S trmo se daleč pride – tudi na Dunaj

Prispevek na 2. natečaju Znanost na delu

Rok UsZdravstvena fakulteta, UL

Vsi smo že videli rentgensko sliko, rentgenogram. Le redki pa se zavedajo, da smo radiološki inženirji tisti, ki izvajamo slikanje in skrbimo, da so slike tehnično optimalne. Kakovostno opravljena preiskava je pogosto temelj za primerno obravnavo številnih poškodb in obolenj. Da bi bilo temu res tako, je potrebno zagotoviti pravilno izvedbo postopka preiskave in primerno delovanje naprav. K temu se še vrnemo.
Ob koncu lanske pomladi je vodja katedre za radiološko tehnologijo na Zdravstveni fakulteti študente povabil na sestanek z dokaj odprtim naslovom Raziskovalno delo. Odzvalo se nas je približno deset. Pred pričetkom smo se zbrali v prostorih radiološkega laboratorija in ugibali, kakšne zadolžitve bomo prejeli. Izkazalo se je, da smo se ušteli. Zadolžitev ni bilo. Imeli smo proste roke pri izbiri teme in vodje projekta. Pobudnik sestanka nam je razložil tehnične zmogljivosti laboratorija, možnosti za sodelovanje z zunanjimi  ustanovami in nas razdelil v skupine. Naročil nam je, naj se do naslednjič odločimo, kaj bomo počeli.
Sledilo je pregledovanje literature ter posvetovanje ob kavi in prek klepetalnika. Odločili smo se, da bomo izmerili, kako kombinacija dveh pojavov vpliva na kakovost rentgenograma. Na predlagano smo dobili odziv: “Zna biti zanimivo. Kar začnite.”
In smo. Potrebno je bilo napraviti prek 200 slik, in na vsaki natančno označiti 20 interesnih območij: skupaj več kot 4000 izborov! V skupini smo hitro soglašali, da tega ročno ne
bomo počeli. “Izbore lahko naredi program. A zna kdo programirat?” Smrtna tišina. Kasneje je nekdo omenil, da sem jaz nekoč sodeloval pri razvoju nekega algoritma. Povedal sem, da le pri zasnovi, ne pri kodiranju. Brez učinka. Demokratična večina mi je naložila izdelavo programa.
Medtem ko so se ostali posvetili slikanju, sem jaz s prenosnikom obiskoval čitalnico. Po kupu napak, improvizacij in vnovičnih začetkov je stvar vendarle začela delovati.
Zbrali smo slike in njihovo kakovost izmerili z novim orodjem. Podatke smo obdelali in grafično prikazali. Rezultati so bili večinoma pričakovani. Večinoma. V tabeli sta bili dve vrstici, kjer je kakovost glede na okolico padla kot kamen. Mislil sem si: ”Gotovo je problem v programu. Zmotil sem se pri koordinatah”. Preveril sem zaporedje ukazov in ponovno vpisal koordinate. Brez učinka.
Ko smo že čakali na sestanek, da bi predstavili opravljeno delo, so bili v bližini kolegi iz nižjega letnika. Govorili so o izpitu iz procesiranja signala in me spomnili še na eno komponento: “Kaj, če je Nyquist?” Vzel sem telefon in poiskal lastnosti našega aparata. Mejna ločljivost je bila 3,36 lp/mm. Ujemalo se je: “Hvala bogu. Nisem zafrknil.” Izkazalo se je, da smo po naključju poleg kakovosti izmerili še mejno prostorsko ločljivost aparata.
Na sestanku smo predstavili rezultate. Odziv nas je presenetil. “Napisali bomo povzetek za Evropski radiološki kongres. Ampak bomo poudarili program in mejno ločljivost. Zadnje čase avtomatizacija res ‘pali’.”
Naš mentor je imel prav. Povzetek so sprejeli in projekt sem februarja predstavil na največje enropskem kongresu radiologije na Dunaju. Tema je tako zapalila, da sta nas  evropski strokovni združenji ESR in EFRS nagradili kot najboljše med 242 konkurenti.
Zakaj so izbrali ravno nas? Jasno je, zakaj potrebujemo primerno delujoče naprave. Na rentgenskih napravah redno izvajamo nadzor kakovosti – nekakšen tehnični pregled. Namesto izpušnih plinov in zavor pri nas preverjamo točnost merilca sevanja, lastnosti slikovnega sprejemnika in podobno. Namen je, da omogočimo pridobivanje diagnostično uporabnih slik za ceno čim nižje obsevanosti preiskovancev.
Zanimata nas torej količina sevanja in kakovost slike. Sevanje merimo z dozimetri. Kakovost slike pa se deloma ocenjuje na pogled. Ocene se torej lahko razlikujejo zaradi  človeške pristranskosti. Naš program te težave nima. Vsak digitalni rentgenogram analizira na enak način in s tem omogoča poenotenje rednih meritev kakovosti.

Rok Us je diplomirani inženir radiološke tehnologije, magistrski študent nuklearne medicine na Zdravstveni fakulteti UL in sodelavec službe za informatiko na Ekonomski fakulteti. Pod okriljem katedre za radiološko tehnologijo koordinira raziskovalno delo na področju merjenja kakovosti rentgenogramov. Pred tem je sodeloval pri razvoju aplikacije za nadzor dozne obremenitve pacientov v okviru programa ŠIPK.