Ko sovražnik postane prijatelj

7. junij 2015
Anže Rogelj

Radovednost, iznajdljivost, pripravljenost za učenje in želja po novem znanju so karakteristike, ki opisujejo raziskovalce. Ob tem, da posameznik pri svojem delu raziskuje tematiko s področja, ki ga zanima in s katerega ima veliko predznanja, uspeh zagotovo ne more izostati. Biti študent pa je povsem nekaj drugega. Večina se jih vrti v krogu predavanj, izpitov in poizpitnih zabav. Nekaj je tudi takih, ki so že v času študija polni idej in močno samoiniciativni. Le-ti se lahko že med študijem povežejo z izkušenimi raziskovalci in tako tudi sami postanejo vključeni v sfero raziskovalnega dela.

Tudi sam sem se pred časom spraševal, kako vstopiti v svet raziskovanja, ki me je že od nekdaj mikalo in mi predstavljalo izziv, saj pri njem nikoli ne prideš do končne točke, cilja. Vedno znova se ti pojavljajo nova vprašanja, hipoteze, del obravnavane tematike pa vedno ostaja zavit v tančico skrivnosti.

Zaključek študija in priprava magistrskega dela se mi je zdela idelana priložnost, da se soočim z nekim raziskovalnim izzivom, ga preučim in z raziskavami odkrijem nove, pomembne informacije v izbrani zgodbi in tako prispevam svoj kamenček k neizmernemu mozaiku znanja.

Študiram biologijo, z veliko vnemo pa se izobražujem tudi na področju prehrane in preprečevanja prehitrega staranja organizmov. Kot študent sem se spraševal, kako vsa področja združiti in raziskovati tematiko, ki obravnava vsa moja področja zanimanja. V glavi sem imel veliko idej, na koncu pa se sem se odločil, da se povežem z raziskovalci na Biotehniški fakulteti (Oddelek za živilstvo) in Kemijskem inštitutu (Laboratorij za prehrambeno kemijo), s pomočjo katerih naj bi povezali pojme kot so prehrana, antioksidanti in staranje. »Kje je tu biologija?« so me spraševali moji študijski kolegi. Odgovor je zelo enostaven. Ideja, da raziščem antioksiante v rastlini, ki je ekološko zelo težavna in uvrščena med 100 najbolj invazivnih organizmov na svetu, znanstveno vejo biologije dodobra vključuje. Japonski dresnik (Fallopia japonica), ki sem ga izbral za svoje delo, je rastlina, za katero je večina prav gotovo že slišala. Tudi v Sloveniji se nekontrolirano širi in izpodriva avtohtone rastlinske in živalske vrste. Zato predstavlja velik ekološki in ekonomski problem.

Svojega raziskovalnega dela sem se najprej lotil z biološkega stališča. Ugotovil sem, da je to področje še veliko bolj zanimivo, kot sem si sprva predstavljal. V Sloveniji namreč ne uspeva samo japonski dresnik. Prisoten je še sahalinski dresnik (Fallopia sachalinensis) ter križanec med japonskim in sahalinskim dresnikom, češki dresnik (Fallopia x bohemica). Križanec je bolj invaziven kot starševski rastlini in morda celo bolj razširjen kot japonski dresnik. Ker je javnosti bolj poznan izraz japonski dresnik, se le-ta med ljudmi poenostavljeno uporablja kar za vse tri taksone dresnikov.

Kasneje je sledil kemijski del. Določil sem antioksidante in fenolni profil različnih tkiv (mladi listi, stari listi, stebla, korenike in socvetja) vseh treh taksonov, kar je zanimivo predvsem z vidika ozke sorodstvene povezanosti vseh treh taksonov. Nabral sem rastlinski material, ga liofiliziral, pripravil različne ekstrakte in v njih z dvema metodama določil skupno antioksidativno učinkovitost. Z metodo tankoplastne kromatografije (TLC) sem nato ugotavljal še prisotnost in količino nekaterih specifičnih fenolnih spojin.

Najbolj zanimiv del raziskovanja je prav gotovo takrat, ko ugotoviš nekaj nepričakovanega in dresniki so me vsekakor presenetili. Pravzaprav so presenetili kar vse, ki smo sodelovali pri tem projektu. Očitno te rastline v sebi skrivajo potencial. »Vendar, kakšen?« bi se spraševali ekologi, saj je rastlina okoljsko zelo težavna.

Japonski dresnik lahko zaradi gostih sestojev močno spremeni videz neke pokrajine. Pojavlja se vprašanje, kaj mu omogoča takšno odpornost. Nekaj odgovorov je že znanih. Iz korenike japonskega dresnika se namreč že pridobiva močan antioksidant – resveratrol, polifenolna spojina, ki je znana po prisotnosti v rdečem vinu, in ki je pomagala razrešiti t.i. francoski paradoks.

Japonski dresnik
Češki dresnik
Sahalinski dresnik

Z našo raziskavo smo potencialni vir koristnih sekundarnih metabolitov prepoznali tudi v ostalih, nadzemnih delih rastline. Pestrost in vsebnost fenolnih spojin v njih je ogromna in morda je to tudi pomemben dejavnik, ki prispeva k njihovemu uspešnemu širjenju v novem okolju.

Čeprav so dresniki izjemno invazivni in učinkovite metode za njihovo omejevanje še ne poznamo, bi v prihodnosti te rastline lahko izkoristili sebi v prid. Rastline bi lahko predstavljale pomemben vir naravnih antioksidantov. Vključevali bi jih lahko v funkcionalna živila, prehranska dopolnila ali pa mlade rastline uživali kot divjo zelenjavo, kar se predvsem v Aziji že dogaja.

Raziskave o obravnavani tematiki so šele na začetku. Kot kaže, je bil izbor tematike raziskovanja pravi, saj sem vse raziskave opravljal z velikim veseljem in hkrati pri ostalih kolegih vzbudil veliko pozornosti. Ravno to je čar raziskovanja.

Med svojim delom pa sem izluščil še eno pomembno življenjsko lekcijo: sovražnik lahko s pomočjo človeške iznajdljivosti in novih idej postane pomemben zaveznik in prijatelj.

Soavtorici: doc. dr. Lea Pogačnik in dr. Irena Vovk

Anže Rogelj je absolvent magistrskega študijskega programa Strukturna in funkcionalna biologija na Biotehniški fakulteti, UL. Raziskovalec, poln idej in stalno na lovu za novim znanjem. Z velikim veseljem vsakodnevno prebira znanstvene članke s področja prehrane, prehranskih dopolnil in zdravja.

Strašno ga zanimajo nutricionizem, staranje organizmov, naravna »divja« hrana in sonaravno življenje. Prepričan je, da je razumevanje narave in bioloških procesov ključ za razumevanje problematike sodobnega načina življenja, umetnih materialov in antropogenih kemikalij. Navdušuje se nad fenomenom dolgoživosti ljudi na območjih modrih con (Blue zones) in nad uživanjem fermentiranih živil. Naše telo in um sta rezultat naših navad, prehrane in mišljenja.