Čeprav je demenca znak okvare možganov, ima “tisoče” obrazov, ki zaznamujejo tako bolnika, kot njegove bližnje. Diagnozo demence običajno postavi zdravnik, vendar jo svojci po določenih znakih in spremembah lahko prepoznajo že prej. Večina družinskih članov misel na demenco odriva in prikriva v upanju, da morda “to le ni to”. Zgodbe, ki jih predstavljamo bralcem, naj bodo most do spoznanja, da je ljubljena oseba zbolela za demenco in da se vsem – torej bolnikom in družinskim članom – obetajo velike spremembe, na katere se je treba pripraviti.
dr. Zdenka Čebašek-Travnik, članica strokovnega sveta Združenja Spominčica
Ob demenci se srečujejo različne zgodbe, ki na tak ali drugačen način trčijo. Vsak se z njo sooči s svojim bremenom. Glede na to, da sem imela izkušnjo z demenco moje ljube “omi”, je bilo branje mestoma boleče. Hkrati sem v zgodbah zaznala neizmerno nežnost in sočutje do ljubljenih oseb. In prav slednje je ključno pri življenju z dementno osebo. Ker branje spodbuja empatijo, jih priporočam, saj se prej ali slej večina nas sreča z boleznijo, ki nam vzame rdečo nit.
Nina Svetelj, Mestna knjižnica Kranj
Nagrajenci
Edo Krnič: Vzporedna cesta
Maša Šemrov: V pavilijonu
Alferija Bržan: Zimski večer
Dragan Mitić: Brez odvečnih besed
Danica Vuga: Življenje v drugi dimenziji
Vzporedna cesta
Budilka je zazvonila točno ob šesti uri. Jože je odprl oči in se raztegnil. Zabolelo ga je pod lopatico in zapeklo v rami. Globoko je vzdihnil. Šele nato je z levico otipal budilko na nočni omarici in pritisnil na gumb za izklop. Stisnil je čeljusti in namrščil čelo, ko se je usedel na rob postelje in segel po palici. Z nekaj truda se je dvignil in počasi stopil do okna. Prvi koraki so bili vsako jutro najtežji. Desno koleno po zamenjavi še ni bilo pravo. Razgrnil je zavese in se zagledal v vrhove, ki so kraljevali nad preddvorskim jezerom. Vse jih je poznal poimensko, celo višino vseh je lahko zrecitiral na pamet. Davno tega se je ukvarjal z alpinizmom.
Ko se je napil čudovitih razgledov, je opirajoč se na svojo palico stopil v kopalnico. Na levi strani je stal umivalnik, nad njim veliko ogledalo, na desni pa tuš kabina s steklenimi vrati in vrvico za zvonec. Vmes je bil prostor za srednje veliko omarico, kjer je imel kozmetične pripomočke. Med parfumi, šamponi in povsem zasušeno zobno ščetko je prijel zobno protezo in si jo dal v usta. Togo se je premaknil nazaj v sobo do vgrajene omare v topli olivni barvi z drsnimi vrati. S precej truda si je slekel spalni komplet in ga odvrgel na tla. Z zgornje police je potegnil oker srajco. Zapenjanje z okorelimi prsti mu je povzročalo precej težav, zato je nekaj gumbov pustil odpetih. Zlezel je v sivkaste hlače z robom. Z obešalnika je snel suknjič. Nadel si je še klobuk in stopil do vrat, kjer je imel že pripravljene črne sijoče čevlje. Sedel je na klop in si jih s pomočjo žlice obul. Po hodniku se je sprehodil do dvigala in se spustil do pritličja.
Tam ga je že pričakal vrvež.
»Kam zopet tako zgodaj,« ga je ogovoril moški iz sobe poleg njegove.
»V službo,« je z zadovoljstvom odgovoril. Brez pozdrava je mimo sprejemnice odšepal iz doma.
Nedavno zaposlena receptorka je takoj prijela za telefon.
»Gospod direktor, Kordiš je zopet odšel.«
»Ne skrbite, kasneje ga bomo šli iskati. Saj sem tudi gospo Perdan že videl zunaj. In še nekaj jih bo šlo za njima. Opoldne jih bo vse pobral naš šofer.«
Jože se je skozi drevored po tlakovani poti odpravil po cesti navzdol. Spremljali so ga odtenki oranžne, rdeče, rumene in rjave barve, ki so se prepletali med krošnjami dreves. Listje se je zibalo v zraku kot bi plesalo in nato nežno pristalo na tleh, ustvarjajoč hrustajoče glasove pod njegovimi čevlji. Počasi je drsal po preprogi naravnih barv, ki so se svetile v jutranji svetlobi. Rahel hlad ga je opomnil na bližajočo se zimo. Popravil si je klobuk. Na desni strani ceste je opazil avtobusno postajo. Bila je manjša, z nadstrešnico iz kovine in leseno klopjo. Poleg sta stala koš za smeti in informacijska tabla, ki je prikazovala vozni red avtobusov.
»Dober dan, lahko prisedem?« Držal se je svoje običajne vljudnosti.
»Seveda, kar dajte. Stanka sem.« Oblečena je bila v krilo, ki je segalo do sredine meč, narejeno iz bombaža in pa plašč živordeče barve. Obute je imela škornje, okoli vratu ji je visel črn šal, na rokah pa je nosila rokavice iz usnja.
»Že dolgo čakate,« jo je povprašal. In se prijel za vrh klobuka.
»Ja, kar precej časa že,« je odvrnila. »Na rojstni dan grem. H hčeri,,« je nadaljevala. »Ravno se je poročila, veste. Pa mi njen mož ni všeč.«
»A da? Sam grem pa v službo. Se mi precej mudi. Učitelj sem. Telovadbe. Osnovna šola.«
»O, lepo. Moja Maja pa ni zadovoljna. Verjetno, ker njen mož preveč pije. Ona sicer nič ne pove, ampak sama vidim. Vsakič odpre kako pivo.«
»Težko je s temi otroki, vam pravim,« jo je prekinil. Današnja mladina sploh noče telovaditi. Ko smo bili mi toliko stari, je bilo povsem drugače.«
»Na zdravljenje bi moral, to sem Maji večkrat povedala. Ampak ne, ona ne prizna. Če bi bil Miro še živ.«
»Kdo je Miro?« Jože je pogledal proti njej in si popravil klobuk.
»Kako, kdo je Miro? Ja, moj mož, kdo pa? On bi udaril po mizi. Pa je umrl, veste. Umrl je. Ja, umrl je. On bi. Udaril.«
»Nogomet bomo danes igrali. To je še edina stvar, za katero jih lahko pripravim. Tudi sam igram z njimi. Vsakič dam kak gol.«
»Še vedno ne vem, kaj bi kupila Maji. Saj vse ima. Današnja mladina.«
Nekaj časa sta sedela v tišini, se zopet pogovarjala, zdaj eden, zdaj drugi je pogledoval na vozni red.
Ura je bila že skoraj poldne, ko je pripeljal kombi. Iz njega je izstopil mladenič. Nasmejan, skuštranih las.
»Končno,« je vzdihnil Jože.
»Joj, sva se načakala,« je pripomnila Stanka.
»Vesta,« jima je odgovoril šofer, »avtobusa ne bo danes. Zapeljal vaju bom nazaj do doma, tam bosta dobila kavo in nekaj keksov. Nato pa vaju, če bo treba, odpeljem, kamor bosta želela.«
Jože se je z levico prijel za klobuk, se rahlo priklonil, z desnico pa pokazal proti kombiju. »Za vami, gospa …«
»Stanka. Najlepša hvala.«
Naslednji dan je budilka zazvonila točno ob šesti uri. Jože je odprl oči in se raztegnil.
V paviljonu
Marti se je srce že vse od jutra krčilo in raztezalo v ritmu, ki ga ni občutila niti med najbolj napornimi vajami baleta v mladosti. Zdelo se ji je, kot da bi z nemirnim poskakovanjem zbiralo zalet in se pripravljalo na skok iz prsnega koša. Z nezanesljivim korakom se je odpravila na drugi konec dvorišča, na katerem so se stanovalci Doma pod jelšami ob lepem vremenu družili. Bila je nedelja in večina se je že zbrala na terasi. Klepetali so in poslušali narodno zabavno glasbo. Marta je nikoli ni posebno marala, zato se je zadržala le toliko, da je izmenjala par besed in se nato sama sprehodila do paviljona.
Tam je sedla na klopco. Pogled je uprla na okoliška polja. Avgustovska koruza se je pokončna in skrivnostna dvigovala pred njenimi očmi in se stegovala čez obzorje, vendar Marta ni videla rumenih vršičkov na steblih – zagledala se je nekam daleč v preteklost.
V zavest so ji vstajale podobe in slike kot bi obračala ploščice med igro spomina. V mislih je stala na odru z ostalimi balerinami in izvajala arabesko. Narahlo je stegnila koščeno roko, ki je zastala na sredi poti. Spoznala je svojo zmoto, zato je pobito zavzdihnila. Kotički vijoličnih ustnic so se ji povesili in na obrazu, posutem s pegami, zaradi katerih je koža izgledala kot da bi jo na svetlih predelih razbarvalo sonce, ji je obviselo razočaranje. Glava ji je omahnila naprej in žalost je pomračila njene oči, kot bi se oblaki razvlekli čez njihovo modrino. Strmela je v svoje roke, ki so ji počivale v naročju. Zaradi zavedanja, da od starosti skrivenčeni prsti pripadajo njej, je vzdrhtela.
Lahen veter je zamajal liste koruze, ki so zašelesteli kot pritajeno klepetanje gledalcev pred pričetkom predstave. Stebla so se nagibala drugo k drugemu in si mrmraje podajala skrivnost, ki je ni slišala. Ko je val šelestenja dosegel zadnjo vrsto koruze, je od neznanega zvoka ostal le še nerazumljiv šum, ki se je zavrtinčil v zraku, se spremenil nazaj v veter, poletel čez poljsko cesto in pobožal Martino roko.
Zdrznila se je in nagnila glavo na stran v pričakovanju, da bo vsak hip zagledala poznanega človeka.
»Stane, si ti?« Vprašanje je dahnila v prazen prostor pred seboj, kjer se ji je zdelo, da se bo pojavil njen pokojni mož. Obračala je glavo in pozorno poslušala, toda okoli nje se nič ni zganilo, le napevi so prihajali s terase in vročina je še naprej migetala nad cesto.
Zaradi utrujenosti in suhega zraka je kratko zajemala sapo. Z roko je segla na mesto, kjer ji je v prsih divje poskakovalo srce in se oprijela majice, da se je blago nagubalo med njenimi prsti. Nemir v prsnem košu se je postopoma polegel in z njim se je umirilo tudi Martino dihanje. Upehana se je nagnila nazaj na naslonjalo klopi in zaprla oči.
Na pragu sanj je zagledala Staneta.
Stal je na drugi strani ceste, na mestu, kjer se je začela razraščati koruza. Njegova sloka postava je bila vštric stebel videti kot del koruznega polja. Eno nogo je oprl na letev ograje ter se nato s celim telesom naslonil nanjo. Do komolcev zavihani rokavi srajce so ga delali mladostnega in na obrazu mu je migljal igriv nasmešek.
Rahlo je privzdignil obrvi, nagnil glavo in ji pomignil, naj stopi do njega. Marta se je brez obotavljanja odpravila iz paviljona, odprla dvoriščna vratca in stopila na cesto. Po dolgem času je bil njen korak spet čudovito lahkoten. Ko je pogledala navzdol, je opazila, da so njene noge ponovno čvrste in da med hojo okoli njih plapola njena najljubša plisirana obleka.
Čas se je posmehovala Martinim naporom, da bi v spominu ohranila vsako, na videz še tako nepomembno, podrobnost Stanetovega obraza. Leta so zabrisala njegove poteze in jih ljubosumno ovile v kopreno. Toda v tem trenutku je Stane stal pred njo z jasnim pogledom, ki je bil čist kot rečni tolmun. V trebuhu ji je vztrepetalo pričakovanje in razburjenje je napenjalo njena lica, da so se obarvala rdeče. Ponovno se je počutila kot študentka na vlaku, h kateri je prisedel ob njunem prvem snidenju. Med pogovorom se ji je zdel sproščen kot drevo, ki ga toplota medlega sonca nepričakovano osvobodi žleda.
»Čakal sem te,« ji je rekel zdaj, na pragu nove pustolovščine, jo objel in poljubil.
Nato jo je prijel za roko in jo odpeljal po ozki poti skozi koruzo. Zastori mesnatih listov so se voljno razpirali pred njima in ju obzirno zakrili pred nepovabljenimi pogledi. Stane se je obračal nazaj, se ji nasmihal. Vedela je, da bi njene nesigurnosti uničile čarovnijo, zato mu je le brez besed sledila in pustila, da je sreča brbotala v njenih žilah. Z vsakim prehojenim korakom je čutila, kako v njeno srce pronica več in več spokojnosti.
Ko je nebo nad paviljonom dobivalo zlato obrobo in je večer začel dišati po poletni vlagi, je Marta še vedno sedela v paviljonu. Druženje ob glasbi se je zaključilo in stanovalci so se v spremstvu zaposlenih odpravljali proti osvetljeni notranjosti doma. Negovalka se je nalahno dotaknila Martine rame. Ker se ni premaknila, je počepnila poleg nje in se zagledala v Martin obraz – na ustnicah ji je počival nasmešek, ki jo je ponesel čez minljiva koruzna polja.
Zimski večer
Samota …
Prazno stanovanje
v veliki hiši,
polni spominov.
Čakanje …
Podnevi ob oknu
pričakovanje odraslih
otrok,
zvečer želja po mirnem
spancu,
po polnoči pod
sosedovim oknom
klicanje pokojnega moža …
Iskanje …
poti svojega otroštva,
prvega doma,
ure, v mladosti kupljene
v Trstu.
Skrivanje
denarja, orodja, brisač …
Udarjanje …
po zaklenjenih vratih,
po zaprtem oknu,
udarci težkih besed,
ko se nisi mogla
pomiriti.
In potem:
»Oprosti mi,
jaz se ničesar ne
spomnim.«
»Vem, mama,
to je tvoja bolezen …«
Kako modro si mi
ponavljala:
»Nisem je kupila
in ne morem je
prodati …«
Brez odvečnih besed
Od samega začetka svojega spomina vem, da sta se preprosto ljubila brez odvečnih besed. Ne, ne samo ljubila, bila sta vedno zares zaljubljena. Pravijo, da to ni mogoče, da zaljubljenost zagotovo mine. A pri njiju kar traja in traja. Držim leseno računalo, ki sta mi ga kupila še za prvi razred osnovne šole. Še zmeraj ima enak vonj kot tedaj. Rekla sta, da je iz češnje. Vedno, ko ga poduham, zaznam prav vonj zrelih češenj. Tudi če ju seštevam, se zgodi nekaj čudnega: ena mami in en ati je skupaj eno. Midva pa z mojim … vsaj dve, če ne celo štiri. Ne da se seštet, to računalo je … Tresk!
Ne mami, nisem razbila pol kuhinje. Eno malenkost pač, ničvredno.
Ah, dobro, predobro se zavedam vsega tega. Onadva pa se bosta s časom čedalje manj. Za mami bi rekla, da še ve, kdo sem, ati ne. Toda zjutraj me je tudi ona resno vprašala, kdo ji je ponoči zamenjal štedilnik. Njen ni bil nikoli rjav.
Ljubi, pridi, no, danes sem te samo enkrat objela.
Seveda je ne sliši, ker si ni vstavil aparata. Pa kako lahko še na to pozabi? Razmišljam o tem in se rahlo nasmejim, naj mi odpusti, ta nekoč zame najmočnejši, najbistrejši, naj moški na svetu. Mi šine skozi glavo: dobro, da sem tu, ravno sedaj, pri njem.
Ati, ati, ah, seveda ne slišiš, daj si to v uho.
Rahlo dvigne glavo, češ kdo sem in kaj iščem tukaj, a mu samo tiho odgovorim z isto jakostjo, brez glasu ter rahlo pokimam glavo: Ja, ja.
Hvala, se mi zahvali, kot bi se zahvalil sosedi. Moja nezadržna solza postane vidna na njegovem suknjiču.
A sedaj me slišiš? Pravim, da pridi po ljubčka.
In spet še ena solza, sedaj iz drugega očesa. Mami mi s takimi ukanami vedno izvabi solzico, vsaj čisto, čisto majhno, ko slišim, kako ga vsakič pripravi, da se vsaj malo giblje in razgiba.
A, ti si moja, moja! Takoj, bom, takoj.
Baje jo še prepozna, samo še njo. Mami tako pravi. A sam se ne more več premakniti do nje. Imeli smo srečo, da smo našli pomoč: pred kratkim upokojeno medicinsko sestro. Mami mu jo je sama poiskala na internetu, niti eno leto ni od tega … Sedaj pa še ona.
Takoj, takoj. Še enkrat ponovi ati in brez prave moči podrsa nekajkrat z desnico po vodilu kolesa na invalidskem vozičku. A ne gre. Pridem sem in samo jokam. Pred kakšnim mesecem sem se še skrivala, češ mudi se mi v kopalnico ali v kuhinjo. Povsod sam puščala nastavljene papirnate robčke, papirnate brisače ali kar role toaletnega papirja. Mami se je čudila: A se tudi ti ne spomniš več, kje si pustila vece papir? Kaj vse mi tukaj po novem ne izvabi nasmeha. To so morda še zadnji možni razlogi za smeh v tej luknji.
Ta vonj. Ugotavljam, da imata njegova pižama in njena spalna srajca popolnoma enak vonj. Ne vem, mogoče pri njima ta vonj vse uredi? Ni mi jasno, kako sta dosegla, da je povsod, v dnevni sobi, v spalnici – enak vonj!
Okoli novega leta sem šla ob vseh bebastih nakupih še v najboljšo drogerijo v centru in kupila parfum. Nevtralen, žensko – moški, da ga ja ne bi kaj zmotilo. Celo stekleničko sem poškropila po vseh najinih oblačilih. V zrak je šla vsota denarja, pa nič. Ne, ni to.
Rahlo porinem voziček proti mami, kar on napačno dojame kot svoj neverjeten uspeh in se nasmeji. Ali tudi nasmeh dojame in ga še razume? Imam občutek, da mu je vseeno lepo.
A, pa si le uspel, kar pridi. Bravo, junak moj.
Rahlo tresoče roke se ji umirijo, ko mu objame glavo in ga počasi poljubi. On se nasmeji, kot da so mu ravnokar sporočili, da je na loteriji že spet zadel glavni dobitek.
Ja, onadva. Ne vem, če ni vonj, morda je okus? Ne, to pa ja ne gre, ali pač? Pa ta ročna kafetiera. V bistvu je ne morem videti, a se ji vedno znova nasmejim. Ker je njuna. Ena in edina – aluminijasta, čeprav se niti ne zapira več dobro, je še zmeraj ta najboljša. Pa še vsakič v kavo zameša žlička proje! Da je bolj zdrava, vedno enako slišim. Pa to najdražjo in najkakovostnejšo kavo sem jima prinašala s poti, dolgih deset tisoč kilometrov. A ne, tudi vanjo sta morala dodati žličko te preklete proje. A sta mi hotela s tem kaj povedati ali samo zaničevati moj uspeh, ali moje predolgo tavanje po svetu, zaradi katerega si nisem uredila življenja tako, kot je treba, ker ni vnučkov, ker midva … Kot da sta njuna izjemna veza in neločljivost kriva, da se jaz nikakor ne znajdem, ne dobim tudi sama »takega« partnerja. Zavidam jima, da sta znala to, kar sta si nekoč le lahko privoščila, nekaj, kaj je slabega vonja, še slabšega okusa, dvigniti na piedestal vrhunsko lepega. Ne morem verjeti, taka drobnarija … nič vredna a ureja zadeve tako rekoč brez besed. Jaz mojemu predavam lahko ure z milijonom samih … prav izbranih besed, a ta čustveni idiot jih ne dojame in ne dojame.
Moj junak, moj junak, mami mu nežno objema glavo in jo rahlo tišči k sebi, močno, koliko pač zmore. In spet in spet samo dve besedi, ki sta dejansko zaobjeli vse, kar je tedaj potreboval: da ima še moči, da se še bori, da živi in da je njen. A vedno samo: moj junak, moj junak. Napisala sem še sedemnajst različic s katerimi bi ga lahko oklicala … madonca vsaj to obvladam. Zadnjič sem na kongresu prav jaz prekosila jezične Američane s sedmimi razlagami o enem in istem. Z besedami se da veliko doseči. Zato sem ji ponujala toliko novih, če ji bodo prišle prav … A ji očitno niso.
Ni jih potreboval niti ati, ko se je pred dvema mesecema poslovil. Vse smo lahko prebrali iz njegovega pogleda. Potem, mesec dni molka v hiši in je sedaj k njemu odhitela tudi mami.
Ko sem mojemu to sporočila, je bil, kot vedno, daleč, nekje v Ameriki. A je že naslednji dan priletel nazaj, da sva ob vsem tem skupaj. Ideja, da na pogrebu prebereva: jaz mamino prvo pismo, ki ga je napisala atiju, ko ga je spoznala in on atijevo zadnje, dokler ji je lahko še pisal, je tudi bila prav njegova. Vsem prisotnim je to izvabilo vsaj kakšno solzico. V mojem očesu tudi solza, a zaradi maminih zadnjih besed: Za torbico si dala več, kot je moja penzija? Moja torbica je original prestižnega oblikovalca, usnjena, kupila sem jo to leto v prestolnici mode na glavni aveniji, stala je … da ne govorim. A sedaj sem jo popolnoma izmaličila, ker stalno rinem vanjo tisto kafetiero. Kaj, naj bi jo pustila v stanovanju in bi prav takrat prišli vlomilci in mi jo ukradli? In s seboj v torbici imam tudi projo v eni majhni škatlici, ki je podobna pudrnici – nihče ne bi uganil. To je za primer skrajnje nuje, sicer imam rezervno škatlo in v kopalniški omarici in eno še v žepu zimskega plašča v omari v spalnici – ne sme je zmanjkati. In čvrsto ga držim pod roko, dokler hodiva po dolgi stezi skozi park pred pokopališčem … počasi proti avtu. Ob stezi nekje na sredini je klop, »najina« klop, a se še jasno ne vidi. Čutim samo, da on vsake toliko časa naredi nekakšen pol-korak. Prej, ko sva korakala skupaj, sem morala skoraj teči, da ne bi zaostajala. Še en pol-korak, pa še eden, vse počasneje proti najini klopi … skupaj jaz in on … brez odvečnih besed.
Življenje v drugi dimenziji
Pijeva kavo na balkonu in jaz kadim. Na obisku sem pri mami. Veselo klepetava in delava načrte za današnji dan.
»Danes greva nekam ven na kosilo, sonce sije in ti se rada voziš z avtom! Peljali se bova ven iz mesta, nekam kjer nisva bili že dolgo. Samo srajco si še zlikam, se urediva in greva, si za to?«
Iščem likalnik v shrambi, ne najdem ga.
»Mama, kam si dala likalnik, tu ga ni!«
»Ne vem«, mi odgovoriš.
» Je bil zadnjič on tu, mogoče ga je odnesel!«
»Kdo on, mama?«
»Saj veš, moj prijatelj.«
»Kateri prijatelj?«
»Ja, moj!«
»Ga jaz poznam?«
»Ne! Ampak ga pokličem in ga boš spoznala!«
»Zelo sem vesela, da imaš novega prijatelja in da ga bom spoznala!«
Med klepetanjem in režanjem pospravljam ostanke maminih prigrizkov (zadnje čase ves čas nekaj melje po ustih in pušča ostanke povsod) v hladilnik. Nenadoma se zavedam, da so v hladilniku čudne stvari. Likalnik, kruh in očetov copat (oče je pred dvema mesecema umrl). Čuden, dušeč občutek mi je stisnil grlo.
»Mama, kaj delajo te stvari v hladilniku?«
S pomirjujočim tonom mi odvrneš:« Veš, tam so na varnem, da jih kdo ne ukrade!«
Življenje v drugi dimenziji, drugi dan
Spim v dnevni sobi, mama smrči v spalnici. Pomirjena je šla spat, pravi, da ji je lepo, ko sem doma pri njej. Zbudi me močna svetloba. Mama stoji med vrati, razkuštrana brez zob in s togotnim pogledom.
»Kaj delaš tukaj? Takoj se poberi ven iz mojega stanovanja! Bom poklicala sina, če takoj ne izgineš!«
»Mama, to sem jaz, tvoja hčerka! Si sanjala kaj grdega, daj pomiri se!«
»Dobro jaz vem, kdo si ti. Ti hodiš k meni in mi kradeš denar! Nisem jaz neumna!«
»Mama, ni res. Pridi sem in se umiri!«
Obe dihava sunkovito in prestrašeno. V hipu uvidim, kaj se dogaja in mrzlično iščem rešitev, ura je dve ponoči.
» Mama, noben ti ne krade denar, to si imela samo grde sanje. Jaz sem tvoja hčerka in te imam najrajši na svetu. Ti bom pokazala, kje je tvoj denar. Pridi!«
Previdno vstanem in se ji približam. V hipu njena razboritost ugasne in prižge se njen ljubeči pogled.
»A, ti si. Jaz pa sem mislila, da je tista baba, ki hodi k meni in mi krade denar!«
Objamem jo in jo pospremim nazaj v posteljo. Sedim ob njej in jo božam, dokler ne zaspi. Po prstih se odplazim iz spalnice, pustim njena vrata odprta in se vrnem v dnevno. Strah me je in rada bi se zaklenila. Iščem ključ a ga ne najdem. Poskušam se umiriti a ne morem. Po obrazu kar sam od sebe steče plaz solza. So to samo grde sanje, ali je to res?
O razpisu
Nagradni natečaj v sodelovanju z Društvom za pomoč pri demenci Primorske spominčice
Vabimo vas k sodelovanju v literarnem natečaju na temo demence. V kratkih zgodbah želimo osvetliti različne, pogosto očem skrite vidike demence in se posvetiti tudi tistim, ki s(m)o (bili) tesno povezani z nekom, ki mu/ji je demenca zapletla življenje. Vaše zgodbe lahko pripovedujejo o nepozabnih anekdotah, zabavnih prigodah ali stiskah in težkih izkušnjah, o sobivanju z dementno osebo, prvem srečanju z demenco ali prepoznavanju znakov. Vaše prispevke lahko navdihujejo resnični ali delno prilagojeni dogodki. Nujna je striktna neuporaba pravih imen oseb, o katerih pripovedujejo zgodbe.
Vsak udeleženec lahko pošlje največ tri prispevke (word ali pdf), ki naj (posamezno) ne presegajo 2000 besed. Vsak prispevek mora imeti naslov, ki naj ne presega 10 besed.
Prispevke pošljite na e-naslov info@znc.si (zadeva: Demenca) najkasneje 5. novembra 2023 do 12h. Rezultati bodo objavljeni do 1. decembra 2023.
Pet najboljših zgodb bo nagrajenih. Zmagovalne zgodbe bodo objavljene na spletnih straneh Znanost na cesti, Združenja Spominčica in društva Primorske spominčice. Avtorji/ce lahko, če želijo, v objavi ostanejo anonimni.
Ocenjevalna komisija:
- mag. Tatjana Cvetko, Primorske spominčice
- dr. Zdenka Čebašek-Travnik, članica strokovnega sveta Združenja Spominčica
- Nina Svetelj, Mestna knjižnica Kranj
- Mojca Delač, Radio Prvi (Možgani na dlani)
- Eva Pavlin, ZnC