj, kar bi obstajalo in bilo po celotnem svetu doumeto enako. Naslonjeno je na različne rituale, mitološka, zgodovinska, religijska ter druga družbena pojmovanja in predstave, izrastle iz neke točno določene družbene ureditve. Zato, tudi kadar govorimo le o zarodku, o oploditvi in ugnezditvi, o znanih bioloških dejstvih in pri tem upamo, da se gibljemo na nevtralnem teritoriju znanstvenega območja, opremljenim z univerzalnim jezikom, vendarle temu ni povsem tako.

Krst, ritual, ki otroka vpelje v krščansko skupnost. (Foto: arhiv avtorice)

Preprosta, skorajda naivna besedna zveza otrok je čudež, se namreč iz antropološkega stališča lahko neskončno zaplete. Antropologinja Nataša Rogelja je na nekem mestu o tej zagati lepo zapisala: »Antropologi vprašajo ljudi, kaj si mislijo o sebi in svetu. Zanimajo jih osebne izkušnje, sekajoče se in vzporedne. Skozi opazovanje z udeležbo in s pogovori o življenju, ki se dogodijo v življenju samem pridejo do ugotovitev, ki so kompleksne, večplastne in neizogibno obdane z duhom časa in prostora, njunimi omejitvami in priložnostmi.«
Onkraj golih dejstev, povezanih z zapletenimi procesi pri nastanku novega življenja, taistih dejstev, ki so ravno zaradi te svoje biološke nepojmljivosti v laičnem svetu večkrat čislana kot čudežna, se torej nahajajo zgodbe, ovite v splet kulturnih okoliščin, v kompleksno popotnico čudežu, novemu življenju, kjer se križajo osebnostna in družbena pričakovanja, kjer bo čudežno spremenilo svet ali posameznika, kjer si bo ta beseda morda nadela vesel, morda pa žalosten obraz: ta čudež bo morda zgodba o Evropejki, ki si je leta prizadevala za zanositev in ji je s pomočjo biomedicinskih postopkov le malo pred menopavzo končno uspelo, morda bo čudež dobil teman madež, povezan s prekinjeno nosečnostjo matere na Kitajskem, ki je kljub prepovedi rojstev že v drugo zanosila, nemara z detomorom v albanski vasi, ko so izvedeli, da je spol otroka deklica.

Igra osemletnice, v kateri se prepletata domišljija in družbena resničnost. (Foto: osemletna Š. T.)

Čudež je preživeti kulturne izzive in prepreke, ki so postavljeni pred zarodek, a hkrati se čudež prične v popolnosti udejanjati, ko se novo bitje v pritisku socializacijskih in inkulturacijskih manevrov ter z vsemi svojimi osebnostnimi lastnostmi, neustavljivo željo, da bi uveljavilo svojo voljo, svoj lasten način dojemanja, sprejemanja sveta ter vključevanja vanj, znajde v družbenem mlinu, ko se skozenj razkrije družbena realnost. Preprosta igra, v kateri se zrcali vrsta kulturnih vplivov, v kateri posnemanje in otrokov lasten ustvarjalni doprinos gradita neko novo formo, prispeva, morda skoraj nevidno, pa le, z lahnim zamahom metuljevih krij, h kulturni kreaciji. To je hip, to je otrok in čudež terenskega dela, ki osupne antropologa.

Teja Močnik je doktorica znanosti s področja etnologije. Zanima se za otroštvo kot najbolj primarno človeško izkušnjo, ki s svojo močjo pogojuje vsem nadaljnjim človekovim intimnim in družbenim ravnanjem. Z raziskovanjem in pisanjem o tej izkušnji se, skozi zgodovinsko perspektivo, kakor tudi z očmi sodobnosti, trudi ozavestiti, kako inkulturacijske in socializacijske prakse vplivajo na vsakokratno otroško doživljanje in kakšen pomen imajo pri oblikovanju družbene empatije. (Foto: Luka Dakskobler)