dr. Saša Novak
13. julij 2015

Čas dopustov je namenjen »polnjenju baterij«.  Kako zelo nujno je za nekaj časa preklopiti, ve verjetno vsak, ki je že preživel celo let brez vsaj nekaj dni strnjenega dopusta. Brez posebnega znanstvenega raziskovanja pa lahko ugotovimo, da smo dopustniki različnih vrst. Nekaterim najbolj ustreza celodnevno poležavanje na plaži, s pogledom usmerjenim proti obzorju, ali še boljše, z zaprtimi očmi.  Drugim napolni baterije intenzivno potepanje z vsakodnevnim prestavljanjem šotora iz kraja v kraj, spet tretji se radi umaknejo visoko v gore in se na polno naužijejo svežega zraka. Mnogim je skupno, da radi dajo možgane na »Off«, nekateri pa radi le preklopimo na nekaj drugega.

Čeprav spadam v zadnjo skupino, pa pogosto preizkušam tudi opcijo »Off«. Pravzaprav skoraj vsako noč. Včasih je odklop avtomatski in padem v temo, v kateri se izgubim do jutra, včasih pa v temi ostaja prižgana lučka, moje misli pa tipkajo besede, nizajo misli, popravljajo vejice in obračajo stavke. Tipka Off se zatakne in odklop ni mogoč. Kot nadležen piskajoč komar se v oblačku nad blazino pojavlja napis »Pozor, podatki niso pravilno shranjeni!« in zavedanje, da je moje tipkanje še manj snovno, kot tisto po tipkovnici računalnika, in da zjutraj morda mojih stavkov ne bo mogoče priklicati, pospešeno obrača številčnico na uri v smeri proti jutru. Sicer pa take noči verjetno poznamo vsi.

Čez dan pa med počitnicami tega ne poskušam več. Razmišljanje mi ni nadležno. Počitnice so že, če se mi misli lahko sprehajajo v svojem lastnem vrstnem redu, samovoljno preskakujejo in se izgubljajo v množici drugih. Sprehajanje misli najboljše deluje med hojo po hribih. Lovim sapo in opazujem okolico, ki s svojimi motivi vskakuje v obnavljanje pogovora s sodelavko, v razmišljanje o prevelikih porah v nosilcih za celice in snovanje novega poskusa oblikovanja v električnem polju. Meglica nad dolino me odpelje v laboratorij in najlepše je, da je večina takih miselnih poskusov uspešna J.

Pogosto pa misli preprosto stisnem med  liste dobre knjige. Poleg tega, da me tudi sredi mračne zime knjiga odnese na počitnice v čisto druge kraje, med druge ljudi in drugačna občutja, se moje misli med listi dobro počutijo. Tam me počakajo, da jih zberem in kasneje z njimi polnim svoje vrstice.

Med nedavnimi kratkimi počitnicami konec junija sem preizkusila še nekaj: med nekajurno vožnjo v Toskano sem prijateljem pripovedovala zanimivosti iz nekaterih predavanj iz cikla Znanost na cesti, ki sem jih pred kratkim poslušala v Kavarni Union. Seveda so me najbolj napeto poslušali ob pripovedovanju o zdravljenju hudih bolezni z matičnimi celicami, še posebno o dosežkih slovenske medicine. Varnost in sledljivost živil na slovenskem tržišču je prav tako tema, o kateri je mogoče veliko razpravljati, za tem pa so dejstva, ki smo ji slišali na aprilskem predavanju v Unionu, moji prijatelji pa v skrčeni obliki med vožnjo po Italiji. Obdelali smo tudi keramiko in seveda končali pri zobeh (mimogrede: nekomu so bili vzorci keramičnih zob, ki jih je predavatelj pokazal poslušalcem, tako všeč, da jih je »pospravil«). In ko smo že sedeli v senci visokih toskanskih cipres in občudovali zlata, z večernim soncem obsijana polja, je moj telefon naznanil novo elektronsko pošto. Janez mi je poslal svežo sliko sadike krompirja Igor, ki mu ga je po predavanju »Tudi krompir lahko zboli« poklonila predavateljica, Janez pa je nanj cepil paradižnik in tako dobil zanimivo rastlinico, ki se očitno kar dobro počuti.

Ker niste bili z nami na poti in ste morda zgrešili tudi znanstvene večere v Kavarni Union, predlagam, da si pred odhodom na dopust na tablico (ali pa kar na pametni telefon) naložite video ali audio posnetke najbolj zanimivih predavanj Znanost na cesti in ob večerih možgane namesto na Off ali na dnevne (slabe) novice preklopite na zanimivosti iz znanosti. Zanesljivo boste slišali več dobrih in spodbudnih novic.